Eksistencialna nuja

»O, kakšna revščina v meni, v nas, kakšno veličastje v teh krajih!«
Fotografija: Hiša arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani. 

FOTO: Jože Suhadolnik/delo
Odpri galerijo
Hiša arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani.  FOTO: Jože Suhadolnik/delo

»O, kakšna revščina v meni, v nas, kakšno veličastje v teh krajih!«

Tako je v krasnem stripu Plečnik, ki sta ga ustvarila Blaž Vurnik in Zoran Smiljanić, vzkliknil in ponižno razprl roke izjemni Jože Plečnik, potem ko se je, še precej mlad, novembra 1898 podal na študijsko potovanje po Italiji. Po Trstu in Benetkah se je ustavil v Padovi, kjer sta ga »najbolj očarala bazilika svetega Antona Padovanskega in njegov grob«. »Vse, kar je bilo videti, še posebej Donatellov oltar – to je bilo zame preveč.«

O, kakšna veličastna sreča prav tako za nas! Čudovito, da je šel Plečnik na tisto magnetično pot po lepi Italiji in še naprej vse do Pariza, si dovolimo krotko domišljati, nepoznavalsko kajpada, saj v nasprotnem bi bilo – njegovo bivanje v Gradcu, na Dunaju, v Pragi gor ali dol – vse drugače tudi v današnji Ljubljani. Morda le škoda, da se je iz globoke žalosti, zaradi mamine smrti, odpovedal nadaljevanju poti do Lizbone, rojstnega mesta svetega Antona, saj kako bi ga arhitekturno, duhovno, s svetlobo ... morda prevzela tudi ta! V tukajšnjih koncih pač razstavljamo vozove, v Lizboni je na ogled muzej osupljivih kočij.      

Poglobljena študijska potovanja so ključna v vseh časih in prostorih, sploh za mladega človeka bi morala biti eksistencialna nuja. Pomembno se je iniciacijsko temeljito okopati med neznanimi ljudmi, govoricami in podobami, spoznati tujo dinamiko in predvsem bogatejšo ornamentiko. Pa to ni pomembno le za umetnika, ampak za vsakega povzpetnika, in to v najbolj obzirnem pomenu besede.

Pa kdo si je izmislil, da je v povzpetništvu, brez grobega komolčenja, seveda, nujno nekaj slabega ... razen za tiste, ki jih je na (domače) mesto prikovalo povprečništvo? Najbrž je bil to kak ponesrečen parvení, ki še danes ves nesrečen sedi doma in zoper drugega nerga, češ, kakšen wannabe. Res sreča, da samo doma skovane rime za številna mlada pleča ... niso dovolj.      

Preberite še:

Komentarji: