Po košček zimske idile na Lovrenška jezera

Ena od bolj priljubljenih in slikovitih tamkajšnjih poti je do največjega visokega barja v Sloveniji. Pozimi je sprehod že bolj zahtevna tura.
Fotografija: V daljavi je viden 37 metrov visok stolp poti med krošnjami. FOTO: Beti Burger
Odpri galerijo
V daljavi je viden 37 metrov visok stolp poti med krošnjami. FOTO: Beti Burger

Že nekaj let, odkar so zimske pošiljke snega vse redkejše in decembra v dolinah največkrat zaman čakamo pokrajino, prekrito s puhastim snegom, se je treba za pravo zimsko idilo odpeljati malo više. Ena od priljubljenih točk je Rogla na Pohorju, na 1490 metrih nadmorske višine in s slikovito potjo do Lovrenških jezer.

Rogla je s smučiščem, progami za tek na smučeh, potjo med krošnjami in sprehajalnimi potmi med smrekovimi gozdovi zelo priljubljen turistični cilj, zato jo je priporočljivo obiskati med tednom, ob vikendih se namreč tam tare obiskovalcev.

Lovrenška jezera so največje visoko barje v Sloveniji in eno najpomembnejših v južni Evropi, zato so posebej zavarovan del največjega slovenskega gozdnega rezervata. Nastala so v ledeni dobi pred osem tisoč leti, sestavlja pa jih skupina več kot dvajset jezer. Površina največjega meri sedem kvadratnih metrov, največja globina je 1,2 metra. Dno vseh se nadaljuje v pohorsko šoto. Kot so poudarili pri Turistični destinaciji Rogla-Pohorje, jezera prispevajo k zmanjševanju podnebnih posledic in so zbiralniki in zadrževalniki vode.

Pogledi na čudovite zasnežene smreke so kot z razglednic. FOTO: Beti Burger
Pogledi na čudovite zasnežene smreke so kot z razglednic. FOTO: Beti Burger

Pozimi je sprehod že bolj zahtevna tura

A če je poleti z Rogle (od Hotela Planja) to le običajen daljši sprehod (v obe smeri skupaj dolg dobrih devet kilometrov), primeren tudi za najmlajše, se pozimi lahko spremeni v precej bolj zahtevno pot. Takrat se lahko precej podaljša, so pritrdili tudi pri Turistični destinaciji Rogla-Pohorje, zato morajo biti pohodniki pozorni na morebitne hitre spremembe vremena in se odpraviti na pot, ko je to najbolj stabilno. Nujna oprema so predvsem ustrezna pohodna in nepremočljiva obutev ter primerna oblačila. Koliko obiskovalcev vsako leto obišče Lovrenške bisere, težko natančno povedo, po ocenah jih je okoli 50.000.

Ko sem zjutraj preverila vremensko sliko in spletne kamere, so te potrdile, da je na Rogli zapadel nov sneg in da so smreke odete v belo. Novozapadlega snega je bilo 18 centimetrov, skupaj je bila snežna odeja debela približno 35 centimetrov, je pisalo na strani agencije za okolje. Ko je avto zavijal proti Rogli, sprva nič ni kazalo na zimsko idilo, saj je dež v preteklih dneh sneg v dolinah povsem stalil. Šele v zadnjem delu strme ceste se je razprl pogled na zasneženo pokrajino, v meni pa se je prebudil otrok, ki se snega vsakič znova razveseli, kot bi ga videl prvič. Zunaj je bila ena stopinja Celzija, rahlo je pihal veter in malce je snežilo. Opaziti je bilo le nekaj smučarjev, pohodnikov tisto dopoldne še ni bilo. Vse je kazalo, da bom morala pot pregaziti sama.

Nekaj smučarjev je bilo opaziti na četrtkovo decembrsko jutro. FOTO: Beti Burger
Nekaj smučarjev je bilo opaziti na četrtkovo decembrsko jutro. FOTO: Beti Burger

Gaženje po deviški poti

Sveže zapadli sneg. FOTO: Beti Burger
Sveže zapadli sneg. FOTO: Beti Burger
Zadnjih nekaj let skoraj vsako zimo iščem zimsko idilo na Rogli in Lovrenških jezerih, a doslej je bila pot vselej vsaj malce uhojena, tokrat pa sem si jo prvič in po res dolgem času utirala sama. Sprva sem malce omahovala, saj zimskih razmer nisem najbolj vajena. A je prevladala želja po zimski izkušnji, ki se je porodila pred dvema mesecema, ko sem tod hodila na zadnji, po temperaturah sodeč, skoraj poletni dan. V tistih razmerah si človek s srednje dobro kondicijo pot brez težav časovno za polovico skrajša (od Rogle do Lovrenških jezer je po markirani poti predvidena ura in pol hoje), v snegu pa ta traja precej dlje, saj so noge dodatno obtežene, kar nekaj zamude pa prineseta tudi fotografiranje idilične pokrajine in – brisanje nosu. Tako sem čisto sama v dopoldanskih urah gazila po deviškem snegu, ne da bi srečala živo dušo; ne človeka ne živali.

Kot sem prebrala, je tukajšnji živalski svet razmeroma skromen, le kakšnega alpskega pupka, kačje pastirje in kritično ogrožene peteline ruševce bi lahko opazili. Od rastlinja pa poleg smrek, ruševja in belega lokvanja rasejo še šotni mahovi, okroglolistna (in mesojeda) rosika, rožmarinka ter zavarovani rjasti sleč.

Pot se v snegu podaljša in zahteva primerno obutev in obleko. FOTO: Beti Burger
Pot se v snegu podaljša in zahteva primerno obutev in obleko. FOTO: Beti Burger

Na spletu je mogoče izvedeti še, da Lovrenška jezera ležijo na šotišču na Pohorju med Planiko (1391 metrov nadmorske višine) in Mulejevim vrhom (1533 metrov) v povirju potokov Radoljne, Mislinje in Velke. Naštejemo lahko od 11 do 22 jezer, odvisno od trenutne količine tamkajšnjih voda. Pozimi jezerc pogosto ne moremo videti, saj so pokrita s snegom.

Lovrenška jezera poleti. FOTO: Shutterstock
Lovrenška jezera poleti. FOTO: Shutterstock

In tako je bilo tudi, ko sem se po več kot uri in pol hoje približevala razglednemu stolpu in jezerom. Lesene stopničke in tipičen poletni razgled s stolpa je zamenjal pogled na zasneženo pokrajino, tu in tam je bilo videti nekaj zelenja, ne duha ne sluha pa ni bilo o jezerih, tudi sicer prijetna lesena potka med njimi je bila povsem zasnežena. Na stolpu je pihalo, zato je bil ob postanku čas le za požirek toplega čaja in hiter prigrizek, pot nazaj pa je bila zaradi že narejenih stopinj malce lažja in hitrejša. Tudi sonce je posijalo in naredilo pokrajino še lepšo, sneg pa je bil zaradi višje temperature precej bolj moker. Med drevesi se je vsake toliko zaslišalo, kako se usipa z vej.

Pogled na Lovrenška jezera, ki se jih zaradi snega ni videlo. FOTO: Beti Burger
Pogled na Lovrenška jezera, ki se jih zaradi snega ni videlo. FOTO: Beti Burger

Leta še ni konec

Še lepše se ob sončnih žarkih vidi razgledni stolp, ki je del poti med krošnjami. To so odprli pred nekaj leti in ponuja doživetje narave s ptičje perspektive, dobesedno med krošnjami dreves. »Doživetje je izjemno v vseh letnih časih. V belo odeta zimska pokrajina daje sprehodu še poseben čar in tudi v hladnejših mesecih privablja dnevne obiskovalce ter smučarje, ki na Rogli z okolico bivajo več dni,« so povedali v Turistični destinaciji Rogla-Pohorje.

Sončni žarki so otoplili ozračje, sneg pa je postajal vse bolj moker in težek. FOTO: Beti Burger
Sončni žarki so otoplili ozračje, sneg pa je postajal vse bolj moker in težek. FOTO: Beti Burger

Ob začetku letošnje poletne sezone so med krošnjami pozdravili polmilijontega obiskovalca. »Poletje je bilo pestro z dogodki, vsak konec tedna smo doživetje poti nadgradili z različnimi zanimivimi zgodbami (animacije za otroke, vinske degustacije, pokušnje piv, nočna opazovanja neba …) za obiskovalce. Leta pa še ni konec, tudi v decembru pripravljamo posebna doživetja – od toplih sprehodov do drevesa najlepših želja, jaslic, bele omele in novoletnega zvončka,« so našteli.

Ko sem se končno spet bližala izhodišču oziroma cilju in se veselila svežih oblačil, sem opazila dva para pohodnikov, ki so se odpravljali v smeri Lovrenških jezer, in pomislila, da bi si zaslužila zahvalo, ker sem jim naredila gaz.

Koliko obiskovalcev vsako leto obišče Lovrenške bisere, težko natančno povedo, po ocenah jih je okoli 50.000. FOTO: Beti Burger
Koliko obiskovalcev vsako leto obišče Lovrenške bisere, težko natančno povedo, po ocenah jih je okoli 50.000. FOTO: Beti Burger

Preberite še:

Komentarji: