Vrsta muh, ustvarjenih od Boga
Čebelarstvo, slovenska nesnovna dediščina, je nedavno tudi uradno postala kulturna dediščina človeštva, zapisana na Unescov reprezentativni seznam. Ključnih besednih zvez, ki povezujejo narod s to močno in pomembno tradicijo, ki bi jo lahko postavili ob bok planinstvu in gasilstvu, je veliko, a najpomembnejši vsekakor sta kranjska čebela in Anton Janša.
Čebelarstvo v Sloveniji, način življenja. Tako je bila naslovljena nominacija, ki so jo pripravili na ministrstvu za kulturo skupaj s Čebelarsko zvezo Slovenije, Čebelarskim muzejem in Slovenskim etnografskim muzejem. Odgovor na vprašanje, zakaj način življenja, je za vse, ki so tesno povezani s to dejavnostjo, nekaj samoumevnega, tudi za direktorico Muzejev radovljiške občine, med katere sodi omenjeni čebelarski, Petro Bole, ki se prav tako dolgo, kot vodi muzej, ukvarja s čebelarjenjem: »Ko začneš živeti s čebelami, to res postane tvoj način življenja. Tako je bilo v preteklosti in tako je tudi danes.«
Prvi učitelj čebelarstva
Čebelarjenje ima seveda dolgo zgodovino. Na spletni strani čebelarske zveze navajajo kot najstarejši prikaz človekovega odnosa do čebel prastaro risbo, ki je nastala pred 20 do 30 tisoč leti v Pajkovi jami pri Bicarpi v španski pokrajini Valencii in prikazuje osebi pri ropanju čebeljega gnezda. A človek je kmalu spoznal, da je bolj smiselno vzeti ravno toliko, da bo dobil še naslednjič, kar je bil korak do gozdnega čebelarjenja.
Slovenci, ki so se teh veščin naučili od drugih slovanskih plemen, so bili po besedah Petre Bole znani kot dobri čebelarji že v šestem stoletju, ko so imeli čebele v drevesnih duplih. Med in vosek sta bila že pred stoletji zelo iskani dobrini, pogosto dostopni le vladajočemu razredu, vse do 18. stoletja in pojava čebelarjenja s premičnimi satnicami. A za slovenski prostor – in kot se je pokazalo kmalu, tudi mnogo širše – je bil prelomen Anton Janša, tisti preprosti kranjski mladenič, kakor ga je opisal zaslužni profesor dr. Andrej Šalehar, avtor knjig o čebelarstvu in tem pomembnem Slovencu, čigar rojstni datum je mnogo pozneje postal svetovni dan čebel.
Janša se je rodil 20. maja leta 1734 na Breznici na Gorenjskem, pri Kuharjevih, kot so jim rekli po domače, kjer je bilo čebelarjenje že dolgo doma. Po očetovi smrti je skrb za te marljive živalce prevzel takrat 18-letni sin Anton. S svojim redom in pridnostjo so ga tako pritegnile, da jih je opazoval in spoznaval njihove skrivnosti. Bil je tudi nadarjen slikar in znova bi lahko rekli, da so imeli to v družini, kajti talentirana sta bila tudi njegova brata Lovro in Valentin. Vsi trije so se vpisali na bakrorezno-risarsko šolo dunajske akademije, brata sta pozneje postala profesorja na tej šoli. Anton pa se je zaprisegel čebelarjenju, s seboj na Dunaj je menda pripeljal tudi 16 panjev čebel.
Ravno v tistih letih je bil objavljen razpis spodnjeavstrijske ekonomske družbe, ki je iskala čebelarskega mojstra. Janša, ki je na osnovi svojih spoznanj o čebelah in čebelarjenju postopno že razvijal tisto, kar so pozneje poimenovali Janšev čebelarski nauk, se je javil in bil sprejet. Le malo zatem, leta 1770, je cesarica Marija Terezija ustanovila prvo čebelarsko šolo in slovenskega čebelarja imenovala za učitelja čebelarstva, kot prvega na svetu.
Janšev čebelarski nauk se je hitro širil in imel je vse več posnemovalcev. Kot je v članku v Delu napisal Andrej Šalehar, je Realzeitung 21. avgusta leta 1773 poročal, »da bo za razširitev gojenja čebel vsem kmetom v Spodnji Avstriji, ki bodo imeli konec aprila 1774 vsaj petnajst čebeljih panjev in bodo gojili čebele po odličnem postopku čebelarskega učitelja Janše, izplačana nagrada dva cesarska dukata«.
Predvsem pa je čebelarski mojster v tem času napisal zelo pomembni knjigi, Razpravo o rojenju čebel (1771) in Popolni nauk o čebelarstvu, ki je izšla dve leti po njegovi smrti, šele leta 1775. V slednji je tudi eden od najpogosteje citiranih opisov: »Čebele (od drugih bečele zavoljo bečanja ali njihovega šumenja in glasu tako imenovane) so vrsta muh, ustvarjene od Boga zato, da s svojo pridnostjo in neutrudnim delom predvidijo in oskrbe človeka s potrebnim medom in voskom. Med vsemi od Boga ustvarjenimi stvarmi ali živalmi ni nobena za človeka tako pridna in koristna in manjše strežbe ali živeža ali stroškov potrebna stvar kakor čebela.«
In podobno kot ta citat je eden najbolj prepoznavnih napotkov njegovim študentom ostal: »Ne morim čebel, da bi dobil medu in voska, temveč jih ohranim čvrste in zdrave, da mi prihodnje leto zopet nabirajo med.« Dvesto štiriinštirideset let po smrti Antona Janše, čigar nauk je še vedno aktualen, je bil na njegov rojstni dan razglašen svetovni dan čebel, na slovensko pobudo.
Druga najbolj razširjena medonosna čebela
Kranjska čebela ali kranjska sivka je naslednja slavna osebnost. Tukaj poosebitev nikakor ni pretiravanje, navsezadnje je v Sloveniji čebela, če gledamo jezik, najbliže človeku, saj rečemo, da umre, ne da pogine. Ko smo že pri besedah: imamo tudi čebelarski terminološki slovar, ki so ga pripravili na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU; tam so pred štirimi leti tudi za besedo leta izbrali čebelo.
Kranjska čebela je sicer druga najbolj razširjena pasma medonosne čebele na svetu, prva je italijanska, in ima odlične lastnosti; je zelo delavna, živi dolgo, ne zaleta se v druge panje, dobro prezimi in porabi majhne zaloge hrane. Prav zaradi tega so jo že v preteklosti množično izvažali na vse kontinente, in prav gotovo v Sloveniji, je dejala Petra Bole, ni bilo produkta, ki bi presegel številko izvoženih čebel.
Posebni smo tudi po tem, da lahko v Sloveniji po zakonu čebelarimo le s to domačo vrsto. To je pravzaprav edini primer, ko je dobro, če rečemo, da ohranjamo raso čisto. »Tako ne dobimo tujerodnih čebel in na ta način ohranjamo vrsto,« je povedala Petra Bole in dodala, da imajo v drugih državah povsem drugačno prakso; čebelarijo z več različnimi medonosnimi čebelami in se potem prepirajo, katera je najboljša.
Drugi narodi prav tako ne poznajo čebelnjakov v obliki hišic, predvsem pa ne poznajo slovitih panjskih končnic. Tako se kdaj pa kdaj tudi dvigne obrv kakšnega začudenega diplomata ali drugega pomembnega gosta, ko v Sloveniji v dar dobi poslikani košček lesa. Kako pomembna je ta dediščina, kaže že podatek iz Čebelarskega muzeja, kjer hranijo več kot 900 poslikanih panjskih končnic.
V svet, zlasti na ameriški trg, prodirajo tudi sloviti panji AŽ, ki jih je na začetku 20. stoletja predstavil Anton Žnidaršič. Uporablja jih 90 odstotkov slovenskih čebelarjev, njihova prednost pa je v tem, da jih je mogoče nalagati v skladovnice, kar olajša transport od travnika do travnika.
Šolski krožki in slovenski zajtrk
Ključno vlogo za prenos znanja in ohranjanje tradicije je imelo povezovanje čebelarjev. Prvi zametki tega, kar danes poznamo kot Čebelarsko zvezo Slovenije, so začeli nastajati leta 1873, ko se je v Ljubljani zbrala skupina čebelarjev in ustanovila dvojezično Kranjsko društvo za umno čebelarstvo. Njegov prvi predsednik je bil baron Emil Rothschütz (1836–1909), čebelarski strokovnjak in prvi trgovec s kranjsko čebelo. Zvrstilo se je še nekaj podobnih pobud in povezav, dokler ni januarja leta 1898 nastalo Slovensko osrednje čebelarsko društvo za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko s sedežem v Ljubljani. To je tudi takoj začelo izdajati glasilo Slovenski čebelar, ki ga člani še danes dobijo vsak mesec.
V Sloveniji čebelari več kot 11.000 prebivalcev z več kot 213.500 čebeljimi družinami. V čebelarsko zvezo je povezanih več kot dvesto društev s skoraj 7800 člani, na osnovnih šolah je 165 čebelarskih krožkov, šolarji si vsako leto kot nujno sestavino slovenskega tradicionalnega zajtrka na kruh namažejo tudi med.
Kako močni smo na tem področju, je mogoče opaziti tudi na Apimondiji, največjem svetovnem čebelarskem kongresu, ki je bil letos v Istanbulu. »Na teh dogodkih na Slovence gledajo z velikim spoštovanjem, v čebelarstvu je naša država zelo visoko zapisana, tam je nikoli ne zamenjajo s kako drugo državo ali se sprašujejo, kje je Slovenija,« je orisala Petra Bole, sicer članica radovljiškega čebelarskega društva, ki ima okoli 125 članov. Vse bolj se uveljavljajo tudi urbani čebelarji, ki imajo prav tako svoje društvo, v katero pa niso vključeni samo čebelarji, temveč tudi ljudje, ki podpirajo njihovo poslanstvo, kamor sodi skrb za čebele.
V sodobnem svetu onesnaževalcev je namreč ogroženo tudi življenje opraševalcev, ki so ključni za preživetje človeka. Temu so v Čebelarskem muzeju namenili projekt Svet opraševalcev, v katerem opozarjajo na posledice podnebnih sprememb, intenzivnega kmetijstva, pesticide in bolezni, ki ogrožajo čebele, čmrlje in druge opraševalce. »Želimo ozaveščati ljudi, da sadijo medovite rastline, da poročajo, če opazijo čezmerno uporabo pesticidov, ki jih pobijajo, da gradijo domovanja za čebele samotarke … Vsak lahko nekaj prispeva,« je dejala Petra Bole.
