Prof. dr. Alojz Kodre je pionir pri uvajanju raziskav na področju rentgenske absorpcijske spektroskopije z uporabo sinhrotronske svetlobe, tako za raziskave v atomski fiziki kot za karakterizacije atomske in molekularne strukture materialov. Širša javnost ga pozna tudi kot odličnega prevajalca znanstvene fantastike, še posebej kultnega Štoparskega vodnika po Galaksiji. »Obojega, tako fizike kot prevajanja, se morate lotiti zares in z veseljem. Ne smete biti prehitro zadovoljni,« pravi zaslužni profesor na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.

Po njegovi zaslugi so bili slovenski raziskovalci vključeni v raziskave v evropskih sinhrotronskih centrih kmalu po tistem, ko so sinhrotronske pospeševalnike delcev, prvotno namenjene raziskavam v fiziki osnovnih delcev, šele začeli uporabljati kot izjemno svetle vire rentgenske svetlobe. Svoje znanje je, kot sam poudarja, zelo rad prenašal na mlajše generacije študentov. Bil je zahteven profesor, vodenje predmeta matematična fizika ali mafija, kot predmetu pravijo študenti, mu je prineslo omembo v pesmi Marka Breclja. Uvedel je predmet modelska analiza, temeljni predmet pri izobraževanju računalniške fizike na ljubljanski univerzi.

Prof. dr. Alojz Kodre je bil med drugim predstojnik oddelka za fiziko na Fakulteti za matematiko in fiziko in predsednik habilitacijske komisije Univerze v Ljubljani. Vedno je poudarjal pomen strokovne presoje posameznikove usposobljenosti pred odvečnimi numeričnimi kriteriji. Nedavno so mu podelili Blinčevo nagrado za življenjsko delo na področju fizike.

»Zaradi tega, kar sem videl na 12. konferenci fizikov v osnovnih raziskavah, na kateri imajo predvsem mlajši kolegi priložnost za predstavitev svojega dela, nimam niti najmanjše skrbi za slovensko stroko na tem področju. Pokazali so več, kot smo nekdaj zmogli mi. Seveda, danes so tudi okoliščine drugačne. Strašno prijeten občutek je, da se stvari tako lepo razvijajo,« je na začetku omenil sogovornik, s katerim sva klepetala v njegovem kabinetu na FMF.

Vi tudi še raziskujete?

Nekaj malega. Poleti smo imeli eksperiment v Bazovici pri Trstu (tam deluje sinhrotron Elettra, ki v svetu sodi med pospeševalnike z najsvetlejšim izvorom ultravijolične in mehke rentgenske svetlobe; op. a.), sicer pa me sodelavci največkrat pritegnejo, ko smo v sklepni fazi raziskav, zlasti takrat, ko je treba napisati članek. Tu pomaga kilometrina.

V pospeševalnikih za elektrone, ki so jih gradili za raziskave osnovnih delcev, so v 40. letih prejšnjega stoletja opazili pojav svetlobe v vidnem in sosednjih poljih, kar so nato poimenovali sinhrotronska svetloba. Zakaj so vas pritegnile raziskave na tem področju?

Ko sem bil še študent, je bil ta del fizike nekoliko ob strani. Zelo aktualne so bile raziskave jedrske fizike, pa osnovni delci. Fizika, ki se ukvarja z atomi na območju energij v spektru rentgenskih žarkov, se je zdela razmeroma preprosta, teorijska osnova je bila zadovoljivo jasna. Pogosto je tako, da je v okviru natančnosti enega ali dveh odstotkov fizika zelo pregledna, da ne rečem preprosta. Spomnim se, da so nas kolegi, zlasti teoretiki, spraševali, kaj je sploh še mogoče početi na tem področju. A težave se začnejo, ko hočete pridobiti natančnejšo sliko.

Mi smo z raziskavami začeli na Institutu Jožef Stefan. V majhni sobici je kraljeval velik tunel iz dveh ton svinčenih opek. Fluorescenčni pridelki za večino kemijskih elementov takrat še niso bili izmerjeni, naši skupini pa je njihovo tabelo uspelo precej dopolniti. Že od mladosti sem imel rad kemijo in to je pomagalo, da sem sintetiziral nekaj eksotičnih plinov, s katerimi smo nekaterim elementom prišli do živega. Danes se s tem seveda nihče več ne ukvarja, vse je že v tabelah.

V tistem času se je z napredkom tehnologije naše področje precej razgibalo. Elektroni se v sinhrotronskem obroču pospešijo skoraj do svetlobne hitrosti. Na ukrivljenih delih tirnice sevajo. To sevanje si lahko predstavljate kot škripanje gum pri avtomobilu, ki prehitro vozi skozi ovinek. Elektroni sevajo svetlobo največ ravno v rentgenski svetlobi, ki je naše področje raziskav.

Izvir rentgenske svetlobe v našem laboratoriju je bil najprej star, odslužen medicinski rentgen, za eno meritev smo porabili skoraj cel teden – na sinhrotronu smo to opravili v pol ure. Na modernih sinhrotronih lahko traja taka meritev le nekaj sekund. Vse hitrejše meritve pomenijo izjemen napredek, ne le v času, ampak predvsem po količini obdelanega materiala in po natančnosti. Tu smo lahko prebili tisto mejo enega oziroma dveh odstotkov.

Prvi eksperiment na sinhrotronu v Hamburgu smo imeli leta 1989, tja nas je povabil prof. Gabrijel Kernel, ki je s svojo skupino tam raziskoval osnovne delce. Na napravi so imele prednost raziskave osnovnih delcev, mi smo nekako gostovali ali »parazitirali«, če jih nismo motili. A z leti so si oni zgradili boljše in večje naprave in se preselili tja, zanimanje za uporabo sinhrotronske svetlobe pa je tudi vse bolj naraščalo. Tako so v Hamburgu na tistem sinhrotronskem obroču zgradili 28 okenc ali eksperimentalnih postaj, da so ustregli temu zanimanju. V naših absorpcijskih eksperimentih je z elektroni, ki jih iz atoma izbije sinhrotronska svetloba, mogoče otipati mnoge lastnosti izvorne snovi, naboj atomov in molekul, razdalje in atomsko število sosednjih atomov. In to je zanimivo tudi za druge stroke.

Svoje znanje je zelo rad prenašal na mlajše generacije študentov. FOTO: Blaž Samec

Za kakšne raziskave se uporablja sinhrotronska svetloba?

V naših eksperimentih smo raziskovali fizikalno plat, majhne kvantne dogodke v atomu, obenem pa smo lahko izmerili lastnosti vzorcev za kemike in biologe. Kemiki so že dlje časa uporabljali rentgensko svetlobo v metodi rentgenske difrakcije, v kateri obsvetite kristal in iz uklonjenih curkov razberete zgradbo kristala. Naša metoda, ko elektron otipava okolico, morda ni tako precizna, a zato za vzorec ni potreben popoln kristal. V biologiji je snov v celicah sploh amorfna, z našo metodo pa jo lahko preučujemo. Tako veliko sodelujemo s kolegi iz drugih ved, za biologe smo ugotavljali vsebnost koristnih in škodljivih elementov v celicah rastlin. Merimo lahko, kako se v telesu porazdelijo zdravilne snovi, na primer, v kakšnem stanju je zdravilo proti raku cisplatin v liposomih, v katerih ga uvajajo v tumor. Kolegica iz kemije je s to metodo odkrivala, kaj se godi ob razpadanju črnila starih rokopisov, za druge kemike pa smo opravili meritve materialov za baterije, katalizatorje …

Zelo radi ste tudi predavali.

Zelo. To je bilo zelo prijetno delo. Predmet modelska analiza je temeljil na velikem angažmaju študentov. Vsak teden smo razložili nov problem ali novo metodo, na koncu pa so študenti dobili problem, ki so ga morali sami razvozlati. Naslednji teden so lahko predstavili svoje rešitve in ti rezultati so bili pravi ognjemet. Skoraj vsako leto so se našli dva ali trije študenti, ki jih je to delo pritegnilo že od začetka, potem se je plamen vneme razširil, vzniknilo je manjše tekmovanje, še sami so dodajali lastne probleme in prikazovali rezultate.

Kar nekaj študentov mi je, potem ko so že zdavnaj diplomirali, povedalo, da jim je ravno modelska analiza dala korajžo, pogum, da se nobenega problema ne ustrašijo, da se znajdejo. Pogosto je težava, kje se lotiti, kje začeti, vendar noben problem ni tako hud, da mu ne bi mogli vsaj malo priti do živega.

Kako mlade motivirati, da se odločijo za študij fizike?

Kar nekaj dejavnosti je, denimo prek društva matematikov, fizikov in astronomov, ampak se mi zdi, da je v tem narodu stalen tok mladih, ki jih to zanima, ki jih privlači fizika, in bodo brez večjega omahovanja našli pot na fakulteto. In so tudi zadovoljni.

Včasih smo v šali rekli, da nekateri pridejo na fiziko, da bi tu izvedeli vse skrivnosti, smisel sveta in življenja, potem pa morajo v bistvu reševati, kako se klada giblje navzdol po klancu. Če želijo izvedeti odgovor o smislu tega sveta, so morda bolj primerne kake druge fakultete naše univerze (smeh). Mi pa jim bomo z veseljem pomagali, da najdejo lastna vprašanja in lastne odgovore.

Kdaj ste pa vi vedeli, da boste fizik?

V resnici tega ne vem. V osnovni šoli me je bolj zanimala kemija. Celo posteljno omarico sem uničil, ker sem notri spravljal neprimerne snovi. V gimnaziji sem se začel udeleževati matematičnih tekmovanj, zato me je pritegnila ta veda. Smo pa v gimnaziji imeli izvrstnega profesorja fizike, in ko se je bilo treba vpisati na fakulteto, sem odkorakal na Jadransko in se vpisal na fiziko, ne da bi pravzaprav vedel, kako sem se za to odločil. Lahko pa zdaj trdim, da je bila to, med vsemi neumnostmi, ki sem jih storil v življenju, zelo srečna odločitev. Ure sicer ne moremo zavrteti nazaj, da bi zdaj preizkusil še kako drugo možnost, ampak tole s fiziko je bila odlična dogodivščina.

Javnost vas pozna tudi kot odličnega prevajalca. Ali je težje biti dober fizik ali dober prevajalec?

Obojega se morate lotiti zares in z veseljem. To je prvi pogoj. Ne smete biti prehitro zadovoljni. Kar precej dela je bilo s prevodi knjig Douglasa Adamsa, da se, kot pravijo, besedilo bere, kot da bi bilo napisano v slovenščini. Ampak to sem počel z velikim veseljem.

Douglas Adams - Razkril nam je odgovor na véliko vprašanje

Vas je zamikalo, da bi tudi sami napisali znanstvenofantastični roman?

Pravzaprav ne. Lahko da sem bil preveč kritičen do sebe in sem ideje, tudi če so se pojavile, hitro odrinil. Vendar mi ni žal, da se nisem tega nikoli lotil.

Zdaj prevajate poljudnoznanstvene knjige.

Prevedel sem dve knjigi fizika Carla Rovellija, zdaj sem na tretjini še enega njegovega dela, ni še niti jasno, ali ga bo kdo izdal. Tako da delam počasi, zlahka.

Nimamo časa, vsaj ne absolutnega

Ste bili od nekdaj ljubitelj znanstvene fantastike?

Lahko bi se reklo, da sem bil. Po končanem študiju sem se s svojim prvim prevajalskim poskusom oglasil na Tehniški založbi Slovenije, pri kateri so v reviji Življenje in tehnika na zadnjih straneh vsakič objavili znanstvenofantastično črtico. Kar nekaj let sem prevajal zanje in spremljal, kar se je v žanru dogajalo. Ampak vedno sem sledil resni znanstveni fantastiki, ne govorim o vesoljskih kavbojkah ali pa o prvih zgodbah, ki so bile kot nekakšne vesoljske pomorske zgodbe, torej so bili čini in deli ladij vzeti z morja in postavljeni v vesolje.

Adams pa pravzaprav niti ni znanstvena fantastika, je družbena kritika v fantastičnem romanu. Sam je bil zelo na tekočem z znanostjo, tako tisto iz naravoslovnih ved kot iz kognitivnih. Norčuje se recimo iz idej za ladijske pogone, sicer pa so pri njem znanstveni temelji vedno na mestu.

Za dobro znanstveno fantastiko velja, da avtor vzame en aksiom normalnega sveta in ga prelomi, obrne. Ko to berete, ste privolili, da je ta aksiom drugačen. Težava je v slabi znanstveni fantastiki, kjer je brez potrebe prelomljenih pet ali šest aksiomov.

Alojz Kodre: Pogosto je težava, kje se lotiti, kje začeti, vendar noben problem ni tako hud, da mu ne bi mogli vsaj malo priti do živega. FOTO: Blaž Samec

Precej prelomljenega je tudi v psevdoznanosti. Nekako se zdi, da spremljamo njen razmah, prav tako širjenje za znanost in družbo škodljivih teorij. Kako gledate na to?

Nekaj krivde zagotovo nosite mediji. Seveda je treba ideje pretresati in preverjati, vendar morate znati postaviti mejo uravnoteženosti. Primer: oddaja o vesolju, povabljena sta dva astronoma, in da bo stvar uravnotežena, še dva astrologa. Tu smo že na nevarnem terenu. Kajti astrologi živijo od komunikacije z javnostjo, z besedami morajo biti prepričljivi, kar jim v debati prinaša prednost, astronomi pa tega ne potrebujejo nujno za svoje delo, ne potrebujejo nujno besedne prepričljivosti. Novi mediji so seveda pri tem še toliko bolj izpostavljeni. Spomnim se začetkov interneta, ravno takrat sem bil v ZDA: padel je berlinski zid, veseli smo bili, da bo Evropa zadihala, svetovni splet se je rojeval. V internetu smo videli demokracijo v temeljnem pomenu besede. Vendar takšne pridobitve kmalu zavzamejo tudi taki, ki nimajo najboljših namenov.

Problem je tudi, da se pomanjkljivo ali premalo bere.

Da, ali pa da preberejo dva odstavka na Wikipediji in se že počutijo kot strokovnjaki.

Kateri so za vas ključni nauki, ki jih lahko dobimo iz prebiranja (znanstvenofantastičnih) knjig?

Velik prispevek tega žanra je korak ven iz antropocentrizma. Dobra znanstvena fantastika, kakor seveda tudi Adams, je poskušala opozoriti, da si moramo razširi obzorje, da je treba biti kritičen do sebe in svoje vrste.

Menite, da bomo potovali do sosednjih zvezd, ali se bomo prej samouničili?

Vprašanje je, kako daleč poskušate videti v prihodnost: nekako ste jo zamejili s tem, ali se bomo prej uničili. Žal je kar nekaj verjetnosti, da se bo civilizacija sesula. Bi to bil že naš konec ali bi dobili drugo priložnost?

Za konec naj vas vprašam, ali še brusite kamne, s čimer povezujete svoja zanimanja za različne vede?

Rečem lahko, da ima človek, ko se upokoji, za vse čedalje manj časa (smeh). Zanimivo je raziskovati nove oblike obdelave, kako facete podelijo nove optične učinke, kako bi z obliko še poudarili naravne optične kvalitete kamna, njegov sijaj. In da, spet se znova vse poveže. Kemija, fizika, geometrija, umetnost.