Briga me, s kom spi Mia
Intervju, ki ga je imela pred kratkim voditeljica Miša Molk z igralko Mio Skrbinac, je bil zame eden najbolj mučnih v zadnjih letih. Način, na katerega je nekdanja »prva dama« nacionalne televizije pristopila k pogovoru, je zgodba zase, kot tudi manever, s katerim je razkrila sogovorničino spolno usmerjenost. Dejstvo je, da je Mia pred leti sodelovala na okrogli mizi Lezbijke v uprizoritvenih umetnostih in se tako – vsaj v ožjem krogu – javno izpostavila.
Molkova si javnega linča vsekakor ni zaslužila, zagotovo pa (najmanj) javno razpravo o tem, kako se je obnašala do svoje gostje. Za novinarja je gost svetinja – in s tem nočem reči, da se mu je treba kakor koli ukloniti, pogoltniti vse, kar izusti, daleč od tega. Si pa vsak, ki privoli v pogovor, zasluži spoštljiv odnos spraševalca. Ostra vprašanja, če je treba. Ponovljena večkrat, če je treba.
A tu sem imela občutek, da že od začetka gledam igro mačke z mišjo in da je prva skozi celoten pogovor skrivaj pripravljala kremplje.
Je pa to ne nazadnje televizija, šov, in dopuščam možnost, da me je občutek varal. Da je bilo vse v resnici dogovorjeno. Debata svoje sorte bi bila tudi, zakaj je Miša Molk (z vsem dolžnim spoštovanjem do njenega preteklega dela) še del kadra na RTV Slovenija, ko pa bi lahko dali priložnost kakšnemu mlademu voditelju oziroma voditeljici.
Ker tvegam obsodbo starizma – nekateri v našem medijskem prostoru so, bodimo iskreni, nedotakljivi –, naj tudi ta zgodba zastane. Ker ni srčika teh vrstic.
Srčika teh vrstic je vprašanje, zakaj se celotna Slovenija zadnji teden ukvarja s tem, s kom spi neka igralka. Ne, da ne poznam odgovora na to vprašanje – lačni smo kruha in iger, v teh z virusi prežetih časih morda bolj kot kdaj prej. In ko pokukamo v tujo intimo, vsa naša obstane nekje zadaj.
Ko se ukvarjamo s tem, da je spraševalka verbalno grizla svojo »nasprotnico« – tako sem namreč sama videla Miino pozicijo med pogovorom –, izginejo vse naše težave. In potreba po pogromu je nenehno tako blizu, mamljiva. Voajerstvo pač.
Nič čudnega, da se rumeni mediji tako dobro prodajajo. Če si dan zapolnimo z zgodbo o tem, da je bila vojvodinja Meghan Markle tarča rasističnega britanskega kraljevega dvora in je Harry v resnici princ na belem konju, lahko še verjamemo v pravljice. In na tihem nekje globoko v sebi upamo, da je bomo nekega dne tudi sami deležni.
Ko spremljamo televizijske šove in se delamo norca iz napačne izgovarjave besed, se zdimo sami sebi neskončno pametni, razgledani, izobraženi. Kot da bi izobrazba že kdaj hkrati pojem široke miselnosti. Če česa zdaj, v tej realnosti, ki jo živimo, manjka, je to široka misel.
Vprašanje Molkove sogovornici – »Kako svobodno vi živite svoj spol«? – mi je nedoumljivo. Zakaj bi bilo to sploh pomembno za kogar koli drugega kot za osebo, ki to živi? Zakaj iz tega delati zgodbo? Zakaj bi nekoga silili razpravljati o svoji intimi? Res, zakaj bi bilo v letu 2021 pomembno, kdo s kom spi in kaj ima na krožniku, kot je zapisal nekdo na enem od družbenih omrežij? Kup vprašanj, vem, in mediji se moramo tu pogledati v ogledalo.
A vsaj odgovor na slednje gre po mojem mnenju iskati tudi (ali predvsem) v trku generacij. Mlajše generacije gledajo na spolnost in intimo bolj neobremenjeno kot starejši, ne ukvarjajo se s tem »na silo«, ne delajo iz tega drame.
Tudi o tem je v intervjuju govorila igralka in prav ima. Vse, kar ni po merilih, ki jih je vzpostavila patriarhalna in ozka, vase zagledana slovenska družba, nosi etiketo.
Navzven bi se radi znebili oznake doline šentflorjanske, pa je ta tako globoko zarezana v nas, da si je zlepa ne bomo mogli odstraniti. Vprašanje, ali si jo sploh želimo. Kruh in igre so tako privlačni, saj zamotijo duha. Še vedno me vsakič znova preseneti, kakšen genij je bil Ivan Cankar, kako je videl v našo dušo.
