Mesto v parku, ki ga je začrtal Edvard Ravnikar
»Leta 1949, ko je arhitekt Edvard Ravnikar oddal svojo znamenito maketo Nove Gorice, naj bi jo tedanji minister za gradnje Ivan Maček Matija razglasil za državno tajnost,« pravi Petra Kolenc z novogoriške raziskovalne postaje Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU. Po njenih besedah je po 75 letih od postavitve temeljnega kamna za Ravnikarjeve bloke – kar je bil začetek gradnje Nove Gorice – čas za ponovni premislek o »Ravnikarjevem mestu«. Priložnost za to je tudi letošnje Ravnikarjevo leto.
Potem ko je leta 1947 v skladu s pariško mirovno pogodbo Gorica pripadla Italiji, njeno zaledje pa jugoslovanski strani, je slednje ostalo brez mesta, na katero ga je prej vezalo vsakdanje, kulturno in gospodarsko življenje. »Ne glede na zgodovinska dejstva o stari Gorici, ki je bila predvsem avstro-ogrsko mesto, kjer so med drugim živeli tako Italijani, Slovenci, pa tudi Furlani, in se je v času Kraljevine Italije prisilno italijaniziralo, se ves čas dogaja naravna zgodba okolice v odnosu do mesta. Celo kljub hudemu trpljenju Primorcev pod fašizmom si upam reči, da imamo veliko več skupnega s sosednjimi narodi kot z osrednjo Slovenijo in Ljubljano. Ta v nas sploh vidi samo vikend destinacijo, ne da bi nas sploh poskušala razumeti,« meni Petra Kolenc.
»Povojna graditev novega mesta, pa tudi nove države s socialističnim sistemom – v odnosu do 'gnilega' kapitalističnega zahodnega bloka –, je vodila v to znano odločitev, da se gradi mesto, ki bo sijalo čez mejo,« nadaljuje. Po njenih besedah je Ravnikarju politična oblast najprej poverila nalogo projektiranja novega mesta, nato pa ga je gladko odstavila in nadaljevanje njegovega začetega dela prepustila drugim. »Ne gre za grenak priokus, ker Nova Gorica ni bila uresničena po njegovih načrtih. Je pa to zagotovo bila priložnost, da bi mesto zaživelo skozi arhitektovo jasno intelektualno zasnovo, in je namesto tega prevladala politika. To pa je tisto, kar je obžaloval tudi sam Ravnikar,« razlaga. Sogovornici se zdi to tudi eno izmed pomembnih sporočil letošnjega leta.
Vlogo magistrale je prevzela Delpinova ulica
Opustitev Ravnikarjevih idej za Novo Gorico je bil po njenem povezan tudi z manjšim zanimanjem za to obmejno mesto po izstopu Jugoslavije iz vzhodnega bloka sredi petdesetih let, zato je za posamezne ambiciozne projekte tudi zmanjkalo denarja. »Lahko bi tudi sklepali, da se je Ravnikarjeva magistrala ali Kidričeva ulica, ki je opredeljevala idejo mesta ter razporeditev posameznih vsebin, v resničnosti preselila na današnjo Delpinovo ulico, kjer se je, enako, kot si je on zamislil, zgodil hotel, kavarna, trgovine in podobno,« pojasni zgodovinarka. Nekdanja magistrala je bila zasnovana na eni strani proti Sveti gori, da bi hkrati povezala staro solkansko jedro, na drugi strani pa naj bi šla v predor Panovec, ki so ga uresničili šele leta 1955, a v krajši verziji. Zgradili so tako imenovane Ravnikarjeve bloke, ki naj bi jih bilo 12 ali 13, a so jih postavili le prvih šest. Teh se je oprijelo ime ruski bloki.
»Od Ravnikarjevih načrtov je bila uresničena tudi občinska palača, ki jo je sicer izrisal arhitekt Vinko Glanz. Nastali so Fürstovi bloki, lahko bi rekli, da se je mesto počasi dograjevalo. Ni pa nastal novi Aix-en-Provance, mediteransko mesto z drevoredom platan, pod vplivom kompozicije epirskega tipa – ceste za velike promenade – in francoskega arhitekta le Le Corbusiera, pri katerem se je Ravnikar tudi izpopolnjeval, in za kar si je prizadeval,« pripoveduje. Pozneje pa je nastal tudi trgovski del, prva peš cona v Jugoslaviji, ki se je razširila v današnji mestni center z Bevkovim trgom. To pa velja za dokončni rez z Ravnikarjem.
Obstoječega središča ni treba premikati k meji
Arhitekt je Novi Gorici dal modernistično zasnovo – nastalo je mesto v parku, s prostostoječimi stavbami, ki se razlikuje od podob neprekinjenega niza poslopij, značilnih za stara mestna jedra Solkana ali stare Gorice. »Kritična sem predvsem do tega, da mesto danes nima urbanistične strategije. Namesto, da bi novogoriško središče identitetno okrepili, ga že prestavljamo proti meji, na Trg Evrope.
Dejstvo je, da imamo vsaj dve generaciji, ki sta rojeni z mejo, in ta jih je definirala, zato še danes predstavlja velik interpretacijski fokus. Moja nona, slovensko-furlanskih korenin, ki je živela med Grčno in Blančami, je povsem naravno prehajala med različnimi jeziki in kulturami, od podeželja do mesta – v sicer enotnem prostoru,« še pravi Petra Kolenc.
Da je treba pri čezmejnem povezovanju obeh Goric, spodbujenim s projektom Evropske prestolnice kulture (EPK) 2025, upoštevati, da imata obe mesti že svoji središči, ki ju ne bi smeli zanemariti, opozarjata tudi Alenka Di Battista iz novogoriške enote Zavoda Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine in Ines Bonutti, predsednica Društva primorskih arhitektov. Di Battista poudari, da tudi pri načrtovanju dogajanja v okviru EPK ni smiselno, da se vse usmerja v obmejno območje, ki ima vsekakor pomemben potencial, a naj bi vzpostavljal predvsem nove povezave med obstoječima mestnima središčema, ne pa, da ju nadomesti.
Za večjo prepoznavnost med ljudmi
Edvardu Ravnikarju je Mestna občina Nova Gorica posvetila letošnje leto in se je tako pridružila obeležitvi Ravnikarjevega leta na državni ravni ob 30. obletnici njegove smrti. Gre pravzaprav za vsebinsko nadaljevanje lanskega leta, ki je bilo posvečeno Ravnikarjevemu učitelju Jožetu Plečniku. »Nova Gorica je zavarovana kot naselbinska dediščina, manjka pa še opredelitev posameznih območij in objektov. Evropska prestolnica kulture in Ravnikarjevo leto lahko k temu močno pripomoreta,« je prepričana Alenka Di Battista, ki se je strokovno zelo veliko ukvarjala s prepoznavnim arhitektom. Kot poudari, želijo na ta način zaščititi in popularizirati njegovo dediščino. »Samo ovrednotenje in zaščita namreč nista dovolj, predvsem ga morajo za svojega sprejeti ljudje, zato smo tudi organizirali številna predavanja, razstave in delavnice,« pove.
Eden izmed pomembnejših dogodkov Ravnikarjevega leta bo Dan arhitektov s tradicionalno razstavo in podelitvijo nagrad, v organizaciji Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, ki bo oktobra v Novi Gorici. »To je tudi poklon zbornice arhitektu. Tudi če je pri snovanju Nove Gorice sodeloval le v prvih letih, jo je zaznamoval s temeljnimi potezami, kjer izstopajo predvsem obsežne zelene površine,« meni Ines Bonutti, predsednica Društva primorskih arhitektov. »Nova Gorica je, tudi z odmiki od Ravnikarja, dobila svoj značaj, kako pa bi njegovo dediščino še nadgradili, je treba doreči v novi viziji, pri kateri bi morali sodelovati tudi prebivalci mesta. Zagotovo je kvaliteta zelenih površin eden izmed elementov, ki ga je vredno ohraniti in razvijati,« povzame.
Ravnikarjevo leto
Letošnje leto je po sklepu slovenske vlade posvečeno Edvardu Ravnikarju (1907–1993), z namenom ovrednotenja njegove modernistične arhitekturne dediščine. Ravnikar je s študijem arhitekture začel na Dunaju, ga nadaljeval v Ljubljani pri Jožetu Plečniku in ostal še dve leti po diplomi njegov najožji sodelavec. Interes za tedanjo umetnost ga je vodil v Pariz, v atelje pionirja Le Corbusiera, kjer je zaradi bližajoče se svetovne vojne ostal nekaj mesecev. Čeprav se je v formalnem pogledu oddaljil od Plečnikove arhitekture, je bil najbolj občutljiv in izviren prenašalec njegovega izročila.
Ines Bonutti meni, da igralniški turizem, ki je krojil usodo Nove Gorice v preteklih desetletjih, ni najbolje vplival na življenje mesta, saj se domačini v njem niso prepoznali. Mestno dogajanje se je preveč prilagodilo igralniškim gostom. Nova Gorica kot mesto z močnim srednješolskim centrom in univerzo pa ima po njenem v resnici velik potencial, tudi zaradi geografskih danosti – navezanosti na Italijo in bližine germanskega sveta –, da se tudi skozi projekt EPK 2025 v prihodnje uveljavi kot vidno stičišče na področju kulture in izobraževanja.
