Nad morjem švigajo krogle, Re d'Italia pa se potaplja

V času legendarne pomorske bitke pri Visu ni bilo kamer, imeli pa so opazovalno ladjo, parnik Stadium, na kateri je kot dvorni in uradni avstrijski slikar dramatične dogodke na morju izjemno hitro skiciral in kasneje dopolnil slovenski slikar Anton Perko. Bil je umetnik, ilustrator, kronist, snemalec, zgodovinar in do popolnosti zaupanja vreden pomočnik družine cesarja Franca Jožefa, ki je ustvaril več kot tisoč likovnih del. Od srede je del njegovega opusa na ogled v Pomorskem muzeju Piran.



Prvo razstavo njegovih del so že lani pripravili v Pokrajinskem muzeju Celje, zdaj do konca novembra gostuje v Piranu. Avtorica razstave, višja kustosinja Gabrijela Kovačič je povedala, da jih je na pomen Antona Perka pred kakimi šestimi leti opozoril Slavko Košenina, ki je pobudnik tako knjige o Perku kot sedanje razstave.



»Oživiti smo želeli veliko zgodovinsko osebnost, na katero bi bili skoraj pozabili. Perko me ni zanimal zgolj kot izjemen slikar, ampak še bolj kot zgodovinska osebnost, saj se je poleg izredno plodovitega slikanja in risanja ukvarjal s številnimi funkcijami na cesarskem dvoru. Poleg dokumentiranja dogodkov je opravljal upraviteljske in tajniške službe. Bil je človek, vreden skrajnega zaupanja. Na to funkcijo ne bi zaposlili kogarkoli. Ker je bil tako blizu cesarski družini, je izredno zanimiva osebnost, zato smo želeli povedati njegovo zgodbo, imamo pa tudi dovolj gradiva, da smo to zgodbo lahko ilustrirali,« je povedala Gabrijela Kovačič.
 

Sproti je skiciral krvavo bitko pri Visu

Rodil se je leta 1833 v Podgradu pri Vranskem. Že pri petnajstih se je pridružil vojni mornarici v Gradcu, kasneje v Miljah pri Trstu. Pri tridesetih je postal najprej uradnik, potem pa sekretar grofa Victorja von Wimpffna. Grof je bil s svojim trgovskim parnikom Stadium povabljen, da igra vlogo opazovalne in izvidniške ladje v znameniti pomorski bitki pri Visu. Tako se je Anton Perko znašel sredi bitke, ki mu je kasneje prinesla nesmrtno slavo in zaupanje cesarjeve družine. Ker je bil izredno spreten risar, je sproti skiciral dogajanje na morju. Upodobitve je pozneje dodelal v kombinirani tehniki svinčnika, tempere, akvarela in pastela ter ustvaril uprizoritve bitke, katerih izvirnike hranijo v Muzeju vojaške zgodovine na Dunaju.



Iz fotografij teh risb (akvarelov) pa so izdelali dva albuma. Prvega, v založbi Petra Kaeserja na Dunaju, z naslovom Lisa album 1866 in 12 slikami, so izdelali že nekaj mesecev po bitki in je bil po oceni Gabrijele Kovačič namenjen poveličevanju izredne zmage v Mariboru rojenega kontraadmirala Wilhelma von Tegetthoffa. Admirala še danes slavijo zaradi odličnega vodenja bitke, v kateri je manjša avstrijska flota porazila veliko italijansko mornarico.



Slike iz tega albuma so del razstave, sicer pa je album last zasebnega zbiratelja Primoža Premzla iz Maribora. Na razstavi je predstavljen tudi drugi Lissa album, last Univerzitetne knjižnice Maribor, ki je nastal okoli leta 1870 na podlagi 13 drugih, nekoliko drugačnih risb Antona Perka, katerega dela so fotografirali in izdali pri založbi Verlag der Hofkunsthandlung.

Perka pri upodobitvi viške bitke niso zanimale človeške drame in trpljenje vojakov, ki jih je veliko umrlo ali bilo ranjenih, pač pa je ilustrativno poročal o dogodkih, v katerih so udeleženci zgolj figure brez osebnosti, pojasnjuje kustosinja: »Perko se je osredotočil na posamezne spopade, ki so prinesli zmago. Najbolj je ekspresivna in povedna upodobitev trenutka potopa italijanske ladje Re d'Italia. Mogočni ladijski trup v prvem planu požirajo valovi, medtem ko se krma in jambori s plapolajočimi zastavami še nemočno upirajo. V zraku je polno dima, nad morsko gladino švigajo topovske krogle, voda škropi, valovi požirajo majhne brezosebne figure, ki v stiski dvigujejo roke in se utapljajo. Perka zanimajo predvsem izurjenost, pogum in taktiziranje njegovega kontraadmirala.«
 

Slovenski marinist in orientalist

Te slike so Perku prinesle slikarsko slavo in hkrati zaupanje cesarske družine. Najprej je na cesarski jahti Miramar spremljal Franca Jožefa na plovbi po Jadranu, od leta 1879 pa je bil v službi njegovega sina Rudolfa in tudi že upravljavec letne rezidence in otoka Lokrum pri Dubrovniku. Kasneje je postal upravitelj praškega gradu Hradčani. Po Rudolfovi poroki s Štefanijo je z njima pogosto potoval po svetu, v Beograd, Carigrad, Atene, Damask, Bejrut, Egipt ... Postal je dvorni slikar, eden redkih slovenskih marinistov in orientalistov.



Toda življenje cesarske družine se je že leta 1889 prelomilo in nakazalo prihajajočo družinsko in imperialno krizo, saj je prestolonaslednik Rudolf najprej umoril svojo mlado ljubico Marijo Aleksandrino Vetsera in nato vzel življenje še sebi. Kljub tragediji družine Habsburg je Perko še naprej služboval pri vdovi Štefaniji in z njo pripravil potopisno knjigo Lacroma (izšla je leta 1892), o otoku Lokrumu, ki jo Slavko Košenina opisuje kot eno prvih turističnih potopisnih knjig za visoko družbo v tedanji Evropi.



Spomin na Antona Perka je prvič že pred 30 leti obudila Milena Moškon iz Pokrajinskega muzeja Celje. Velik premik pa se je zgodil leta 2013, ko je Perkova dedinja Hildegard Tetsis iz Nemčije zapustila 724 risb in slik Dubrovniškim knjižnicam. V Dubrovniku je namreč slovenski slikar preživel največ časa in tudi zadnjih deset let življenja. Slikal je morje, razpenjene valove, osamljene jadrnice, obmorsko krajino in mesta, ki so v popolnem sožitju z morjem in naravo, številne poglede na Dubrovnik, arhitekturo, ulice, orientalske motive, nekaj časa tudi žuželke in rastline. Nikakor pa ne portretov.



Bil je zelo spreten risar, najraje je uporabljal svinčnik ali oglje, za slikanje pa najpogosteje akvarel, tempero in gvaš, prav tako olje na platnu in redko na lesu. Obstaja tudi več grafik, ki pa so jih na matrice z njegovih risb prenesli drugi vrezovalci. Nikoli ni padel pod vpliv novih slikarskih slogov in iskanj, ostal je zvest realizmu in romantizmu.

Največ njegovih del hranijo v dunajski galeriji Albertina, Muzeju vojaške zgodovine, Avstrijski narodni knjižnici na Dunaju, v Neue Galerie v Gradcu in Dubrovniških knjižnicah. V Sloveniji premore devet njegovih slik Pokrajinski muzej Celje, štiri Pomorski muzej Piran in eno Narodna galerija. Poleg omenjenih so za tokratno razstavo, na kateri je 45 Perkovih del, prispevali gradivo še Gašper Dimic iz Domžal, Nadškofijski arhiv Maribor, Slavko Košenina iz Žalca, Univerzitetna knjižnica Maribor, avtor knjige o Perku Peter Zimmermann iz Hramš in zasebna domoznanska zbirka Primoža Premzla iz Maribora.