Mitja Šorn je bil letos več kot dvajsetkrat na Triglavu – vsakič službeno, kot je povedal gorski vodnik, medtem ko se je že malo po osmi uri zjutraj s pohodnikoma spuščal z najvišje slovenske gore. Povpraševanje po gorskih vodnikih je zadnji dve leti tolikšno, da mu komaj sledijo. V Sloveniji je po podatkih njihovega združenja približno 80 gorskih vodnikov z mednarodno licenco IFMGA, dobrih 30 se jih s tem preživlja, manj kot polovica jih svoje delo opravlja večinoma v Sloveniji.

Mirjam Schmitt, Slovenka, ki živi v Nemčiji, je bila predvčerajšnjim prvič na Triglavu. Na fotografijah si ga je ogledovala že nekaj časa, a ji je vzbujal strah, zato sta z možem najela gorskega vodnika; dobila sta kontakt Mitje Šorna. »Bilo je zelo dobro. Še vedno me je bilo strah, a sva bila z možem varovana, in tudi varno sva se počutila, ker sva bila z vodnikom,« je povedala 51-letna sogovornica med tem, ko so se vračali s slovenskega očaka.

Več kot stotnijo popeljal na Triglav

»Če pogledamo samo Triglav, je bilo še pred desetimi leti tam dela za morda dva vodnika, zdaj pa bi jih lahko delalo tudi dvajset,« je povečano povpraševanje ocenil Tadej Debevec z Združenja gorskih vodnikov Slovenije (ZGVS), prav tako gorski vodnik in profesor na fakulteti za šport. V poletni sezoni je precej večje povpraševanje med tujimi gosti, kot je pritrdil njegov stanovski kolega Šorn, ki od sredine junija tja vodi vsako sredo in nedeljo. V skupini je v povprečju šest članov, kar pomeni, da je v dveh mesecih na Triglav pospremil okoli 120 ljudi (v njegovi osebni statistiki je sicer 350 vzponov na to goro).

Za turo v skupini zaračunajo 275 evrov na osebo; delo je organizirano tako, da spremlja en vodnik do osem ljudi na Kredarico, od tam po eden do štiri osebe na vrh in nazaj, po potrebi posamezni vodniki po nekaj dni prespijo kar na Kredarici, je način dela opisal Šorn. Letos je povpraševanje tolikšno, da je tako rekoč nemogoče priklicati na pomoč dodatne vodnike, saj so vsi zasedeni. »Za jutri sem moral včeraj zavrniti šest strank,« je ponazoril Šorn, gorski vodnik z dvanajstletnimi izkušnjami.

V zadnjih letih je tudi med Slovenci vse več takih, ki za običajen vzpon na Triglav najamejo vodnika. »Večina teh gostov nima izkušenj in nas res potrebuje,« je dejal sogovornik, predvsem poduk o varni hoji in gibanju v gorah, varovanje, velikokrat pa tudi kakšno besedo spodbude. Zelo redko se zgodi, da se kdo obrne; sposobnosti ljudi ponavadi ocenijo že na poti proti Kredarici.

Težko pričakovani novi člani

Na spletni strani ZGVS je ta čas zapisanih 83 članov (med njimi je več znanih imen iz alpinizma), aktivnih je okoli 50, s tem delom pa se jih preživlja od 30 do 40. Na leto se jim pridružijo dva ali trije novi, letos upajo, da bodo štirje, je povedal predsednik združenja Peter Jeromel. Nove člane namreč nestrpno pričakujejo zaradi večjega povpraševanja, tudi na račun tujcev, ki pri nas iščejo doživetja.

Najbolj aktualen je Triglav in njegovo pogorje (za tujce so to predvsem klasični pristopi), med zahtevnejšimi Triglavska severna stena, tako za tujce kot za Slovence, in druge plezalne smeri, priljubljeni so tudi trekingi in grebeni v Julijcih, je našteval Jeromel. Slovence po drugi strani zanimajo markantne gore v tujini, kot so Mont Blanc, Matterhorn in Grossglockner. »Vse več je ljudi, ki športno plezajo v dvoranah, a si želijo tudi kakšne gorniške izkušnje, zato nas najamejo za daljše športnoplezalne smeri ali dolge smeri v hribih.« V zimski sezoni (od začetka januarja do konca aprila) je največ turnega smučanja, lednega plezanja in klasičnih alpskih tur, prav tako je priljubljena triglavska smučarska magistrala od Vogla do doline Krme.

Kot ugotavlja Jeromel, se kaže, da so ljudje vse bolj ozaveščeni in najamejo gorskega vodnika, če niso prepričani o svojih sposobnostih, tudi ceno sprejemajo. Navsezadnje so to daljše ture in se, če jih na koncu preračunamo po urah (in upoštevamo odgovornost), lahko primerjajo s tarifami za inštruktorje pri drugih športih.

Zahtevno usposabljanje

Že za samo usposabljanje za gorskega vodnika (izvajajo ga vsaki dve leti, ravnokar je objavljen nov razpis) morajo imeti kandidati veliko znanja. Prvi pogoj za opravljanje sprejemnega izpita je okoli 50 različnih tur oziroma vzponov, s katerimi izkažejo izkušnje in jih oceni tehnična komisija. Sprejemni izpit traja dva dneva, ko morajo pokazati znanje iz turnega smučanja, plezanja v kopni skali in lednega plezanja ter kondicijsko pripravljenost.

V usposabljanje običajno vključijo od pet do osem kandidatov, ki v treh letih opravijo 80 tečajev, nato so eno leto pripravniki in na koncu imajo še strokovne izpite, kakor je postopek opisal Jeromel. Da so strokovno usposobljeni, lahko na koncu dokažejo z licenco mednarodnega združenja gorskih vodnikov IFMGA.

»To so usposobljeni ljudje, ki imajo veliko izkušenj in znanja, dobro poznajo razmere v gorah, tudi vremenske vzorce,« je poudaril predsednik združenja in svetoval, da ljudje ob najemu vodnika preverijo, ali ima izkaznico z licenco za tekoče leto. »Na trgu je veliko nelojalne konkurence, marsikdo ob svojem imenu na družbenih omrežjih zapiše, da je 'mountain guide', iz tega pa ni razvidno, ali je res ustrezno usposobljen.« Ker je povpraševanje vse večje, obstaja nevarnost, da bo več »kvazivodnikov«, s tem pa se povečuje možnost nesreč, je še opozoril. Pri nas je gorski vodnik poklicna kvalifikacija, njihovo delo pa ureja zakon o gorskih vodnikih, imajo tudi zavarovanje za odgovornost in morebitne nesreče.

Ljudje pogosto zamenjujejo gorske vodnike s planinskimi, toda ti vodijo v okviru planinskih društev oziroma Planinske zveze Slovenije in delujejo prostovoljno.

Življenjski slog gorskega vodnika

Gorski vodnik je, kot pravi Jeromel, eden redkih poklicev, pri katerem opravljajo enako delo, kot bi ga sicer v prostem času. »Vsi smo športni navdušenci in to delamo tudi za lastno veselje. Vsak trenutek, ko smo doma, poskušamo sicer preživeti z družino, saj smo veliko odsotni,« je opisal življenjski slog gorskega vodnika. Sam na leto naniza od 100 do 150 delovnih dni, večji del jih preživi v tujini.

Zelo pomembno pa je, da v mesecih zatišja, to je ponavadi od oktobra do decembra in od aprila do junija, prav tako skrbijo za zdravje, kondicijo in pripravljenost. A toda tudi te mesece je vse več tečajev in vodenj, denimo po feratah, zato zatišja skoraj ni več, pravi Tadej Debevec.