Rak prostate neusmiljeno redči moške vrste
Rak prostate je eden od rakov, ki jih bo v prihodnje ob srčno-žilnih boleznih in sladkorni bolezni tipa 2 v državah z nižjimi oziroma srednjimi prihodki brez ustreznih ukrepov vse več. Na udaru so zlasti moški po 50. letu, ki večinoma zbolevajo za rakom prostate. Do leta 2040 se bo število obolelih med moškimi podvojilo, število smrti pa poskočilo na blizu 700.000.
Takšne so napovedi strokovnjakov iz najnovejše medicinske študije, objavljene v reviji Lancet. Če so leta 2020 v svetu zaznali 1,4 milijona novih primerov raka prostate, jih je v 2040 zaradi pričakovane daljše življenjske dobe pričakovati že 2,9 milijona. Incidenca se od države do države močno razlikuje; najvišja je v severni in zahodni Evropi, na Karibih, v Avstraliji, Novi Zelandiji, Severni Ameriki in južni Afriki.
Strokovnjaki ugotavljajo, da je zlasti v državah z nizkimi in srednjimi prihodki še vedno preveč moških z napredovalim rakom prostate, kar je »velik družbeni problem, ki družinam povzroča trpljenje, zgodnjo smrt in finančne težave«. Kar v 112 državah sveta je omenjeni rak najpogostejše rakavo obolenje pri moških: predstavlja kar 15-odstoten delež vseh rakov. Po umrljivosti pa je na drugem mestu – za rakom pljuč. Leta 2020 je rak prostate v svetu povzročil približno 375. 000 smrti. Po izračunih avtorjev študije se bo smrtnost zaradi omenjenega raka do 2040 povečala za 85 odstotkov – na skoraj 700 000.
Po smrtnosti Slovenija odstopa od povprečja EU
Tudi v Evropi in v Sloveniji je po podatkih Onkološkega inštituta (OI) omenjeni rak najpogostejši pri moških. V 2020 so pri nas na novo odkrili 1460 bolnikov, vsako leto pa jih je v obdobju 2016-2020 bitko z njim izgubilo 445. V Sloveniji je delež smrti zaradi raka prostate med umrlimi moškimi 3,9-, v EU pa 2,6-odstoten.
Glede na navedbe v študiji se je dednim dejavnikom tveganja za raka prostate težje ogniti kot, denimo, kajenju pri pljučnem raku. Na OI poudarjajo, da sta pomembna nevarnostna dejavnika poleg starosti tudi rasa in dednost. Petina bolnikov namreč pozna družinsko obremenitev.
Težava je tudi pozna diagnoza raka prostate, značilna za večino držav, še posebej za revnejše in države v razvoju. V teh predelih bi bilo po mnenju avtorjev študije škodo, ki jo pripisujejo raku prostate zaradi sprememb starostne strukture svetovnega prebivalstva in daljše življenjske dobe, nujno blažiti s presejanjem za vse moške med 50 in 70. letom, za afriške moške pa že od 45. leta dalje.
Rak prostate je najpogostejši rak pri moških v 112 državah.
V 2020 so ga na novo odkrili pri 1460 slovenskih moških.
Zaradi pozne diagnostike del stroke priporoča presejanje, del ga odsvetuje.
V zvezi s presejanjem je zanimivo stališče Mednarodne agencije za raziskave raka (IARC), ki presejalnih pregledov za raka prostate ne priporoča. Kot navajajo, se je sicer pokazalo, da pregledi zmanjšujejo tveganje za smrt, hkrati pa »povzročajo tudi precejšnjo škodo«. Dokler ni jasnih dokazov, ki bi pokazali, da organiziran program presejanja prinaša več koristi kot škode, v Evropskem kodeksu proti raku ni mogoče priporočiti presejanja ali testiranja za odkrivanje raka prostate, dodajajo.
Rak sicer napreduje počasi: v povprečju preteče od nastanka bolezni do kliničnih znakov od devet do 17 let. V razvitih državah rak prostate velja za bolezen z dobrim preživetjem.
Kaj se dogaja s temnopoltimi moškimi?
Večina raziskav o raku prostate doslej se je osredotočala na evropske moške, čeprav je bilo pri afriških zaznati dvakrat večjo pojavnost tega raka. V bodoče se bo morala stroka, so se zavezali v študiji, prednostno posvetiti tudi proučevanju dejavnikov, ki povzročajo »etnične razlike« v razširjenosti raka prostate. Stroki, denimo, ni jasno, ali je višja umrljivost med temnopoltim prebivalstvom v Združenem kraljestvu posledica razlik v pojavnosti, različni biologiji bolezni ali v zunanjih dejavnikih Podatki o rasnih razlikah v biologiji bolezni so redki, pravijo, tisti, ki so, pa kažejo, da naj bi imeli temnopolti moški boljše rezultate od belcev pri zdravljenju s kemoterapijo po ponovitvi bolezni. »Vendar pa kakršne koli etnične razlike v biologiji trenutno ne zadoščajo za spodbujanje razlik v terapiji,« opozarjajo.
Tretja težava, ki ostaja, je zdravljenje napredovalega raka prostate, saj so v svetu na voljo cenovno dostopne terapije, a so tudi te neenakomerno porazdeljene, saj v revnejših državah primanjkuje tako specialističnih kirurgov kot opreme za radioterapijo. Prav dosledna uporaba le-te, poudarjajo strokovnjaki, pa bi učinkovito pripomogla k zmanjšanju škode zaradi raka prostate.
