Morilka božičnih zvezd
V zadnjih vzdihljajih starega leta mi je uspelo pokončati že drugo božično zvezdo. Optimistka v meni si je še pred decembrsko plačo, ko sem umorila prvo v sezoni, prigovarjala, da človek ne sme obupati in da bo morda nova, odpornejša, strašno lepa, rdeča in vsa cvetoča, preživela sobivanje z menoj. Vsak dan sproti sem od blizu opazovala barvo njenih listov in štela, koliko jih odpade, ko sem v službi. Ni šlo. Med mano in rdečo lepotico (spet) ni bilo kemije.
Nič me ne izuči, vendar menim, da ta optimizem gotovo mora biti podedovan. Mama mi namreč neumorno kupuje ciklame, vijolice, tudi božične zvezde, in ne obupa nad tem, da mi bo nekoč uspelo kakšno obdržati pri življenju najmanj mesec ali dva.
Vsako leto znova si kupujem rastline tudi sama, s cvetovi in brez, trajnice in enoletnice. Bolj ko mi cvetličarji obljubljajo, da so preproste za vzdrževanje, hitreje jih pokončam. Vedno jasno vprašam: Koliko nege potrebuje ta rastlina? Odgovor se glasi: »Prav nič, gospa. Samo sem in tja malo vode.«
Skupaj z novoletno jelko sem si kupila krasno, ogromno božično zvezdo v res lepem loncu. Nazadnje sem ugotovila, da me njena bližina obremenjuje, ker sem se nenehno zaskrbljena spraševala, kako dolgo jo bom obdržala pri življenju. Namesto da bi rastline name delovale pomirjajoče, mi povzročajo stres.
Domnevam sicer, da je problem zalivanje. Pogosto pozabim, da moram skrbeti zanje, potem pa jih zalivam kot obsedena vsaka dva dni, da si bodo ja opomogle. Doslej se to še nikoli ni pokazalo kot zmagovalni recept.
Ne ubijam namreč le božičnih zvezd, ciklam in trobentic, uspe mi zatreti tudi menda najbolj odporne rastline na svetu – kaktuse. Edina, ki ji je moja družba všeč, je opičja monstera, ki sem si jo kupila lani spomladi. Ta poganja kot nora in mi tako očitno vrača za vse pokončane božične zvezde.
