V neokrnjenih krajih, kjer je koza prebivalce rešila pred zmajem

Ko se s šentjurske strani vozimo proti Kozjemu, vijugasta razgibana pot vodi čez hribe in griče, ki so jih prebivalci Kozjega vajeni. A tudi obiskovalec se hitro navadi nanje in na neokrnjeno naravo, ki je ohranjena tudi zato, ker je Kozjansko še v prejšnjem stoletju veljalo za nerazvito območje. Za ohranitev narave skrbi tudi Kozjanski park.

Občina Kozje, kjer živi okoli 3000 ljudi, ima od junija lani še enega prav posebnega »prebivalca« – steklenega zmaja v krožišču, ki je spodaj obložen s kamenjem, ponoči pa zasveti v zeleni barvi. Izdelal ga je steklar Mitja Lukanc, ki je tudi avtor steklene skulpture kozjanskega jabolka v sosednjem krožišču. Zakaj steklo in zakaj zmaj? Te kraje so zaznamovale glažute in fužine, zato je 4,5 metra visoki zmaj iz stekla. Kozjanski zmaj se v zgodovini pojavlja že dolgo časa.

Že v župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja, ki stoji na trgu v Kozjem – cerkev se v zgodovini omenja davnega leta 1249 – se je ohranil kamniti heraldični nagrobnik Cristopha pl. Drachenburga iz leta 1516, na katerem je upodobljen kozjanski zmaj: gre za najstarejšo znamenitost kozjanske cerkve. Drachen v nemščini pomeni zmaj, burg pa grad, pojasni Sabina Kovačič iz Medgeneracijskega centra Kozje, s katero se sprehodimo do glavnih znamenitosti Kozjega.

Prebivalce je rešila koza

Sicer pa o samem zmaju krožijo legende. »Najpopularnejša pravi, da je v okoliških jamah živel zmaj. Vsake toliko časa, ko ga je zagrabila lakota, je prišel v vas in pojedel lepo mladenko. Ko so vaščani sčasoma ugotovili, da je zmaj že star in ne vidi najbolje, so mu namesto mladenk začeli dajati starejše gospe. Ampak saj veste, tudi starejša gospa pri hiši je dobrodošla (nasmešek). Zato so se domislili, da namesto žensk zmaju ponudijo kozo. To so napolnili z apnom; na poti proti ruševinam Kozjanskega gradu, ki je eden najstarejših gradov na slovenskem Štajerskem, je apnenica, ki je nekoč služila za pridelavo apna. Ko je slabovidni zmaj pojedel kozo z apnom, je šel v graben pit in utonil. Tako so naselje imenovali po kozi, ki je prebivalce rešila zmaja,« legendo strne Sabina Kovačič.

Pokaže tudi na grb in opozori na razlike med kozjanskim in ljubljanskim zmajem: »Naš zmaj ima kozje rogove, ljubljanski ima rep v zraku, rep kozjanskega pa se ovija okrog gradu.« Pred kratkim je zmaj zaživel tudi v pravljici Uroša Kolarja Pastir in zmaj, in sicer z namenom, da se tudi najmlajši seznanijo z legendami s Kozjanskega.

Od pravljic in zmajev pa se vrnimo v Kozje, v trg, ki popelje v preteklost. Naselje se omenja že leta 1016 kot dvor s 30 kmetijami. Nastalo je za potrebe sejmov, trške pravice je dobilo v 14. stoletju. Še danes pa ohranja arhitekturno dediščino stanovanjskih in gospodarskih objektov. V trgu so slikovite eno- in dvonadstropne hiše z zanimivimi portali in fasadami, ki so dragocena zapuščina. Zato je historični trški del razglašen in varovan kot spomenik naselbinske kulture.

Za ponovno obuditev trga

Kot pojasni sogovornica, si želijo življenje v trgu ponovno obuditi. O tem pričajo dela na eni od stavb, tako imenovani Mačkovi hiši, menda prvi gostilni, kot tudi dejstvo, da bodo konec aprila v Kozjem organizirali sejem, na katerem se bodo predstavili lokalni ponudniki. »Ponovno želimo obuditi (sejemsko) dogajanje v Kozjem, naš trg zdaj ne živi dovolj, večinoma se vse dogaja v Podsredi,« pove Sabina Kovačič.

V trgu so trije spomeniki in eno spominsko znamenje, pogled seže na že prej omenjeno župnijsko cerkev. Na začetku naselja pa je ob pokopališču tudi podružnična cerkev sv. Eme iz leta 1466. Tu skozi namreč poteka romarska pot sv. Eme, ki se je rodila na Pilštanju na Kozjanskem. Ema Krška, srednjeveška osebnost, velja za prvo slovensko svetnico in je bila najbogatejša ženska svojega časa. Posebej je povezana tudi s temi kraji, saj je bila med drugim lastnica več posesti na Kozjanskem.

Kroflnov mlin

Sabina Kovačič v skrajšani različici tiste, ki jo turistom predstavi sicer, navede ključne muzejske zbirke v Kozjem, ki so vredne ogleda: Kroflnov mlin, Šola moje mame in Sodstvo v Kozjem. Najprej se od trga sprehodimo do Kroflnovega mlina. Ta stoji ob potoku Bistri graben in spada, kot preberemo na turističnem prospektu, med najstarejšo profano dediščino v Kozjem. Tukaj je v preteklosti – za potrebe gradu – stal mlin pa tudi gospodarsko poslopje. Nekoč je bila tukaj tudi žaga. Domačija je bila obnovljena leta 2000, od takrat je v njej tudi muzej, kjer si obiskovalec lahko ogleda etnološko zbirko predmetov in starega pohištva, ki so ga nekoč uporabljali stanovalci. V pritličju je na ogled tudi stara kleparska delavnica.

S to je posebej povezana tudi Marjana Feltrin, ena od pomembnih žensk s tega območja. Na domačijo Kroflnovih se je v začetku 20. stoletja preselila s Tolminskega, v zgodovino pa se je zapisala kot »špenglerca«, bila je prva izučena kleparka na južnem Štajerskem. Poleg tega je v Kozje prinesla klanferco, danes priljubljeno vrsto jabolk na Kozjanskem.

Pri Kroflnovem mlinu srečamo starejšega gospoda, pravnuka Marjane Feltrin, ki še vedno živi na domačiji. Tako nas skozi zbirko v hiši popelje on. »Ko so bili ljudje zunaj, so rekli, da gredo noter, ne da gredo v hišo – hiša so rekli osrednjemu delu, jedilnici in spalnici,« pojasni ob vhodu, kjer v kuhinji visi slika maršala Tita iz njegovih mladih let.

Muzejska učilnica in zapori

Od mlina se podamo nazaj proti trgu, mimo dvorca Kozje, rumene zgradbe iz srede 19. stoletja, v kateri je med letoma 1955 in 2005 delovalo tekstilno podjetje – najprej poimenovano Kozjanka, kasneje Metka, na koncu pa Mont, d. d., širši Sloveniji poznan po bundah in puhovkah. »Še danes mi mnogi obiskovalci povedo, da imajo v omari spravljeno Montovo puhovko,« pripomni Sabina Kovačič in nas popelje do muzejske zbirke Šola moje mame. Leta 1805 se je v zgodovinski stavbi v središču trga Kozje odprla prva javna šola na Kozjanskem.

Danes je torej v njej muzejska učilnica: z lesenimi klopmi, tablo, razstavo prvih slovenskih čitank iz 19. in 20. stoletja. »Lesene klopi so takšne, kakršne so v cerkvah, tudi učitelji so bili večinoma duhovniki. Kot zanimivost: v tej stavbi se še danes poučuje verouk,« pove Sabina Kovačič. V šoli so razstavljena tudi dela Marjana Marinška, ki je med drugim prijateljeval z Astrid Lindgren. Stare šolske torbe, zemljevid Kraljevine Jugoslavije, staro računalo, čitanke nas za nekaj trenutkov popeljejo sto let nazaj. Danes, ko tudi šola postaja vse bolj digitalizirana, je pogled v šolo nekoč še kako zanimiv.

Le lučaj stran od šole pa je v prostorih nekdanjih zaporov Okrajnega sodišča Kozje razstava Sodstvo v Kozjem. To sodišče je delovalo od leta 1932. V celicah je prikazano njegov delo, gradivo iz sodniške in notarske pisarne, verjetno najzanimivejša pa je tudi čisto prava zaporniška celica, kamor so nekoč zapirali obsojence.

In četudi Kozje ponuja mnoge kulturne, zgodovinske znamenitosti, je lahko tudi zgolj odlična točka za uživanje v naravi: za sprehod, morda le po naselju ali bližnjih gričih, mnogi se povzpnejo na Vetrnik. Kot nam pojasnijo na občini, je v zaključni fazi ureditev steze za trim z 11 postojankami (na pohodni poti iz Kozjega na Županov breg na Vetrniku), ki bo namenjena rekreativnim sprehajalcem in tekačem. Na vrhu Županovega brega, ki je najvišji vrh Vetrnika, pa je v načrtu tudi postavitev razgledne ploščadi s panoramskimi fotografijami okoliških znamenitosti.

Najbolj grajski med gradovi

Pot nadaljujemo do 15 minut vožnje oddaljenega Gradu Podsreda. Med približevanjem impozantnemu gradu pomislimo, koliko zanimivih zgodb in znamenitosti ima Kozjansko in kako dobro je grad prostorsko umeščen, saj od daleč deluje, kot da je do njega zelo težko priti. Grad Podsreda, ki ga od leta 1983 upravlja Kozjanski park – istega leta so ga začeli sistematično obnavljati – označujejo kot najbolj grajskega med gradovi na Slovenskem. Zakaj?

»To pomeni, da je najbolj srednjeveški, ker je bil pozidan v srednjem veku, okoli leta 1150. Je eden redkih kulturnih spomenikov romanske dobe na Slovenskem. Od takrat se njegov notranji del ni več spreminjal. Je pa res mogočen in z vzpetine privablja z vseh strani,« nam na gradu pojasni Nataša Ferlinc Krašovic iz Kozjanskega parka. Grad se uvršča v sam vrh spomeniških posesti na Slovenskem, pripada mu tudi prav posebno mesto v vrsti evropskih srednjeveških gradov – njegovo srednjeveško jedro je skozi stoletja ostalo skoraj neokrnjeno.

Grad stoji na ozemlju, ki je okrog leta 1000 pripadalo posesti grofov Breže-Selških ter kasneje grofici Emi Krški. Posest je po njeni smrti prešla v last novoustanovljene krške škofije. Grad je bil pozidan sredi 12. stoletja, v virih se prvič omenja šele 1213. V prvi polovici 14. stoletja ga je kupil Friderik Žovneški in v lasti celjskih grofov je bil do njihovega izumrtja. Kot dediči Celjskih so ga nato prevzeli Habsburžani in ga dajali v najem; oskrbniki so se nato menjavali. Pred letom 1848 je posest kupil knez Weriand Windischgrätz, ki je gradu v naslednjih letih dal današnjo podobo. V rokah njegovih dedičev je ostal do konca druge svetovne vojne, ko je postal državna last. Danes je spomenik lokalnega pomena v lasti občine Kozje. Prvotno ime gradu je Hörberg ali Herberch, kar opozarja na visoko starost stavbe in pomeni zaklonišče.

Butičnost

Še pred dobrimi štiridesetimi leti je grad propadal, po celoviti prenovi pa je postal pomemben nosilec kulturne, promocijsko-izobraževalne, družabne in turistične ponudbe. Danes je priljubljena turistična točka za družine in posameznike, a kljub pestri ponudbi ostajajo butični. »Želimo si, da  gost, ki pride, lahko doživi vse: spoznava naravo – tu okrog vodi grajska interaktivna učna pot –, okusi dobrote lokalnih ponudnikov, kupi še druge izdelke, zagotovo pa naš cilj ni množični turizem,« pojasni Nataša Ferlinc Krašovic.

Ena od pomembnejših zbirk je stalna steklarska razstava. Prikazuje del bogate tradicije kozjanskih gozdnih steklarn oziroma glažut, razstavljeni izdelki so večinoma iz 19. in 20., tudi 18. stoletja. Poleg same zgodovine pa so želeli predstaviti tudi tehnike obdelave stekla. Steklarstvo ima na Kozjanskem dolgo tradicijo, v domačih steklarnah so poleg steklenic za mineralno vodo izdelovali še steklovino za shranjevanje živil in zdravil, svetila, stekleno servirno in jedilno posodo ter okensko steklo. »Posebej zanimiv izdelek s tega območja je steklenica štirih pijač: gre za štiri prekate, ki so posebej združeni s tanko plastjo stekla, narejeni res na poseben način, in dvomim, da bi danes kakšni mojstri iz bližnje steklarne Rogaška znali izdelati kaj podobnega,« pojasni Mojca Valenčak iz Kozjanskega parka in doda, da poleg stalne steklarske razstave obiskovalce privablja tudi stalna slikarska razstava slovenskega umetnika Franceta Slane. V najstarejšem delu gradu, kjer so bili nekoč bivalni prostori, je razstavljenih 36 del iz vseh obdobij umetnikovega ustvarjanja.

Poleg teh so na ogled tudi druge stalne in občasne razstave, med njimi velja posebej omeniti razstavo gliv Kozjanskega parka, spominsko sobo sv. Eme, razstavo Kozjanski park ... Poleg razstav in zidov srednjeveškega gradu, ki nas prestavijo v preteklost, pa grad vsako leto gosti tudi mnoge kulturne dogodke. Deluje tudi kot turistična točka, ki obiskovalce usmerja do drugih turističnih točk. In prav povezovalnost med ponudniki je nekaj, kar je na Kozjanskem standard.

Sogovornici posebej poudarita, da v poletnih mesecih grajski prostori zaživijo ob številnih koncertih, ki jih v okviru Glasbenega poletja izvajajo mnogi vrhunski domači in tuji umetniki. Koncert med zidovi je posebno doživetje, ki v spominu ostane še dolgo. Grad postaja tudi vse bolj priljubljena poročna lokacija.

Pestro poletno dogajanje

Najbolj grajski med gradovi še posebej živi poleti, ko hladni kamniti zidovi delujejo kot klimatska naprava – na dvorišču vsako poletje prirejajo tudi letni kino pod grajskimi zvezdami. Vendar si želijo, da bi bilo živo vse leto. Največji ljubitelji gradu in tisti, ki si želijo nekaj drugačnega, si tu lahko privoščijo tudi oddih – obiskovalci lahko prespijo v luksuznih sobah in apartmajih s čudovitimi razgledi ter dobijo celostno izkušnjo življenja na gradu in se za trenutek počutijo kot grofica Ema ali celjski grofje. V izdelavi je tudi velnes, center dobrega počutja, s katerim želijo ostati zanimivi za turiste tudi pozimi. Nove pridobitve oziroma investicije v prenovo in nove turistične produkte financira Občina Kozje, ki je lastnica gradu.

Za družine in otroke je še posebej zanimiv Lov na zaklad, ki je namenjen zabavnemu učenju, tistim, ki si želijo le idilične kulise grajskih zidov ob srkanju kave, je na voljo grajska kavarna. Ta je bila med našim obiskom sredi tedna žal zaprta. Kot pojasnita sogovornici, pa bo k bolj živemu doživetju gradu in njegove preteklosti v prihodnje pripomogla tudi uporaba VR-očal, s katerimi bodo obiskovalci na sprehodu med zidovi med drugim lahko srečali katero od zgodovinskih osebnosti, ki so nekoč živele na gradu.