Od Portoroža 1922 do Kolovrata 2022
To je bila že druga etapa, ki je potekala od Padove do mesta rož. Dolga je bila 268 kilometrov. Prva etapa od Milana do Padove je bila dolga 326 kilometrov. In tretja etapa, kolesarji so startali v središču Portoroža, cilj je bil po 375 kilometrih v Bologni! Da, včasih so bile etape na Giru precej daljše kot današnje.
Zmago je v Portorožu slavil Costante Girardengo, ki sodi med legende svetovnega kolesarstva. Na Giru je zmagal na kar 30 etapah, v skupnem seštevku pa v letih 1919 in 1923. Girardengo je najbolj znan po tem, da je bil na dirki Milano–Sanremo, na kateri je lani zmagal tudi Matej Mohorič, prvi kar šestkrat!
In trikrat na dirki po Lombardiji, na kateri je Tadej Pogačar zmagal lani in predlani. Italijanski državni prvak je bil devetkrat. V skupnem seštevku na Giru leta 1922, ki je imel samo deset etap, a zavidljivih 3095 kilometrov, je bil najhitrejši Italijan Giovanni Brunero. To je bila njegova druga zmaga od treh v skupnem seštevku.
Drugič je Giro obiskal Slovenijo leta 1971, torej kar 49 let pozneje. Na sporedu je bila 15. etapa, 5. junija. Startali so v mestu Bibione, cilj etape po 201 kilometru pa je bil v Ljubljani. Za to, da je bil cilj etape prav v Sloveniji, je imel največ zaslug Beno Hvala, slovenski športni novinar, režiser in producent. Prvi je skozi cilj pridrvel Italijan Franco Bitosi, »Cuore matto« (Noro srce), ki je v karieri na Giru slavil 21 etapnih zmag.
Dvakrat je zmagal na dirki po Lombardiji, najboljši je bil tudi v skupnem seštevku na dirki po Švici, Tirreno–Adriatico ter na dirki po Kataloniji. Naslednji dan so kolesarji startali v Ljubljani, cilj pa je bil v Trbižu, etapa je bila dolga samo sto kilometrov. Zmagal je Dino Zandegù, tisti Italijan, ki je zmagal tudi na dirki po Flandriji in na dirki od Tirenskega do Jadranskega morja.
Etapa je bila kratka, ker je kolesarje naslednji dan čakala kraljevska od Trbiža do vrha Velikega Kleka, dolga 206 kilometrov. Zmagal je olimpijski prvak iz Mehike leta 1968 Pierfranco Vianelli. V skupnem seštevku je leta 1971 rožnato majico na Giru osvojil Šved Gösta Pettersson.
S Hvalo tudi v Kranju
Potem je sledil daljši premor, preden je Giro spet obiskal Slovenijo, ki se je vmes osamosvojila. Glavni pobudnik je bil ponovno Beno Hvala. Leta 1994 je Giro gostil Kranj. Sedeminsedemdeseti Giro se je začel 22. maja v Bologni in končal 12. junija v Milanu. Dvanajsta etapa se je začela v Bibioneju, dolga je bila 204 kilometre, cilj pa je bil na vrhu Jelenovega klanca v Kranju.
Generalni sekretar dirke oziroma poteka obeh etap skozi Slovenijo je bil Franc Hvasti, zdaj častni občan Kranja. Takole se spominja tiste organizacije: »Beno Hvala je dobro leto prej rekel, da je Slovenija spet zrela za organizacijo etape slavnega Gira. Zanimalo ga je, ali bi to lahko izpeljal jaz. »Zakaj pa ne?« sem odgovoril, čeprav niti slutil nisem, kakšne razsežnosti ima organizacija ene same etape.
Samo ob cesti od vhoda Gira v Slovenijo v Solkanu do izhoda v Ratečah je bilo 2000 varnostnikov. Italijani so vztrajali, da mora na slovenskem ozemlju dirko spremljati njihova policija, a naša policija tega ni dovolila. Vedel pa sem, da naši policisti na motorjih in v avtomobilih nimajo izkušenj s spremljanjem take dirke, zato smo se dogovorili, da bo vsakega italijanskega policista spremljal slovenski, a Italijani so morali orožje pustiti na meji. Groza …«
Franc Hvasti, legendarni kolesarski trener iz Kranja, je bil tudi odgovoren za to, da je potegnil traso skozi Slovenijo. Takratnemu direktorju rožnate dirke Carmineju Castellanu je Hvasti predstavil traso etape skozi Slovenijo. Na trasi Ljubljana–Kranj mu je Hvasti predstavil tri možnosti. Castellano je dejal, naj se sam odloči, in Hvasti je Giro speljal mimo svoje hiše na Bregu ob Savi. Na tem Giru je bil glavni favorit za skupno zmago Španec Miguel Indurain. Gira se je udeležil tudi Slovenec, Idrijčan, Valter Bonča, ki je takrat dirkal za italijansko moštvo Amore & Vita, prej Jolly Componibili – Club 88. V Kranju je slavil Italijan Andrea Ferrigato.
Naslednji dan so se kolesarji iz Kranja pognali čez Rateče do Lienza v Avstriji. Tam je slavil Michele Bartoli. Tega Gira se kolesarska zgodovina najbolj spominja po Marcu Pantaniju, ki je zmagal na naslednjih dveh gorskih etapah s ciljem v Meranu in Aprici. Seveda se ga spominjamo tudi po presenečenju številka ena – Rusu Evgeniju Berzinu, ki je zmagal v skupnem seštevku dirke. Pantani je bil drugi in Italijo dvignil na noge, noben drug kolesar po Faustu Coppiju ni bil deležen takih hvalnic. Tretji je bil Miguel Indurain.
Hauptmanova priložnost
Četrtič je Giro obiskal Slovenijo leta 2001. Posebna mešana delegacija Slovenije in Furlanije - Julijske krajine na čelu s poslancem Jelkom Kacinom, predsednikom odbora za Mednarodne odnose v državnem zboru in šefom kabineta deželne vlade Augustom Violo se je leta 2000 v italijanskem Bibioneju srečala s predstavnikom RCS Sporta Enniom Mazzeijem in direktorjem Gira Carminejem Castellanom. Na srečanju so se dogovorili, da bo Giro naslednje leto spet potekal tudi po Sloveniji.
Po sedmih letih smo slovenski ljubitelji kolesarstva lahko torej ponovno pozdravili najboljše kolesarje na svetu. Slovenci so leta 2001 organizirali dve etapi. V prvi je bil start v Lido di Jesolo, cilj pa v Ljubljani, naslednji dan so dirkači startali na Bledu in se podali v Gorico, ki je prav takrat praznovala tisočletnico.
»Imamo smo dva cilja: prvi je, da dirko pripeljemo v Ljubljano, da bodo Italijani spoznali glavno mesto mlade države, drugi pa, da pripravimo etapo, ki bo potekala po za naše zahodne sosede zgodovinskih mestih. Pri tem bi seveda promovirali lepote Gorenjske in Primorske,« je dejal Jelko Kacin, ki se po izkušnjah izpred let ni bal zahtevne naloge: »Posla se je lotila profesionalna ekipa, ki ve, kaj dela,« je še povedal Kacin, ki je bil leta 1994 predsednik organizacijskega etapnega odbora.
Etapa s ciljem v Ljubljani je bila dolga 212 kilometrov. Andrej Hauptman je bil v ubežni skupini. Nepregledna množica navijačev, skupaj s takratnim predsednikom države Milanom Kučanom, je pred Tivolijem na ogromnih zaslonih spremljala dirko. Hauptman je bil v takih zaključkih odličen, a tisti dan ni bil njegov. Zasedel je odlično peto mesto, zmagal je Italijan Denis Zanette. Skupni zmagovalec Gira leta 2001 je bil Italian Gilberto Simoni.
Čez viadukt
Petič je Giro leta 2004 samo prečkal Slovenijo. Takratno gostovanje Gira v Sloveniji je potekalo v duhu skupnega sodelovanja z italijanskimi in hrvaškimi organizatorji, saj sta tako 14. kot 15. etapa 23. in 24. maja vključevali vse tri države. Na štirinajsti od Trsta do Pulja, dolgi 166 kilometrov, in na petnajsti od Poreča do San Vendemiana, dolgi 229 kilometrov, je po Sloveniji potekalo približno 32 kilometrov trase, skupaj 64, med najzanimivejši »prizorišči« sta spadala viadukt Črni Kal in Luka Koper.
Prva »slovenska« etapa se je začela v nedeljo, 23. maja, v Trstu, se vila skozi vasico Osp, nato zavila desno na takrat novi viadukt Črni Kal (prvi leteči cilj za lovoriko Slovenije), se povzpela nazaj v smeri proti kraškemu robu in Socerbu ter nato spustila do odcepa za Sočergo. Nadaljevala se je na Kubed in do Sočerge, kjer je iz Slovenije tudi prvič izstopila.
Dan pozneje je bila na sporedu ena najdaljših etap na takratnem Giru. Po začetku v Poreču so kolesarji prestopili mejo na mejnem prehodu Sečovlje (drugi leteči cilj za lovoriko Slovenije), nadaljevali pot skozi slovenske obalne občine, kjer so bili v Piranu in Kopru še trije cilji za lovoriko Slovenije, v Portorožu tudi leteči cilj za posebno tekmovanje »Intergiro«.
Za slovenske ljubitelje kolesarstva je bil takratni Giro zanimiv tudi zaradi številčnega zastopstva slovenskih kolesarjev. Nastopilo je rekordnih 11, v najvidnejši vlogi je bil Tadej Valjavec, ki je nastopil kot vodja moštva Phonak. Giro se je začel 8. maja v Genovi, končal pa po 20 etapah ter 3435 prevoženih kilometrih 30. maja v Milanu. Valjavec je v skupnem seštevku končal na devetem mestu, veliki zmagovalec pa je bil Damiano Cunego.
Goriška brda, Nova Gorica in Posočje
Če smo v zadnjih letih lahko govorili samo o tem, kdaj bo Giro najbliže Sloveniji, je ta končno spet leta 2021 obiskal Slovenijo. Tokrat z novo slovensko organizacijsko ekipo, katere tehnični del je vodil Rok Lozej. Rožnata karavana se je skozi naše kraje zapeljala v nedeljo, 23. maja, v 15. etapi od Gradeža do Gorice. Etapa je promovirala somestje obeh Goric, tudi simbolno povezovanje dveh turističnih destinacij z izjemnim potencialom Goriških brd in Vipavske doline.
Dirka po Italiji se je že naslednje leto vrnila v Slovenijo. Veliki uspeh obiska Goriških brd in Nove Gorice je samo potrdil odločenost tako furlanskih lokalnih prirediteljev kot RCS Sporta, ki je lastnik prestižne tritedenske kolesarske dirke, da dirka spet zavije čez mejo na slovenske ceste. Devetnajsta etapa se je sicer začela v Marano Lagunareju, letoviškem obmorskem mestu v Furlaniji.
Po natančno sto kilometrih je dospela do italijansko-slovenske meje, na Učji prestopila mejo, nato so sledili spust proti Soči mimo Žage, pot skozi Trnovo v Kobarid, od tam pa za Idrsko, vzpon na Livek in Livške Ravne do Kolovrata čez sedlo Solarji in nazaj v Italijo. Po Sloveniji so prekolesarili 35 zahtevnih kilometrov. Vzpon na Kolovrat je bil prelomna točka slovenskega dela etape in tudi glavno zbirališče navijačev.
