Umrl je Janez Gorišek
V starosti 89 let je umrl Janez Gorišek, slovenski gradbeni inženir, smučarski skakalec in športni delavec. Kot gradbenik se je med drugim posvetil tudi projektiranju in gradnji smučarskih skakalnic. Z bratom Vladom sta konstruirala letalnico v Planici, ki je bila zgrajena leta 1969. Zasnovala sta tudi olimpijski skakalni center na Malem polju (na planini Igman) nad Sarajevom za XIV. olimpijske zimske igre. Za izgradnjo Planiške velikanke je leta 1968 skupaj z bratom prejel Bloudkovo nagrado.
Oba, tudi starejši brat, sta bila skakalca. Ladu, mlademu partizanu, je najboljša leta vzela vojna, za nameček si je moral zelo prizadevati, da je lahko slekel uniformo in se lotil študija gradbeništva, je leta 2019 zapisal Delov novinar Oto Giacomelli. Medtem je Janez postal eden izmed velikih upov rodu, ki je obetal, da se mu bo na temelju spodbudnih dosežkov Janeza Polde, Karla Klančnika, Rudija Finžgarja ter nekaj mlajših (Bineta Roglja, Jožeta Zidarja, Jožeta Langusa …) posrečil prodor v svetovni vrh.
Od skakanja do študija gradbeništva
Naivna pričakovanja tedanjih sicer zagnanih ljubiteljskih športnih funkcionarjev so se čez noč razblinila, ko so se tudi naši skakalci znašli v precepu neusmiljenega dvoboja športnih blokov bogatega zahoda in državnega amaterizma socialističnega tabora. Preboj slovenskih skakalcev v ožji svetovni vrh se je navzlic nekaterim občasnim imenitnim dosežkom posameznikov (Boža Jemca in Jožeta Šlibarja na novoletni turneji 1959/60, Marjana Pečarja ob koncu iste zime v Planici, Šlibarjevega svetovnega rekorda v Oberstdorfu 1961, 3. mesta Ludvika Zajca na Holmenkollnu 1968 itn.) zamaknil v osemdeseta leta in doživel prvi vrhunec na ZOI 1988 s prvima olimpijskima kolajnama.
V takšnih razmerah je tudi Janez Gorišek končal obetavno športno pot po precej ponesrečenem olimpijskem nastopu v Cortini d' Ampezzo (1956) in dveh naslovih študentskega svetovnega prvaka (1953 in1957), še predno je pravzaprav utegnil dozoreti v vrhunskega skakalca. Študij gradbeništva na ljubljanski FGG je bil zalogaj, ki ga v tedanjih razmerah ni bilo mogoče uspešno usklajevati z vrhunskim športom.
Brat Lado je bil njegov vzornik
»Skakal sem le še sem in tja za veselje in kolikor mi je dopuščal čas. Sem se pa takoj za tem znašel v ekipi teptačev, ki je dajala končno podobo skakalnicam na planiških prireditvah. Zato nisem nikdar prekinil stika s skakalnim dogajanjem. Dolgoletni Bloudkov sodelavec Stane Pelan, fin gospod in nesojeni gradbeni inženir (študij je moral prekiniti, ker je družini zmanjkalo denarja, op. p.), ter še nekaj let prej moj skakalni tekmec Lojze Gorjanc, poznejši dolgoletni zvezni trener, sta me povabila k sodelovanju, ko se je po Bloudkovi smrti leta 1959 iz leta v leto močneje zastavljalo vprašanje o prihodnosti Planice,« je pred štirimi leti Janez Gorišek povedal Giacomelliju in se spomnil prehodnega obdobja, po katerem ga je nekako samoumevno zaneslo med konstruktorje skakalnic.
