Smučanje je najboljši način, kako porabiti čas
V resničnem svetu pa se vpliv podnebnih sprememb kaže tudi pri oprijemu smuči v zavojih in dolžini smučarske sezone.
Govorili bomo v glavnem o smučanju po urejenih smučiščih, kjer v zadnjem času prevladuje bolj ali manj dovršena zarezna tehnika, predvsem mlajše smučarje navdušuje smučanje v snežnih parkih, pri tem so tako imenovano cestno kulturo prenesli iz mesta v gore. Seveda pa sta vse bolj priljubljena tudi smučanje zunaj urejenih smučišč, kjer je to dovoljeno, in turno smučanje.
O drugačnem snegu in sodobnih smučeh
Največ se nas smuča po urejenih smučiščih, ki zaradi novih tehnik smučanja dobivajo tudi drugačno podobo, urejenost, v zadnjih letih tudi precej spremenjeno snežno podlago. Lahko bi rekli, da se vpliv podnebnih sprememb kaže tudi pri oprijemu naših smuči v zavojih in dolžini smučarske sezone.
Vsaj v naših geografskih širinah je izdelava umetnega ali tehničnega snega osnovni pogoj za izvedbo zimske smučarske sezone. Tehnični sneg ali kombinacija tehničnega z naravnim pa od nas in naših smuči zahteva še boljši oprijem v zavojih in še večji nadzor nad hitrostjo. Kompaktna strojno zglajena snežna podlaga je trša in tudi hitrejša zlasti takrat, ko jo obsije sonce in delno stali tanko zgornjo plast snega, kasneje pa ta pomrzne.
Sodobne smuči s poudarjenim stranskim lokom, ki so v zadnjem desetletju korenito spremenile način smučanja, so še najbolj primerne za »sodobni« sneg. Starejšo tehniko z oddrsavanjem smuči in vrtenjem v zavojih sta nadomestili tehnika zareznih zavojev (karving) po robnikih smuči in tehnika kombinacije drsenja in zarezne tehnike.
Sodobne smuči s poudarjenim stranskim lokom so krajše, zasnovane tako, da smučar v zavojih po robnikih ne izgublja hitrosti (ne zavira), hitrost lahko v zavojih tudi povečuje. Smučanje z izpeljavo zavojev s popolno zarezno tehniko je tako hitrejše, bolj uravnoteženo in povečini privlačnejše. Oblika smuči, predvsem stranski lok in trdnostne značilnosti smuči, določa optimalni radij zavoja, ki znaša pri rekreativnih smučeh običajno od 10 do 20 metrov. Geometrija smuči z radijem stranskega loka določa tudi širino zavojev in s tem širino namišljenega hodnika, po katerem vijuga smučar.
Pri optimalno izpeljanih zavojih so hodniki lahko široki od okoli 20 do 50 metrov. To so območja na smučarski progi, ki jih pri vijuganju z zarezno tehniko zavzame en smučar. V primerjavi s starim načinom smučanja, ko je bila širina namišljenih hodnikov precej ožja in je po eni smučarski progi lahko vzporedno vijugalo – cikcakalo več smučarjev, smučanje z zarezno tehniko zahteva več prostora na smučišču.
Opažamo značilne vzorce načina smučanja po progah, ki jim pravimo smučanje v jati. Pogosto se smučarji zberejo na vrhu smučišča ali vmesnih prelomnicah in se počakajo. Potem pa nastane podzavestni dražljaj: ko se po bregu požene prvi, mu takoj sledijo preostali iz skupine in tako nastane jata – grozd smučarjev, ki drvijo po progi drug zraven drugega v zavojih z različnimi radiji in se pri tem motijo, pa tudi zaletijo drug v drugega. In prav takšnim jatam smučarjev se je dobro izogniti in počakati na vrhu nekaj dodatnih sekund, pa imamo pred sabo široko prazno smučišče, po katerem lahko vijugamo sproščeno v svojem ritmu in z radijem naših smuči.
Med izpeljavo zavoja z zarezno tehniko smučar težje spreminja hitrost ali nenadno zavira, dolžino zavoja in pot mu pretežno določa oblika smuči. Hitrost v zavojih je večja, pri rekreacijskih smučarjih od 30 do 70 km/h. Največje hitrosti običajno dosežejo na rdečih, pa tudi modrih progah, torej tam, kjer se srečujemo smučarji z različnim znanjem in dojemanjem smučanja. Pregled nad prostim delom smučišča je zaradi pogoste spremembe zornega kota glede na vpadnico manjši.
Smučarji z različno oblikovanimi smučmi različno vijugajo (križarijo) po smučišču, njihove poti se lahko križajo. Zaradi povečane hitrosti in utirjenosti smučarja, z manjšo možnostjo reagiranja na oviro s spremembo smeri in zmanjšanjem hitrosti, ter slabše preglednosti smučišča pri taki tehniki smučanja se je žal povečalo tudi število poškodb zaradi trkov, ki imajo vse značilnosti visokoenergijskih in visokohitrostnih poškodb, ki jih sicer srečujemo v prometu.
Jasen pogled na snežno podlago
Veliko vlogo v tako imenovanem smučarskem prometu odigra tudi trenutna vidljivost terena in kontrasta na snegu.
Poleg obvezno prilagojene zmanjšane hitrosti smučanja tu odigrajo pomembno vlogo kakovostna smučarska očala s stekli, ki se ne rosijo in poudarjajo kontrast med snegom in preostalim okoljem. V takšnih razmerah zmanjšane vidljivosti je zelo učinkovit taktični ukrep, smučanje ob robu smučišča ob gozdu, če le nismo na ledeniku. Zlasti smrekov gozd in drugi iglavci zaradi loma svetlobnih žarkov močno povečajo kontrast na snežni podlagi, kar nam omogoča boljši pregled ter s tem tudi večjo samozavest in varnost v zavojih.
Dober, če že ne odličen pogled na snežno podlago pred nami je pomemben tudi zato, ker sodobne smuči s poudarjenim stranskim lokom že pri majhni hitrosti s postavitvijo na robnik začnejo zavijati, smučar pa s tem pridobiva hitrost, v nasprotju z zavijanjem z drsenjem in vrtenjem smuči, kjer se hitrost zmanjšuje. Telo smučarja mora prek kolenskih in skočnih sklepov ohranjati ravnotežni položaj tudi pri zelo hitrih spremembah hitrosti smuči med zavoji oziroma v delih zavojev, ko smuča po spremenjeni konfiguraciji terena, kot so prelomnice, grbine in neravnine.
Nenadna sprememba konfiguracije terena, na katero zaradi slabe vidljivosti ni pripravljen, pa lahko vpliva na hitro dodatno zmanjšanje radija smuči, s čimer se sile, ki jih mora premagovati, močno povečajo, smučka pa lahko zato nenadoma močno zavije, kar je pogost vzrok predvsem za poškodbe kolena.
Za varnost sta najpomembnejša naša telesna in psihična pripravljenost ter seveda tehnično znanje smučanja, ki ga lahko pridobimo ali nadgradimo v številnih šolah na naših smučiščih, Slovenska šola smučanja Zveze učiteljev in trenerjev smučanja Slovenije (ZUTS) v svetu uživa velik ugled.
