Obzorje nove kriminalitetne politike
Novembra 2023 je bil v javni razpravi predlog kriminalitetne politike za obdobje 2024‒2028 (ReNPPZK24-28). Njen miselno-metodološki okvir je zagotavljanje javne varnosti, preprečevanje in zatiranje nasilja in kriminala, ki od vrha normativne ravni navzdol intervenira v družbeno stvarnost, da jo, kot v Strukturi znanstvenih revolucij pravi Thomas Kuhn, napravi pomenljivo, predvidljivo in obvladljivo. Sodeč po namenu, razlogih za sprejetje, ciljih in metodologiji izdelave, je predlog nove kriminalitetne politike v delu preventivnih dejavnosti, preprečevanja nasilja in kriminala vpet v okvir zakonske ureditve javne varnosti in politike države o zagotavljanju nacionalne varnosti.
V središču miselno-metodološke celote nove kriminalitetne politike je celovit in povezljiv, koherenten pristop predlagatelja k zagotavljanju javne varnosti na državni in lokalni ravni. Glede tega je predlog ReNPPZK24-28 ob zakonski ureditvi in načinu delovanja državnih organov in organov lokalne samouprave pri doseganju strateških ciljev primerljiv s koherentnostjo politik za trajnostni razvoj in povečanje odpornosti proti nasilju in kriminalu ter naravnim in drugim nesrečam. V odnosu na pravni red in institucionalni okvir EU je predlog kriminalitetne politike z usklajenim zagotavljanjem javne varnosti načelno primerljiv s koherentnostjo skupne zunanje, varnostne in obrambne politike EU. S pojmom »javna varnost« je namreč tudi v praksi Sodišča EU zajeta tako notranja kot zunanja varnost države članice (na primer Sodba z dne 2. 5. 2018, združeni zadevi C-331/16 in C-366/16).
V primerjavi s premočrtnimi analizami in dramatičnimi ocenami, ki nasilje in kriminal z nepotrebnim sejanjem strahu med prebivalstvom bolj pospešujejo, kot preprečujejo, predlagatelj kriminalitetne politike z realnimi ocenami stanja opozarja na potrebo po strukturnem premiku od vertikalne k horizontalni ravni zagotavljanja javne varnosti v lokalni skupnosti. Glede tega pozitivno preseneča, da se predlagatelj ne zapleta v filozofiranje o nenehno novih sistemskih rešitvah, temveč s premislekom sledi temu, kar ima Slovenija glede usklajenega zagotavljanja javne varnosti urejeno v zakonodaji in politiki nacionalne varnosti.
V poglavju, kjer s predlogom ReNPPZK24-28 poudarja vlogo preventivnih dejavnosti, preprečevanja nasilja in kriminala, predlagatelj ugotavlja: »Preprečevanje, obravnava in obvladovanje nasilja morajo biti del javne varnosti tudi v varnostnih programih lokalnih skupnosti, v katerih so s svojim usklajenim delovanjem povezani pristojni organi na državni in lokalni ravni. V občinskih programih javne varnosti so določeni politika in akcijski ukrepi izvajanja javne varnosti. Tudi vzgojno-izobraževalni zavodi morajo biti vključeni v varnostne programe lokalnih skupnosti, saj posamezne oblike kriminalitete lahko posežejo tudi v delovanje vzgojno-izobraževalnih zavodov, v učne procese in šolsko klimo. Sočasno morajo vzgojno-izobraževalni zavodi razvijati lastni sistem odpornosti proti nasilju.«
Z besedami slavnega nogometaša in trenerja, »Kapo dol« predlagatelju ReNPPZK24-28. Toda eno je besedilo, drugo so realne možnosti, da nova kriminalitetna politika z učinkovitejšim pristopom k preprečevanju nasilja in kriminala zaživi v praksi. Če se še tako strinjamo, da je z usklajenim načinom uresničevanja nacionalnih varnostnih ciljev teoretično in normativno primerljiva z najnovejšimi standardi koherentnosti, ne moremo mimo dejstva, da zakonska ureditev programskega orodja za zagotavljanje javne varnosti po občinah, na katero se ReNPPZK24-28 sklicuje že skoraj dve desetletji od nastopa veljavnosti področnega zakona, še vedno ni zaživela v praksi. Upoštevajoč žgoče varnostne probleme, ki jih prebivalci v lokalnem okolju najbolj občutijo, bi morala država najprej odpraviti administrativne ovire in nepotrebne stroške občin pri izdelavi občinskih programov varnosti. V nasprotnem primeru bo tako kot pri večini področnih politik in programskih dokumentov države in lokalne samouprave, ki so z vso kakovostjo normativnega urejanja bolj ali manj sami sebi namen. Zato je upravičena bojazen, da bo tudi nova kriminalitetna politika nasedla na istem bregu.
Naslednja ovira novi kriminalitetni politiki je sam odnos do javne varnosti, preprečevanja nasilja in kriminala, ki v Sloveniji že desetletja brezbrižno gradi na mantri, da samoumevno živimo v varni državi. Sprememb v tem ne ravno premišljenem dojemanju stvarnosti ni bilo niti po terorističnih napadih v prestolnicah Evrope. Kriza zaradi covida-19 in tveganj javne varnosti iz tega naslova je že tako ali tako minila. Varnostne razmere se sicer opazno slabšajo, a brez skrbi ‒ pomembnejše so afere, kdo koga in kako pritiska, ki z razvnetimi političnimi strastmi pretresajo temeljne institucije nacionalnega varnostnega sistema in lahkotno barantajo tudi z najpomembnejšimi strateškimi varnostnimi interesi države. Tipično prizorišče postfaktične, poresnične (ang. post-truth) družbe, bolje rečeno nezrele družbe, v kateri več kot vrednote in temeljne institucije države štejejo razrvani živci in osebna stališča. Kaj si bodo o tem lahko mislili zanamci?
Najnovejša raziskava o domoljubni in državljanski zavesti med mladimi ugotavlja, da se zatika že pri odgovorih na vprašanja o temeljnih ciljih državljanske vzgoje in državljanskih vrlinah, ki jih povezujemo z idealom »dobrega« državljana kot polno sodelujočega člana družbene skupnosti. Rezultati raziskave kažejo, da se s temi vprašanji ne ukvarja niti izobraževalni sistem. Prav obratno – sistem s svojo pasivnostjo spodbuja k razmišljanju, da je varnost zagotovljena sama po sebi, samoumevno dejstvo, pri katerem ni neposredne povezave med odgovornostjo posameznikov v družbi do aktualnih varnostnih problemov in stanja javne varnosti. Z ugotovitvami avtorjev je ravno na vzgojno-izobraževalnem področju problem, kaj sploh so v tem kontekstu vrednote aktivnega (»dobrega«) državljanstva (Prebilič, V. idr., september 2023).
Če se že vzgojno-izobraževalni sistem ne zmore poenotiti, katere so temeljne vrednote družbe, javne in nacionalne varnosti, kako naj od otrok in mladih pričakujemo pripadnost tem vrednotam? Kako naj jih v skladu z moralnimi prepričanji očetov naše ustave, da Slovenija pri zagotavljanju varnosti izhaja predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja (124. člen Ustave RS) ubranimo pred nevarnostjo medvrstniškega in drugega nasilja, ki se opazno razrašča od bivalnega in družinskega, prek delovnega in šolskega okolja do javnega prostora in lokalne skupnosti? Kako, če še odrasli ne vemo, kaj naj z državo in javno oziroma nacionalno varnostjo počnemo?
V sedanjih razmerah je očitno zaman, da so temeljne vrednote družbe tudi primerjalno, v smislu splošnih civilizacijskih standardov, univerzalnih načel in človekovih pravic, pravne države in ustavne demokracije zapisane v ustavi. Tu ni prostora za moraliziranje o krizi vrednot. Če je kaj v krizi, je v krizi odnos do vrednot. Navedena raziskava o domoljubni in državljanski zavesti med mladimi nazorno, na primeru vzgojno-izobraževalnega sistema pokaže, da je to prvovrsten problem pri vseh naših izzivih in žgočih družbenih problemih. To je tista vertikala državljanske etike, ki tudi v sedanjem predlogu kriminalitetne politike normativno poteka od najvišje ravni ustavnega reda do ponotranjanja ustavnih vrednot »v glavah in srcih« državljanov.
Dejansko pa je prav to največje tveganje: da nova kriminalitetna politika z vso primerljivostjo v mednarodnem merilu konča tako kot vse tiste politike in programski dokumenti, ki so z brezbrižnostjo v praksi bolj ali manj same sebi namen. Še vedno pa so odprte tudi možnosti, da nova kriminalitetna politika s spremembo odnosa do javne varnosti in utrjevanjem skupnega potenciala celotne družbe blodni krog nasilja in kriminala zaustavi in stanje na tem področju obrne v smeri boljše prihodnosti za vse. Naša usoda in usoda naše skupnosti je predvsem v naših rokah. Pa srečno in varno v novem letu 2024.
***
Mag. Bećir Kečanović, Inštitut za razvoj vključujoče družbe.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
