Napačna ocena škode vodi do napačne davčne politike
V vladi so po mednarodni metodologiji izračunali, da neposredna škoda in sredstva, potrebna za odpravo posledic poplav, znaša deset milijard evrov. Ekonomist Maks Tajnikar ocenjuje, da je ocena pretirana in problematična, saj napačna ocena vodi tudi do napačne davčne politike.
»Nekaj mora biti tu zelo narobe,« glede desetmilijardne ocene škode pravi profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti Maks Tajnikar: »Če država napihuje škodo, da bi dobila čim več solidarnostnih sredstev iz evropskih blagajn, je zelo neokusno in nesprejemljivo.«
Takšna ocena škode zahteva tudi dodatne prihodke v državni proračun, ki »jih Slovenija mogoče ne potrebuje in morda preveč obremenjujemo ne toliko podjetja, ki so obremenjena zgolj s prispevki, ampak ljudi. Zakaj bi delavka iz, denimo, Kopra iz svoje skromne plače prispevala za obnovo podjetja, kjer bo ta denar obnovil produkcijska sredstva, ki so kapital, in jutri bo lastnik kapitala morda svojo tovarno prodal in postal milijonar.«
Visoke dobičke imajo tudi druge družbe
Vlada denar za financiranje obnove išče tudi pri bankah. V zakonu o obnovi bo predvidoma predlagala davek na bilančno vsoto bank v višini 0,2 odstotka. Slovenski bančni sistem z bilančno vsoto dobrih 50 milijard evrov bi tako na leto plačal dobrih sto milijonov evrov tega davka, ki naj bi ostal veljaven pet let.
Vlada je odprla fronto z bančniki na podlagi argumenta, da se obrestne mere zaradi denarne politike ECB povišujejo, s tem pa tudi obrestni prihodki bank in dobički. Banke v Sloveniji so do konca letošnjega julija ustvarile 636,5 milijona evrov dobička pred davki.
Banke imajo visok dobiček zaradi visoke inflacije, tako kot imajo visoke dobičke tudi v Krki, Luki Koper, trgovinskih podjetjih, pravi Tajnikar: »Ni jasno, zakaj bi le banke kaznovali z dodatnim davkom za obnovo. Banke res ustvarjajo visok dobiček, ker so v inflaciji povečevale aktivne obrestne mere, trg jih je skoraj silil k temu. Po drugi strani pa so banke zelo visoko likvidne in ne potrebujejo dodatnega varčevanja. Vsi vemo, da imajo slovenska gospodinjstva 26 milijard evrov na bankah. Zakaj bi torej banke dvigovale pasivne obrestne mere, da bi pritegnile naše prihranke? V takih razmerah je to nesmiselno.«
Tajnikar opozarja na še en vidik: »Lahko si zamislite dve banki, ki imata enako bilančno vsoto. Ampak ena dela monopolne profite, konkurence ni veliko na bančnem trgu, druga pa ne izkorišča take moči in ima manjše profite. Obe banki bosta plačali enak davek, čeprav ena od njiju ni izkoristila inflacijskih razmer na naš račun.«
Davek je prehitevanje razprave
Davek na bilančno vsoto je davek na premoženje. Dilema o obdavčitvi premoženja pa je v Sloveniji zelo velika, pravi Tajnikar: »Nikoli se nismo namreč dogovorili, kaj sploh je premoženje za obdavčiti. Zato je ideja o obdavčevanju bilančne vsote bank mogoče prehitevanje neke razprave, ki je nismo niti pošteno načeli, kaj šele končali.«
Ob tem sogovornik vidi priložnost v povišanju stopnje davka od dohodka pravnih oseb, po drugi strani pa bi morali znižati obremenitve s prispevki. Prispevki so namreč edine davščine, ki obremenjujejo podjetja, jim torej delajo strošek in so zaradi tega podjetja manj konkurenčna.
