Prevelika pričakovanja od davka na premoženje
Na področju davkov je v Sloveniji nedvomno najbolj prisotna ocena, da zberemo relativno malo davkov od premoženja, precej bolj pa je z davki obremenjeno delo (plače). Glede davkov od premoženja ni dilem, saj je delež teh v BDP med manjšimi, če se primerjamo z drugimi državami EU (pri tem je pomembno dodati, da so smiselne predvsem primerjave znotraj Evropske unije, davčni sistemi v OECD, posebno v anglosaških pa tudi v manj razvitih državah so pomembno drugačni). Ko pa pogledamo zbrane davke od prejemkov ljudi, zgornja trditev vseeno ne drži, čeprav je v javnosti dokaj splošno sprejeta.
Obseg zbranih davkov od prejemkov ljudi se v razvitejših državah EU giblje med 26 in 28 odstotki BDP (povprečje EU je 24,5 odstotka – podatki za leto 2019). V Sloveniji je delež primerljivih davkov 21,3 odstotka BDP. Ob približno enakem obsegu prejemkov iz dela v BDP torej v Sloveniji tudi od plač zberemo relativno manj davščin kot v razvitejših državah EU in ni res, da je delo pri nas nadpovprečno davčno obremenjeno. Pri tem ni odveč poudariti, da predstavljajo neto plače plačilo za tekoče delo, davki in prispevki od plač pa pravzaprav plačilo zaposlenim za čas, ko ne morejo delati (v starosti – za pokojnine, za zdravstveno oskrbo in boleznine, za čas brezposelnosti, za pomoči otrokom, socialne pomoči ...). Razumljivo podjetniški sektor izpostavlja, da neto plače niso problem, težava pa je v visokih davkih – ker se ta sektor pač ne obremenjuje s plačili ljudem v času, ko niso sposobni za delo. In ob večjem deležu zbranih davkov od plače razvitejše države lahko relativno več namenjajo tudi za vse omenjene socialne izdatke in zagotavljajo višjo raven socialne varnosti. To so pravila, ki veljajo v EU, in domači pozivi k nižji davčni obremenitvi plač (manjši solidarnosti) lahko vodijo samo k nižji ravni socialne države. To moramo imeti ves čas pred očmi.
A vrnimo se k davku od premoženja; tega v Sloveniji zberemo za približno 0,6 odstotka BDP. Povprečje za EU je 2,2 odstotka (2019), v nekaterih državah tudi več kot tri odstotke BDP, kot je prikazano na prvi sliki.
V Sloveniji od plač zberemo relativno manj davščin kot razvitejše države EU in ni res, da je delo pri nas nadpovprečno davčno obremenjeno.
Na njej so samo za primerjavo dodani tudi podatki, ki jih zbira OECD. Zaradi drugačne metodologije se nekoliko razlikujejo, a ne pomembno. Če bi (poenostavljeno izračunano) tudi v Sloveniji zbirali tovrstne davke po povprečni EU-stopnji, bi dodatni davčni prilivi znašali okoli 800 milijonov evrov, za kolikor bi, denimo, lahko znižali kake druge davke ali pokrili načrtovane večje izdatke za socialno varnost v prihodnje. A to je samo hipotetičen izračun, razmere seveda niso tako enostavne in enoznačne.
Posplošene ocene
Zanimivi so že podatki na drugi sliki, kjer je za nekaj značilnih držav prikazana podrobnejša struktura zbranega davka od premoženja (vse v odstotkih BDP posamezne države). Pogledali smo, kaj vse sestavlja ta statistično opredeljeni »davek od premoženja«. Najpomembnejši je davek od nepremičnin (spodnji del stolpca), kjer na primer Francija in Italija res zbereta dvakrat ali trikrat večji delež – a poglejmo Nemčijo, Avstrijo ali nekatere druge države, ki od lastništva nepremičnin zberejo relativno celo manj davka kot v Sloveniji. Torej, razpravljati, kako »vse« države imetnike nepremičnin davčno bolj obremenjujejo, preprosto ni utemeljeno. Na žalost je pač tako, da se pri tovrstnih analizah in ocenah (tudi uglednih institucij, ki nam delijo nasvete) nihče preveč ne poglobi v podatke in vsi nastopajo s posplošenimi ocenami.
Druga skupina teh davkov je davek od prometa z nepremičninami, kjer so med državami prav tako precejšnje razlike. V Sloveniji ga zberemo le 44 milijonov evrov (0,1 odstotka BDP), v Franciji, denimo, 0,7 odstotka BDP, kar nekaj več tudi v Nemčiji in Avstriji (0,5 odstotka), skoraj pa ga ni na Češkem in Slovaškem. Če bi povzeli evropske izkušnje, bi morali torej razmišljati bolj v smeri večjega obremenjevanja prometa z nepremičninami (preprodaje). A tudi tu bi se hitro srečali z odporom in tudi omejitvami, o čemer več v nadaljevanju. V Franciji kot državi z najvišjimi davki na premoženje izstopajo davki na dedovanje in darila, kar je vsekakor področje, vredno razmisleka – a tega davka na primer v drugih državah skoraj nimajo (nekaj več Nemčija). Preostali davki, ki prinašajo večje razlike, pa so tudi rezultat različnih davčnih pristopov, kjer je vprašanje razporejanja in tudi pristopa držav.
V Franciji k visokemu skupnemu odstotku davkov na premoženje prispeva tudi uvrstitev »davkov na kapital in plače« med davke na premoženje (!). V Italiji, ki tudi izstopa, zberejo večji delež BDP kot Slovenija z »registracijskim davkom« in »koleki« (takse). V Avstriji na primer izstopajo davki na finančne transakcije (0,3 odstotka BDP, Nemčija 0,1 odstotka, Italija pa le 0,02 odstotka). Praksa po posameznih državah je torej dokaj različna, tudi zgodovina, odprto pa je tudi, ali bi lahko vse navedene davke uvrščali med davke na premoženje ter koliko bi jih lahko uvedli v Sloveniji.
Od dedovanja in daril smo leta 2019 zbrali 16 milijonov evrov, od preprodaj nepremičnin pa 44 milijonov.
Če torej povzamemo razmere v EU, ti odstotki zbranih davkov od premoženja niso tako enopomenski in samo pri davku od nepremičnin v Sloveniji pravzaprav niti ne odstopamo tako veliko, posebno če gledamo primerljivejše države, kot so Nemčija, Avstrija ali tudi Češka. Zaradi tega pri uvajanju sprememb ne moremo enostavno povzemati nekih splošnih odstotkov drugih držav, temveč je treba pogledati različne strukture ter tudi realne možnosti glede na premoženje, ki ga imamo v Sloveniji.
Dva tisoč oseb z depoziti nad 300.000 evrov ima skupaj 1,3 milijarde evrov premoženja, depozite v vrednosti nad 100.000 evrov pa ima 22.000 oseb (znesek 4,2 milijarde).
Za nekaj razmislekov o potencialu obdavčevanja premoženja so v priloženi tabeli osnovni podatki o premoženju v Sloveniji. Njegov seštevek oziroma skupni znesek namenoma ni naveden, ker ima seštevanje celotnega premoženja določene omejitve zaradi podvajanja podatkov. Vzemimo, da ima nekdo milijon evrov denarnega premoženja (prvi znesek), in če ga ima na banki, je isti znesek del bilančne vsote banke (drugič). Ko banka to posodi nekemu podjetju in le-to kupi stroj za milijon evrov, je seveda ta stroj del premoženja tega podjetja (tretjič). Bi obdavčevali premoženje na vseh treh stopnjah? To je tipičen primer, ki kaže, da je pač treba pri seštevanju premoženja posameznih subjektov ter njihovem obdavčevanju najprej realno oceniti možnosti in obremenitve. Zelo enostaven je namreč sklep – na primer tri tisočinke od 300 milijard, pa imamo milijardo davka na premoženje!
Kako obravnavati nepremičnine na Hrvaškem
Poglejmo torej konkretne številke o premoženju, in sicer po stanju na dan 31. decembra 2019, pred pretresi v zadnjih dveh letih. Največji obseg premoženja so seveda nepremičnine, katerih zadnja dosegljiva vrednost (vrednotenje po Gursu) je znašala nekaj več kot 150 milijard evrov. Od tega ima prebivalstvo dobrih 100 milijard, pri čemer se je predvsem treba zavedati, da je to premoženje dokaj razpršeno in da je v rokah ožjega kroga premožnejših ljudi mogoče od pet do deset milijard (odvisno od kriterijev). Danes prebivalstvo plača približno 70 milijonov davkov od nepremičnin (nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča) in prevelike spremembe bi močno odprle vprašanja ustreznosti vrednotenja, povzročile premike premoženja in podobna izogibanja ter močna nasprotovanja. Enako velja za potenciale pobiranja teh davkov od lastnikov nepremičnin večjih vrednosti, ker je teh razmeroma manj. Dileme so tudi, zakaj močneje obremenjevati samo eno obliko premoženja, kako obravnavati na primer za približno deset milijard evrov nepremičnin na Hrvaškem, ki predstavljajo samo »presežno premoženje«, tudi to, da so bili dohodki za nakup tega premoženja praviloma že močno obdavčeni, pa tudi sicer bi se višje obremenitve verjetno prelile predvsem v višje najemnine. Vse to zahteva kar precej previdnosti pri uvajanju sprememb, da ne bi bili učinki nasprotni.
Kot je razvidno iz tabele, bistveno večji del prispevka za zemljišča plačujejo pravzaprav pravne osebe, kjer so stopnje precej višje in kjer bi podjetniški sektor težko pomembneje dodatno obremenili zato, ker pač investirajo v nepremičnine, potrebne za svojo dejavnost. V tabeli je še podatek, da smo od dedovanja in daril leta 2019 zbrali 16 milijonov evrov, od preprodaj nepremičnin pa 44 milijonov. Dedovanje je vsekakor področje, ki bo lahko predmet razprave (čeprav, denimo, v Avstriji ali na Švedskem tega ni), pri prometu z nepremičninami pa je že več omejitev, da ne bi ljudem preveč otežili menjav stanovanjskih objektov.
V tem kontekstu je zanimiva ideja, da bi na primer prispevek za dopolnilno zdravstveno zavarovanje (DZZ) nadomestili z davkom od nepremičnin. Danes dva upokojenca plačata za DZZ 800 evrov na leto, ta prispevek pa bi lahko vezali na vrednost nepremičnin (premoženje) in tako, denimo, uvedli večjo solidarnost (več naj plača tisti s premoženjem). In nekdo z manjšim stanovanjem bi plačal na primer samo 300 evrov namesto današnjih 800 evrov DZZ. A kakšna bo reakcija (upokojenega) para ali posameznika, ki bi za večjo hišo moral plačati 1500 evrov na leto? In ljudje v najemnih stanovanjih – bodo zato toliko višje najemnine (lastniki stanovanja bi prenesli davek na najemnike – tudi zaradi izenačenja z lastniki lastnih enot)? To je spet samo primer, ki kaže, kako občutljivi bi bili takšni posegi, ki so na načelni ravni logični in preprosti.
Omeniti je še treba, da se skupni znesek 152 milijard evrov nanaša na zadnje razpoložljive podrobnejše podatke o strukturi vrednosti nepremičnin. Zatem je Gurs pripravljal nove ocene, na podlagi izboljšanih modelov vrednotenja, ki so pokazali precej višje vrednosti. Vsekakor bo to predmet novih izračunov možne višine davkov, a izhajati je treba iz današnjega stanja, ko za povprečno stanovanje/hišo plača družina manj kot 100 evrov na leto, in nekajkratno povečanje preprosto ne bo sprejemljivo. Seveda je potem hitro na mizi argument, da povečanje ne bo veljalo za bivalne objekte do določene velikosti – a presežnih nepremičnin po obsegu vrednosti ni tako veliko, da bi si samo iz tega vira lahko obetali nekajstomilijonske dodane prilive.
Finančno premoženje
Druga razmeroma močna skupina premoženja prebivalstva je finančno premoženje. Na voljo imamo predvsem podrobnejše podatke o depozitih na bankah. Na primer: 2000 oseb z depoziti nad 300.000 evrov ima skupaj 1,3 milijarde premoženja, depozite v vrednosti nad 100.000 evrov pa ima 22.000 oseb (znesek 4,2 milijarde). Tudi tu prav veliko prostora za obdavčevanje ni, tako zaradi mobilnosti denarja in nasploh dejstva, da pri premoženju danes obdavčujemo donose in da imamo omejitve, če bi ob tem davčno obremenjevali še lastništvo oziroma vrednost kot takšno. Gotovina seveda ne more biti del obdavčitve (niti ni podatkov), pri naložbah pa imamo nekaj podatkov za naložbe v finančne instrumente, kjer obstaja nekaj prostora (a bi zahtevalo veliko administriranja ter povzročilo evazijo). Pri naložbah v (lastna) podjetja pa smo prav tako omejeni, saj to lahko spremljamo edino prek podjetij samih, obdavčevati lastnike kot takšne in določati vrednost pa je skoraj nemogoče.
Potem pridemo do premoženja (sredstev) podjetij, katerih vrednost je znašala več kot 100 milijard evrov. Seveda je mogoče uvesti kakšno minimalno stopnjo davka od sredstev (ali kapitala) podjetij, a se naprej srečamo s tem, da bi davčno obremenili že nepremičnine (bi jih še enkrat skozi bilančno vsoto?) Bi davčno obremenjevali kupljeno opremo, zaloge, terjatve, medsebojno posojanje denarja med podjetji ...? Ali odštevati obveznosti, finančne in druge? Ali na primer obdavčevati samo knjižno vrednost neto premoženja (kapitala) – ali pred tem odšteti nepremične? Kakršnokoli večje obremenjevanje premoženja (sredstev) podjetij bi odprlo vse navedene dileme in ugovore, sprejemljive rešitve pa verjetno ne bi našli.
Ostane še premoženje bank (bilančna vsota), kjer se je spet mogoče pogovarjati samo o neki res minimalni stopnji (tisočinki). V nasprotnem primeru preveč posežemo na skupni ustvarjen dobiček bank, ponovno obremenjujemo depozite (poleg premoženja posameznika ali podjetja), lahko pa to razumemo tudi kot dodaten davek (obresti) na posojila, ker bodo pač banke to poskušale prenesti na komitente. Večkrat omenjeno prenašanje morebitne uvedbe davka na premoženje podjetniškega sektorja na končne uporabnike in potrošnike je nasploh pomembna omejitev pri uvajanju kakšnih večjih sprememb pri davkih na premoženje. Da ne bi ob cilju obremeniti premožne lastnike, to na koncu plačali navadni potrošniki.
Vse navedene omejitve in nesporna dejstva torej kažejo, da je manevrski prostor pri uvajanju davkov na premoženje precej manjši, kot se kaže na prvi pogled, in na poenostavljeno računanje, kako bomo lahko obremenili samo neko premoženje premožnejših posameznikov ter od njih pobrali na stotine milijonov evrov. Tega presežnega premoženja v Sloveniji pač vseeno ni tako veliko, zaradi prenosov obremenitve na druge in tudi visoke obremenitve najvišjih dohodkov pa uvajanje spremembe zahteva dodatno previdnost – čeprav seveda večina nima nobenih dilem glede sklepa, da morajo tisti, ki imajo več, tudi plačati več. A konkretni pregled in primerjave pokažejo realne možnosti in te se gibljejo mogoče v višini dvesto, tristo ali nekaj več milijonov evrov (drugo pa so pač želje in ocene nekoga, ki ne upošteva in ne pozna dejanskega stanja in podatkov).
