V nadaljevanju preberite:

Ženske so pisateljici govorile, kako se človek v vojni hitro navadi ubijati, o tem, da so na fronti izgubile ženskost, a so nekatere v nahrbtniku še dolgo hranile sandale z visoko peto, da bi se počutile bolje, ali pa so s sabo nosile svoje dolge odrezane kite, da ne bi pozabile, da so bile nekoč lepe mlade ženske. Vedno se jim je stisnilo srce, ko so naletele na skupino sirot, bilo jih je na stotine – majhni, nebogljeni, umazani in lačni otroci, kot divje živali, ki so hodili za njimi na fronto, ker jih je bilo strah, ker so bili sami. Niso imeli več nikogar na svetu.

Zgodilo se je tudi, da je bolničarka na fronti pred Stalingradom na varno vlekla kar dva vojaka in je šele kasneje opazila, da je eden od njiju Nemec. »Videla sem le človeka, ki umira, človeka, ki kriči. Oba sta bila črna. Enaka.« In še naprej je na varno vlekla oba. »Nemogoče je imeti eno srce za sovraštvo, drugo pa za ljubezen. Človek ima samo eno srce in jaz sem vedno razmišljala o tem, kako naj rešim svoje.« Ker je videla toliko bomb in letal, jo je bilo po koncu vojne še dolgo strah neba, bala se je dvigniti pogled proti nebu.

Ko so se vrnile iz vojne, so bile starke, čeprav so imele mnoge šele nekaj čez dvajset let, mnoge so zbolele, niso mogle več zanositi. Sovražile so tržnico, saj niso mogle gledati stojnic z rdečim mesom. In sovražile so rdečo barvo.

Knjigo Svetlane Aleksijevič so, preden je izšla, cenzorji močno oklestili. Očitali so ji, da v njej ponižuje ženske, da junakinje meče s prestola, da se norčuje iz boja, iz ljudi, ki so padli, iz borcev, ki ležijo v množičnih grobiščih. »Sovjetska ženska ni žival,« so ji rekli. Šele kasneje je lahko objavila izbrisane dele. Nekateri govorijo o preprostih željah. Na primer zgodba o tem, kako je neki ranjen vojak, ki je vedel, da ne bo dočakal jutra, mlado bolničarko prosil, naj si odpne haljo, ker bi rad še zadnjič videl ženske prsi. Ker je bila zelo mlada, se je ustrašila in pobegnila. Ko se je vrnila, je bil mrtev, a je imel na ustih nasmešek, kot da je še vedno premišljeval o ženskem telesu.

Prav tako je lahko šele v novih izdajah knjige objavila izpoved bolničarke, ki je iz morja reševala ranjene vojake, ko je na ladji eksplodirala zaloga streliva. Čeprav je bila noč, se je odločila, da bo rešila vsaj enega, saj je bila dobra plavalka. Ko je zagrabila za prvo telo, ki ga je začutila, je bilo spolzko in hladno, mislila je, da je vojak ranjen, da mu je eksplozija zažgala kožo. Nekako ji je uspelo z njim priplavati do obale, a ko je raketa razsvetlila nebo, je videla, da to sploh ni človek, ampak riba, velikanski na pol živ jeseter.

Aleksijevičeva je povedala, da ko je pisala to knjigo, je ni zanimala le realnost, ki nas obdaja, ampak tudi tista, ki je v nas, ni je zanimal le dogodek, ampak tudi dogodek čustev. »Zanima me duša dogodka. Zame so čustva realnost.«