Prekajeni politiki, kralji in banke
Minister Simon Maljevac je 4. maja ob 13.03 novinarjem poslal naslednje sporočilce: »Besede samooklicanega upokojenskega vodje, sicer prekajenega politika Ruparja, o delu Biserke Marolt Meden najostreje obsojam ...«
V naši agenturi smo pismo ministra vzeli zares. Slišali smo že, da so politiki pogosto prehlajeni, tudi okajeni, nekateri trdijo, da so vse pogosteje celo zakajeni. Da pa Ruparja prekadijo, preden ga spustijo na Trg revolucije, si nismo mislili. Tako smo dobili Slovenci prekajenega revolucionarja in z več kot očitno podporo strica Ivana Janeza. V ZDA in Srbiji streljajo šolarje, pri nas moramo pa politike prekaditi, da dobimo primeren model. Šele prekajenost pomaga. Zato domobranci nimajo zveze s hitlerji, pač pa so partizani pravi hitlerji.
Si predstavljate, da najbolj zaslužnim članom devetega kroga iz pekla organizirajo ekskurzijo v nebesa. In tam Adolf po naključju naleti na Broza, srečnega, s kubanko v eni roki, viskijem v drugi in v objemu Jovanke. Ob tako peklenskem srečanju Adolfa potolaži edino, če Brozu lahko zabrusi eno klasično trump-janezistično: »Ej ti hitlerjanski Tito, ti!« To bi bilo skoraj tako, kot če bi tisti, ki je prvi čestital Trumpu, mene ozmerjal za trumpista. Zmerjanju, ki daje najlepši zgled predvsem mladim državljanom, pravijo svoboda govora. Napredek duha. Demokracija. Sprava. Družinska ponižnost. Pravičnost. Za otroke gre.
Normalno je, da Slovenija v taki novinarski svobodi napreduje. Zdaj je uvrščena natanko med Belizejem in Armenijo. Ne vem, s čim si je to zaslužila. Še malo, pa bodo dnevnike spremenili najprej v tednike, potem v mesečnike. Nova 24 TV Slovenija pa naj za zmeraj ostane tako trobilo, kot so si ga stesali za vzorec. Zakaj bi v tej globoko poduhovljeni pravičnosti ustavni sodniki kar koli spreminjali. Čim manj je medijev, ki mislijo s svojo glavo, tem lažje spimo, krademo in svinjamo planet. Tem bolj lahko po družbenih omrežjih pljuvamo po drugih, se pretepamo in kažemo orožje. To je naša ustavna pravica. In nikar ne mislite, da ta prekajena politična svoboda ustreza samo Pavletom. O ne, saj premoremo trdne dokaze enake medijske »svobode« tudi tistih pod krinko podobno prekajenih strank, ki se hvalijo, da so bistveno boljši.
Precej prekajeno so delovali tudi kralji in kraljice najkraljevske dežele na svetu, ki so se pustili gledati milijonom na tem svetu. Modrokrvneži so trpeli, da je raja doživela očiščenje. Britanci so bili prepričani, da se je svet klanjal njim osebno. Če ne bi imeli kralja in nove kraljice, bi žalostni pili dolgočasen čaj ob petih popoldne. Ko pa so v Nedelu povprašali slovenske kralje in kraljice, kaj si mislijo o smešnicah, ki se jih gredo Otočani, je strokovnjakinja za komuniciranje in protokol Ksenija Benedetti takole povedala: »Daaaaaleč od pravljice, zelo blizu prekletstva. Ne zanimajo me kočije, zlate kljuke in vilice, brokat, gradovi, palače, butlerji, varnostniki, mahanje z balkonov, smehljanje, kramljanje, pretirana skrb za podobo in mnenje javnosti niti kraljevi protokol ne več.«
Naše agente, denimo, bolj zanima, koga prekajajo v vsesplošnem odnosu z bankami. Banka Intesa Sanpaolo je samo v prvem četrtletju ustvarila za dve milijardi evrov čistega dobička. Še uspešnejša je bila Unicredit, ki jih je naštepala 2,1 milijarde, nekako sedemkrat več kot lani v istem času. Samo v Sloveniji je tej majhni bančici padlo v treh mesecih 15 milijonov čistega, v celem letu bi jih lahko bilo 60 milijončkov, razen če ne bodo lepega kosa mesa bančniki še kako dodatno skrili. Evo, banke so kraljice, ki garajo za našo blaginjo, slovenčki pa prekajeni upamo, kako bi bankam dodali še kaj masti. Če bi se le smeli še bolj žrtvovati z obrestmi za stanovanja. Prekajencem denar smrdi, banke in kralji pa se nam smehljajo, nosijo krone, se pustijo celo maziliti. Brez njih bi šele trpeli. Zato: naj bog reši kralje in banke!
Ljubljančani se jezijo na ljubljanskega župana, ki je za deset centov podražil parkiranje. Me zanima, kaj bi rekli, če bi njihovim parkiriščem ukazoval koprski župan Aleš Bržan. V Kopru so danes podražili parkirnine v povprečju za kakih 50, v nekaterih primerih za 100 in več odstotkov. Če bi Bržan po kakšnem čudežu postal ljubljanski župan, bi ga Ljubljančani sfaširali in naredili polpete. Svetujemo jim, naj raje malce premislijo. Nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še bolj prekajeno.
