Živimo v iluziji, da smo nekaj posebnega, če obiščemo Benetke

Turisti prihajajo, domačini odhajajo. Med domačini malo upanja, da se bodo zaradi omejitev, ki jih uvajajo letos, razmere spremenile.
Fotografija: Mesto, veliko le 7,6 kvadratnega kilometra, je po podatkih italijanskega statističnega urada leta 2019 gostilo skoraj 13 milijonov turistov. FOTO: Manuel Silvestri/Reuters
Odpri galerijo
Mesto, veliko le 7,6 kvadratnega kilometra, je po podatkih italijanskega statističnega urada leta 2019 gostilo skoraj 13 milijonov turistov. FOTO: Manuel Silvestri/Reuters

Sedim na vlaku, ki vozi iz Trsta v Benetke. Januar je, vlak je lokalni, ustavlja povsod. Ni več blišča oblazinjenih kupejev, toda proga, ta trak čez riževe močvare Julijske krajine in samotna polja Benečije, kjer proizvajajo ceneno belo vino, je še ista. Tod je nekoč vozil Simplon Orient ekspres z Vzhodne postaje v Parizu na Gari Sirkeci, postajo ob mostu Galata v Istanbulu. Ustavljal je v Mestrah, ki nikoli niso hotele biti predmestje (preveč) priljubljenega vodnega mesta.

image_alt
Po novem plačilo za vstop v Benetke

Po tej isti progi je v mojih časih potoval Venezia ekspres, vlak, ki se je prebijal skozi gore Balkana in po slavonski ravnini iz starih Aten do postaje Sveta Lucija v Benetkah, nasproti Rimskega trga, kjer avtomobilski obiskovalci prestopijo na vodni taksi ali uporabijo noge. Čeprav je nekoč – vsaj pisateljica Jan Morris piše tako – neki angleški bahač trdil, da se je skozi Benetke peljal s poštno kočijo. Težko verjetno, a te vrste romantika nekako sodi sem. V enem starih telegramov, poslanih iz Benetk v London (več kot očitno ga je poslal nekdo, ki je prvikrat prispel tja), piše: »Ulice polne vode. Prosim za nasvet.«

Hotel Danieli je gostil največ pisateljskih imen. FOTO: Aleš Nosan
Hotel Danieli je gostil največ pisateljskih imen. FOTO: Aleš Nosan

Na Sveto Lucijo pelje moj vlak. Večer se spušča. Ob postaji v kanalu Ferrovia me čaka čoln. Dekle, ki bi se povsem lahko imenovalo Beatrice, me odpelje skozi vso pojemajočo svetlobo v majhen palazzo ob skromnem stranskem kanalu, kjer me pričakujejo prijatelji. Vodna pot je tako ozka in voda tako plitva, da na koncu motoscafo, kot imenujejo motorni čoln, postane čoln na vesla. Tema je gostejša. Puhti vlaga. Takšna je beneška noč.

image_alt
Mesto, kjer so svoje sanje živeli mnogi slavni ustvarjalci

Stara hiša je blizu Arzenala. Moč Benetk je bila povezana z njegovo slavo. Prav ta ladjedelnica je navdihnila Danteja, da je v Pekel uvrstil reke tekoče smole, s katero mučijo grešnike. In Beatrice, njegova priprošnjica v Peklu, namen potovanja skozi Vice in njegov vodnik skozi Raj? Dante je v Peklu pozabil – rad bi verjel, da je to prav zaradi Beatrice storil namenoma – opisati muko dolgočasja. Na to je prvi opozoril najslavnejši meščan Benetk, Giacomo Girolamo Casanova. Kaj pa Dante? V Fondacu dei Turchi, kjer je zdaj prirodoslovni muzej, so na zidove iz naklonjenosti in spoštovanja dodali njegov kip. Navsezadnje je umrl za vročico, ki jo je staknil med potovanjem v Benetke.

Zasebnosti ni več

Benetke nikoli niso dolgočasne. Kdo bi se lahko dolgočasil v starem palazzu, polnem koščkov in drobcev okrasja, nalepljenega na pročelje, ki so ga za seboj puščali mnogi obnovitelji. Na visokih rdečih stolih, podobnih tistim v taverni La Fenice, sedimo ob svečah.

Dnevi v Benetkah imajo dva čara: hojo po ozkih ulicah, callah, tistih mestnih četrti, v katerih ne srečaš nikogar, ki ni Benečan (pazim, da ne bi pomotoma izgovoril besede Italijan), in branje knjig. Ameriški zgodovinar Robert Kaplan v knjigi Adriatic: A Concert of Civilization at the End of the Modern Age eno od poglavij posveti Benetkam: »Mesto je velik spust na zemljo, ki očara, in takšno bo ostalo.«

In res: če je Evropa razkošen muzej pod odprtim nebom, so njene Benetke hibrid zabaviščnega parka in arheološkega najdišča. Turisti praskamo po labirintu mesta, živimo v iluziji, da smo nekaj posebnega, če ga obiščemo. Domačini pa izginjajo v etru časa. Zasebnosti ni več, mi pripoveduje prijatelj v palazzu. Odseljevanje je obsežno. Da bodo omejitve, ki bodo začele letos veljati za turiste, izboljšale situacijo, ne verjame preveč. Možnost je majhna – za tolažbo vsaj obstaja.

Zgodovinsko središče Benetk ima manj kot 50.000 stalnih prebivalcev, na vrhuncu sezone pa je kakšen dan v njem več kot dvakrat toliko turistov.

Od aprila bo treba ob dneh, ko je običajno največji naval na Benetke, plačati vstopnino pet evrov. FOTO: Manuel Silvestri/Reuters
Od aprila bo treba ob dneh, ko je običajno največji naval na Benetke, plačati vstopnino pet evrov. FOTO: Manuel Silvestri/Reuters

Zgodba o pisateljih

»Zima je in beneške hiše, nagrizene v času, so videti raztegnjene in počrnele. Odtisi mnogih nesreč na opeki, mavcu in kamnu so dodatno, skupaj s časom, potemnili gotska in renesančna pročelja v bogato pojedino odtenkov okra in pepela. Brez sonca so laguna in kanali neprozorni, plinasti, nekaj bolj introspektivnega in skrivnostnejšega od same barve.« Tako Kaplan opisuje Benetke, o katerih so pisali mnogi, tudi najbolj slavna pisateljska imena.

Težko si predstavljam, da bi Kaplan to zgodbo začel drugje kot pri Thomasu Mannu. Njegovega ostarelega protagonista privlači mladi Poljak, čeprav v Benetke prihaja nalezljiva bolezen, ki ji sledita razsulo in kaos. Strast je v nasprotju z realizmom in ironija je v tem, da je prav na teh načelih v srednjem in začetku novega veka delovala Serenissima, spokojno mesto. Benečani niso bili niti misijonarji niti fanatični osvajalci. Plod tega je bila neodvisnost, dolga »tisoč dolgih let«, kot bi rekel Borja Pasternak, ki je leta 1912 za kratek čas z očetom obiskal Benetke.

Majhen palazzo v skritem kanalu FOTO: Aleš Nosan
Majhen palazzo v skritem kanalu FOTO: Aleš Nosan

Naslednjič, ko bi moral priti – predstavitev njegove slavne knjige je založnik Feltrinelli, potem ko je Sergio D'Angelo rokopis pretihotapil iz Sovjetske zveze, pripravil v Benetkah – ga ni bilo. Ni želel zapustiti domovine, ki ga je prisilila, da je odklonil Nobelovo nagrado. Ironično je, da so Pasternaka v Benetkah najbolj navdihovali odprti levji gobci, bocca di leone, posejani po vsem mestu. Namreč, uporabljali so jih za ovajanje. Prebivalci so vanje metali lističe z anonimnimi ovadbami sodržavljanov. Levji gobci so bili nekakšen predhodnik sistema, do skrajnosti izpopolnjenega v Pasternakovi državi, komunistični Sovjetski zvezi.

Beneško mesto je brez megalomanskih ambicij, ki bi ga pokopale, a s kupolami, stolpi in marmornimi fantazijami lahko postalo »svetovni kovček za nakit«, kot mu pravi švicarski zgodovinar Jacob Burckhardt. Bilo je »ljubica Jadrana«, zven cerkvenih zvonov je bil njen zvok. To je edino mesto na svetu, kjer namesto avtomobilskega hrupa poslušaš pljuskanje morja.

Na začetku jeseni 1888 se je mlad renesančni zgodovinar Bernard Berenson pripeljal čez Alpe in prvikrat zagledal hiše na vodi – pravzaprav na peščenih otočkih in lesenih pilotih: »Pomislil sem, da bodo zvoniki in Sveti Marko padli name. Pozneje sem prebral, da se točno tako počutijo slepi, ki se jim nenadoma vrne vid in prvič vidijo svet.« Očaranost ni nobeno presenečenje ob prvem pogledu na mesto, ki povzroča strah pred lepoto. Henry James, katerega občutek za podrobnosti je ustvaril most do Jamesa Joycea, ni zaman povedal, da je to kraj, »v katerem moraš umreti, da bi lahko živel«.

Obisk pri mrtvih

Čakajoč na turiste FOTO: Aleš Nosan
Čakajoč na turiste FOTO: Aleš Nosan
Dva pisatelja sta, ki nikoli nista zapustila mesta, ruski emigrant Josif Brodski in med drugo svetovno vojno kompromitirani Ezra Pound. Obiščem ju po kratki plovbi – spet sta v akciji naš motoscafo in Beatrice na otočku San Michele. V morje je vsajen kot dragulj: skoraj popoln četverokotni kos zemlje, obdan z opečnatimi zidovi z belimi oboki, njegove ciprese dajejo podobi dostojanstvo, kakršno pritiče pokopališču. Poundov grob, označen s preprosto ploščo na tleh, na kateri je samo njegovo ime, vzbuja vtis delne zapuščenosti. Zeleno grmovje skriva napis, ki ga opazim šele iz bližine. Zdi se, kot da pesnik želi, da pozabimo nanj. Šest metrov stran je grob Brodskega, lepo negovan z lepim spomenikom in izbranim cvetjem. Vse kaže, da ga ljudje pogosto obiskujejo z ljubeznijo.

Z Beatrice, študentko književnosti, govoriva, da je epski esej Brodskega o Benetkah na vsega sto tridesetih straneh pravzaprav inverzija Poundove poeme. Medtem ko Ezra Pound teži k veličini in erudiciji, Brodski z lahkoto doseže metaforično popolnost. Benetke vodi k esenci: »vonj ledenih alg«, »lepota v mrazu je lepota«, »voda je slika časa«, »hiše so kot krdelo usnulih kiklopov v črni vodi, sem in tja kateri od njih dvigne in ponovno spusti očesne veke«. Morda sta pisatelja, ki se v življenju nista marala, po smrti prijatelja. Tekmujeta v duhovitosti dovtipov na račun turistov, ki prihajajo na San Michele. Vse je mogoče v Benetkah. Zgodovinarji pravijo, da so edina država katoliške Evrope, ki ni nobenega heretika sežgala na grmadi.

Odhod

Odhajanja iz Benetk že sama po sebi niso najlažja. Pozen večer je, vlak odpelje ponoči. Ne hitim z odhodom, z mojo prevoznico po manjših kanalih kar veslava – mimogrede, ko že omenjam veslanje, pravico, da upravlja svojo gondolo, je mesto prvi ženski podelilo šele leta 2010, pa še takrat je lahko le vskočila, če je kateri od kolegov zbolel. Motor prižgeva šele v Velikem kanalu in železniška postaja Santa Lucija se zdaj hitro bliža. Večina poznavalcev literature si je edina, da je slovo od mesta najbolje opisal veliki angleški pisatelj Larry Durrell. Baje je njegov opis tako dober, da se prav zato njegov prijatelj Patrick Leigh Fermor, ki je dolgo veljal za največjega britanskega potopisca, ni prebil na seznam, na katerem Jan Morris v svoji knjigi Benetke omenja pisatelje, ki so pisali o mestu.

Preberite še:

Komentarji: