Zakurili bodo največjo oglarsko kopo na svetu
Kopa velikanka bo drevi zagorela, nato se bo iz nje tri tedne izmenično vil bel in moder dim.
Odpri galerijo
Tri tedne bodo Brudarjevi kuhali oglje in kopo čuvali, da jim ne zgori. FOTO: Bojan Rajšek/Delo
Medvedovi na Suhadolah so spet potolkli svoj lanski rekord pri sestavljanju ogromnih oglarskih kop, saj so tokrat v obliko presekanega stožca zložili nič manj kot 300 metrov oziroma 240 kubičnih metrov drv. Gre za največjo kopo v naši državi, Evropi in na svetu, so prepričani poznavalci te starodavne kmečke obrti. Danes ob 17. uri jo bodo prižgali, slovesnosti pa se bo udeležil tudi predsednik državnega zbora Igor Zorčič.
Gospodar Janez Medved, ki se s kuhanjem oglja v litijski krajevni skupnosti Dole pri Litiji ukvarja že od zgodnje mladosti, k tej dejavnosti pa ga je pritegnil njegov oče, se že veseli današnjega dne, ko bodo pod mogočnimi krošnjami dreves prižgali kopo velikanko. Vse pa ni bilo tako preprosto, kot se zdi na prvi pogled, saj je vsa njegova družina v ogromni črni gmoti pustila veliko znoja. Brez pomoči žene Bernarde, sina Andraža in treh hčera Janje, Maje in Laure bi bila metrska polena še zmeraj v gozdu, priznava 58-letni gospodar Janez. Tako pa so drva na kopišče vozili vse od novega leta naprej in jih potem štirinajst dni pridno zlagali v obliko presekanega stožca, jih prekrili z zemljo in za vsak primer še dobro povezali z jeklenico, da vse skupaj ne razpade.
»Delam zaradi dohodka, tradicije in tudi zato, da mi ne bi bilo treba v brezdelju gledati v zrak,« je odkrito povedal Medved, po domače Brudarjev Janez. Velikanka je letos njegova že peta kopa po vrsti (prejšnje so bile precej manjše), ki na oglarski višini 1,2 metra v obsegu meri polnih 42 metrov. To pomeni, da bi jo komaj objelo – v dolskem narečju – 22 »dedcev« oziroma čokatih mož, ki imajo razpon rok 1,9 metra. Višina gmote, v kateri so zložena predvsem bukova in gabrova drva, pa presega štiri metre. Po slovesnem prižigu jo bodo morali Brudarjevi čuvati tudi ponoči, da ne zgori, saj bi bila to prava koparska katastrofa, o kateri bi se govorilo daleč naokoli.
Kopar Janez se tega opravila že vnaprej veseli, saj si bo ob gorenju kope, po mesecih težkega dela v gozdu, vsaj malce odpočil. Ko bodo na vrhu kopo prižgali, se malce pod vrhom napravijo v isti višini odprtine – odduški. Ko se bo iz njih, kakor v kakšnem indijanskem filmu, modro pokadilo, bo to že znak, da je kopa na tej višini dozorela, zato jih bo treba z zemljo zapreti in nekoliko niže odpreti nove odduške. Ko se bo iz odprtin čisto pri tleh po dobrih treh tednih začel viti moder dim, pa bo oglje kuhano. Sledi razdiranje kope, sušenje oglja, spravljanje v vreče in čisto na koncu najslajši del koparjenja – prodaja oglja. Marljiva dolska družina predvideva, da bodo nakuhali dobrih 30 ton črnega zlata.
Čeprav gospodar Janez nič kaj rad ne sliši (pre)optimističnih napovedi, da ima oglarjenje prihodnost, ker se menda nikomur več ne ljubi delati, pa ravno to o svetli prihodnosti oglarjenja v naši državi trdi Jože Prah, predsednik slovenskega društva oglarjev. Oglarjenje je uvrščeno v register nesnovne kulturne dediščine, kar predstavlja zavezo za ohranjanje stare tehnologije in prenos znanja na mlajše generacije. Danes se oglje uporablja pri proizvodnji sončnih celic, za izboljšanje tal, pri izdelavi vodnih filtrov, v medicini, kozmetiki in je nepogrešljivo na piknikih.
V Sloveniji se z oglarjenjem ukvarja še približno sto koparjev, ki skupaj nakuhajo dobrih 500 ton oglja na leto. »Ta stara obrt v novih časih je še vedno živa in obetavna. Oglarjenje predstavlja še ne dovolj razvit turistični potencial, ki obogaten z zgodbami oglarjev lahko pomeni razvojni korak slovenskega podeželja,« meni Prah, ki hkrati obžaluje, da niso uspeli zbrati 15.000 evrov finančnih sredstev za vpis kope vseh kop v Guinnessovo knjigo rekordov.
Na oglarski višini 1,2 metra ima velikanka obseg 42 metrov.
Kopo vseh kop bi na kopišču komaj objelo 22 čokatih mož.
Približno sto oglarjev v državi na leto skuha 500 ton oglja.
Kopo vseh kop bi na kopišču komaj objelo 22 čokatih mož.
Približno sto oglarjev v državi na leto skuha 500 ton oglja.
Gospodar Janez Medved, ki se s kuhanjem oglja v litijski krajevni skupnosti Dole pri Litiji ukvarja že od zgodnje mladosti, k tej dejavnosti pa ga je pritegnil njegov oče, se že veseli današnjega dne, ko bodo pod mogočnimi krošnjami dreves prižgali kopo velikanko. Vse pa ni bilo tako preprosto, kot se zdi na prvi pogled, saj je vsa njegova družina v ogromni črni gmoti pustila veliko znoja. Brez pomoči žene Bernarde, sina Andraža in treh hčera Janje, Maje in Laure bi bila metrska polena še zmeraj v gozdu, priznava 58-letni gospodar Janez. Tako pa so drva na kopišče vozili vse od novega leta naprej in jih potem štirinajst dni pridno zlagali v obliko presekanega stožca, jih prekrili z zemljo in za vsak primer še dobro povezali z jeklenico, da vse skupaj ne razpade.
Po slovesnem prižigu čuvanje kope
»Delam zaradi dohodka, tradicije in tudi zato, da mi ne bi bilo treba v brezdelju gledati v zrak,« je odkrito povedal Medved, po domače Brudarjev Janez. Velikanka je letos njegova že peta kopa po vrsti (prejšnje so bile precej manjše), ki na oglarski višini 1,2 metra v obsegu meri polnih 42 metrov. To pomeni, da bi jo komaj objelo – v dolskem narečju – 22 »dedcev« oziroma čokatih mož, ki imajo razpon rok 1,9 metra. Višina gmote, v kateri so zložena predvsem bukova in gabrova drva, pa presega štiri metre. Po slovesnem prižigu jo bodo morali Brudarjevi čuvati tudi ponoči, da ne zgori, saj bi bila to prava koparska katastrofa, o kateri bi se govorilo daleč naokoli.
Janez in Andraž Medved ob oglarski kopi. FOTO: Bojan Rajšek/Delo
Kopar Janez se tega opravila že vnaprej veseli, saj si bo ob gorenju kope, po mesecih težkega dela v gozdu, vsaj malce odpočil. Ko bodo na vrhu kopo prižgali, se malce pod vrhom napravijo v isti višini odprtine – odduški. Ko se bo iz njih, kakor v kakšnem indijanskem filmu, modro pokadilo, bo to že znak, da je kopa na tej višini dozorela, zato jih bo treba z zemljo zapreti in nekoliko niže odpreti nove odduške. Ko se bo iz odprtin čisto pri tleh po dobrih treh tednih začel viti moder dim, pa bo oglje kuhano. Sledi razdiranje kope, sušenje oglja, spravljanje v vreče in čisto na koncu najslajši del koparjenja – prodaja oglja. Marljiva dolska družina predvideva, da bodo nakuhali dobrih 30 ton črnega zlata.
Kope v Guinnessu ne bo
Čeprav gospodar Janez nič kaj rad ne sliši (pre)optimističnih napovedi, da ima oglarjenje prihodnost, ker se menda nikomur več ne ljubi delati, pa ravno to o svetli prihodnosti oglarjenja v naši državi trdi Jože Prah, predsednik slovenskega društva oglarjev. Oglarjenje je uvrščeno v register nesnovne kulturne dediščine, kar predstavlja zavezo za ohranjanje stare tehnologije in prenos znanja na mlajše generacije. Danes se oglje uporablja pri proizvodnji sončnih celic, za izboljšanje tal, pri izdelavi vodnih filtrov, v medicini, kozmetiki in je nepogrešljivo na piknikih.
Črna gmota v višino meri dobre štiri metre. FOTO: Bojan Rajšek/Delo
V Sloveniji se z oglarjenjem ukvarja še približno sto koparjev, ki skupaj nakuhajo dobrih 500 ton oglja na leto. »Ta stara obrt v novih časih je še vedno živa in obetavna. Oglarjenje predstavlja še ne dovolj razvit turistični potencial, ki obogaten z zgodbami oglarjev lahko pomeni razvojni korak slovenskega podeželja,« meni Prah, ki hkrati obžaluje, da niso uspeli zbrati 15.000 evrov finančnih sredstev za vpis kope vseh kop v Guinnessovo knjigo rekordov.
