Zdravniki napovedujejo ugovore vesti

Zdravniki opozarjajo, da evtanazija ni v skladu z zdravniškim poklicem, družbi namesto evtanazije predlagajo razvoj paliative.
Fotografija: Predlog zakona prinaša termin prostovoljno končanje življenja kot izraz za dostop do pomoči pri samousmrtitvi in za evtanazijo. Glavna razlika je v tem, kdo izvede dejanje usmrtitve. FOTO: Stefan Wermuth/Reuters Pictures
Odpri galerijo
Predlog zakona prinaša termin prostovoljno končanje življenja kot izraz za dostop do pomoči pri samousmrtitvi in za evtanazijo. Glavna razlika je v tem, kdo izvede dejanje usmrtitve. FOTO: Stefan Wermuth/Reuters Pictures

V državnem zboru bo v četrtek prvo branje predloga zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Predlog zakona je vložilo društvo Srebrna nit s podpisi pet tisoč ljudi. Zdravniki so dejali, da so dolžni opozoriti na posledice zakona, ob tem pa tudi, da zdravniški poklic vloge sodelavca pri končanju življenja ne sme sprejeti.

Zablode zgodovine

V prvi polovici 20. stoletju sta naravoslovna in družboslovna znanost zašli na stranpot, na katero se je po drugi svetovni vojni Svetovna zdravniška organizacija odzvala z zavezo, da ne bodo zdravniki nikoli več ponavljali postopkov, kot jih je Mengele v koncentracijskem taborišču, je dejal prof. dr. Radko Komadina, predsednik Slovenskega zdravniškega društva. Svetovna zdravniška skupščina je tudi na podlagi te deklaracije sprejela leta 2019 izjavo, v kateri odločno nasprotuje evtanaziji in samomoru z zdravniško pomočjo. Komadina se sklicuje prav na to zavezo. »V Slovenskem zdravniškem društvu nasprotujemo aktivnemu ubijanju bolnika, kot alternativo ponujamo dobro paliativno oskrbo, da bo bolnik zadnje dni življenja preživel na človeka dostojen način,« je dejal.

Prof. dr. Radko Komadina, predsednik Slovenskega zdravniškega društva: Evtanazijo naj izvaja kakšna druga poklicna skupina. Foto: Jure Eržen
Prof. dr. Radko Komadina, predsednik Slovenskega zdravniškega društva: Evtanazijo naj izvaja kakšna druga poklicna skupina. Foto: Jure Eržen

Razlika med samousmrtitvijo in evtanazijo

Predlog zakona prinaša termin prostovoljno končanje življenja kot izraz za dostop do pomoči pri samousmrtitvi in za evtanazijo. Glavna razlika je v tem, kdo izvede dejanje usmrtitve. Pri evtanaziji osebo, ki je podala vlogo za pomoč, usmrti nekdo drug. Pri pomoči pri samousmrtitvi pa je pacient tisti, ki sam konča življenje z zaužitjem smrtonosne učinkovine. Tako usmrtitev kot pomoč pri samousmrtitvi sta po slovenski zakonodaji prepovedani. Svetovna zdravniška skupščina nasprotuje, da bi zdravnik izvedel poseg, ki povzroči smrt bolnika, kot tudi, da bi zdravnik omogočil bolniku smrt tako, da mu predpiše ali zagotovi medicinske snovi z namenom povzročitve smrti. 

Izvedba bi stala 1542,25 evra

Pri predlogu zakona, ki je za slovenske zdravnike nesprejemljiv, je Komadina izpostavil »napotovanje na smrt«. »Kot napotimo bolnika na zdravljenje v zdravilišče, tako bi ga po tem zakonu napotili na evtanazijo. To je nezdružljivo z zdravniškim poklicem,« je poudaril.

Nova zdravstvena storitev PPKŽ – pomoč pri prostovoljnem končanju življenja – je v predlogu zakona ovrednotena s 1542,25 evra, v kar je všteto delo lečečega zdravnika in sodelavcev, psihiatra, drugih zdravnikov, delo petčlanske komisije in strošek smrtonosnih učinkovin, k čemur je treba dodati še stroške notarja, ki še niso ovrednoteni, piše v predlogu zakona. Cena ni visoka, saj se – tako snovalci zakona – stroški zdravljenja v zadnjem letu življenja v primerjavi s stroški zdravljenja v celotnem življenju povečajo za desetkrat in se še povečujejo s približevanjem smrti, je pokazala kanadska študija. Okvirna cena paliativne nege za zadnjih 30 dni življenja je pri nas med 3000 in 4500 evrov. Tudi čakalnih dob za to storitev ne predvidevajo, saj mora komisija odločiti o vlogi najkasneje v 15 dneh, v tem času pa priskrbeti tudi vsa zdravniška mnenja.

Možnosti zlorab

Do PPKŽ ima po predlogu zakona pravico vsak pacient, ki je dopolnil 18 let in ki doživlja zanj neznosno trpljenje, za katerega ne obstaja sprejemljiva možnost lajšanja. Pravice do smrti ni moč uveljaviti zgolj na podlagi neznosnega trpljenja, ki je odraz akutne duševne motnje, je zapisano v predlogu zakona. Zdravniki, ki naj bi odločilno pomagali bodisi z receptom za smrtonosno učinkovino bodisi z aktivnim vbrizgom smrtonosne snovi, so opozorili, da to ni zadostna varovalka. Psihični bolniki so najbolj izpostavljeni možnim zlorabam, saj je večina bolezni v psihiatriji kroničnih, posledično so bolniki nagnjeni k samomoru, in zakon bo to le še pospeševal, namesto da bi jih varoval.

»Na Nizozemskem in drugod se depresivne mlade ljudi uporablja za darovalce organov. V literaturi je celo popisan postopek, kako mu po uspavanju, da nič ne čuti, poberejo vse organe, nazadnje pljuča in srce,« je navedel prof. dr. Matjaž Zwitter, predstojnik katedre za medicinsko etiko na Medicinski fakulteti Maribor. Kot je dejal, je trgovanje z organi ena najbolj dobičkonosnih dejavnosti na svetu. Poleg te je nevarnost zlorab v primeru sprejema zakona tudi mobing nad starimi, bolnimi in invalidi v smislu vzbujanja občutka, da je njihovo življenje nevredno in ga je treba predčasno končati, da ne bodo v breme bližnjim.

Dr. Matjaž Zwitter, onkolog, prestojnik katedre za medicinsko etiko na Medicinski fakulteti Maribor opozarja na možnosti zlorab zakona o evtanaziji. Foto Voranc Vogel
Dr. Matjaž Zwitter, onkolog, prestojnik katedre za medicinsko etiko na Medicinski fakulteti Maribor opozarja na možnosti zlorab zakona o evtanaziji. Foto Voranc Vogel

Kakšen bo postopek

Kot je zapisano v zakonu, bo postopek naslednji: pacient napove izbranemu osebnemu zdravniku ali pri lečečem zdravniku na sekundarni ali terciarni ravni, da bo vložil zahtevek za uveljavljanje pravice do PPKŽ. Zdravnik oceni, ali pacient doživlja zanj neznosno trpljenje ter pridobi od drugih zdravstvenih delavcev ali zdravstvenih sodelavcev, ki so pacienta obravnavali zaradi bolezenskega stanja, pomembnega za pravico do PPKŽ, zdravstveno dokumentacijo.

Zdravnik pacienta jasno seznani s pričakovanim razvojem bolezenskega stanja in nepovratnostjo izvedene PPKŽ. Jasno ga seznani z drugimi možnostmi za lajšanje trpljenja, kot so podporno zdravljenje v bolnišnici, na domu ali pri za to specializiranih izvajalcih, protibolečinsko in drugo terapijo za lajšanje trpljenja, možnostmi paliativne oskrbe, možnostmi zdravljenja, ki v Sloveniji niso na voljo iz sredstev ZZZS in možnimi neželenimi stranskimi učinki smrtonosnih učinkovin, ki se uporabljajo pri postopkih PPKŽ.

Od tri do 14 dni časa

Zdravnik mora pacienta spodbuditi, da se o svoji nameri pogovori z bližnjimi, preveriti, ali je odločitev sprejel po lastni volji in brez prisile in pacienta seznaniti, da lahko od PPKŽ kadarkoli odstopi. Zdravnik mora s pacientom o njegovi nameri govoriti še enkrat v roku od najmanj treh do največ 14 dni od trenutka, ko je napovedal vlogo. Ne sme ga spodbujati k PPKŽ. Če pacient po drugem pogovoru od namere odstopi, mora zdravnik posredovati komisiji za PPKŽ obrazec o tem. Če pa pacient vztraja, skupaj z zdravnikom izpolnita zahtevek.

image_alt
Predlog zakona o evtanaziji bolj podpirajo mlajši

Zdravnik zahtevek najkasneje v roku treh delovnih dni posreduje komisiji. Priloženi morata biti tudi mnenji lečečega zdravnika in psihiatra ter informirana odločitev pacienta, v kateri pacient potrdi, da odločitev razume in da pozna tudi druge možnosti. Pacient poda izjavo, da je njegova odločitev svobodna in podana brez prisile. Priloži se tudi izjava, v kateri se pacient opredeli, kaj naj naredijo, če ni sposoben aktivno sodelovati pri postopku. Možnosti sta dve: da se postopek ne izvede ali da se namesto pomoči pri končanju življenja izvede evtanazija. Pacient izbere tudi način vnosa smrtonosne učinkovine v telo: ali z injiciranjem v veno ali z vnosom skozi nazogastrično sondo. 

Komisija odloči v 15 dneh

O pravici odloči posebna petčlanska komisija v najkasneje v 15 dneh. V tem času podata svoje mnenje neodvisni zdravnik in psihiater, lahko pa tudi izvedenci, ki jih imenuje komisija. Če komisija ugodi zahtevku, mora o tem naslednji dan obvestiti pacienta in njegovega lečečega zdravnika, ki se ponovno pogovori s pacientom. Če je odločitev komisije negativna, lahko pacient v 30 dneh poišče sodno varstvo na sodišču, ki rešuje socialne spore. Bistveni razlog bi lahko bil mnenje psihiatra, da pacient ni sposoben odločanja o samem sebi.

Pacient lahko od zahtevka kadarkoli odstopi in to ne vpliva na ponovno uveljavljanje pravice do PPKŽ. 

Če ne odstopi, lečeči zdravnik določi datum, kraj in uro izvedbe PPKŽ. O tem obvesti tudi komisijo, smrt pa je treba izvesti najkasneje v 15 dneh po podaji pobude. Smrtonosno učinkovino mora predpisati zdravnik, ki je član komisije, najkasneje 48 ur pred izvedbo smrti. V lekarni jo prevzame pacientov lečeči zdravnik ali po njem pooblaščeni zdravstveni delavec. 

Smrt se izvede na pacientovem domu, lahko pa tudi v bolnišnici ali izvajalcu institucionalnega varstva, če zato obstajajo utemeljeni razlogi. Lastnik nepremičnine ne more prepovedati izvedbe PPKŽ v svoji hiši. Postopek izvede diplomirana medicinska sestra ali lečeči zdravnik, če je potrebno, pa lahko sodeluje pri postopku tudi drugi zdravnik ali zdravstveni delavec. Pri izvedbi smrti so lahko navzoče tudi druge osebe, ki jih izbere pacient. 

Vse obrazce, ki so potrebni za postopek, bo predpisal minister oziroma ministrica za zdravje, je zapisano v predlogu zakona.

Lajšanje trpljenja za vse

Dr. Maja Ebert Moltara, vodja paliativnega oddelka na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, ima številne izkušnje z lajšanjem trpljenja neozdravljivo bolnih. Foto Jure Eržen
Dr. Maja Ebert Moltara, vodja paliativnega oddelka na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, ima številne izkušnje z lajšanjem trpljenja neozdravljivo bolnih. Foto Jure Eržen
Skupno vsem bolnim in tudi zdravim je, da se bojijo trpljenja ob zaključku življenja. »Imamo možnosti pomoči za lajšanje trpljenja, del tega je paliativna oskrba,« je dejala dr. Maja Ebert Moltara, zdravnica na Onkološkem inštitutu, ki se že nekaj let ukvarja s paliativno oskrbo bolnikov. Kot je dejala, umre vsako leto v Sloveniji več kot 20 tisoč ljudi zaradi kroničnih neozdravljivih bolezni in vsi bi potrebovali pomoč. Njene izkušnje kažejo, da bolniki v času akutnih bolečin prosijo za smrt, a ko jim bolečino z zdravili olajša, so hvaležni. Mobilni paliativni timi gredo k bolnikom tudi na dom, da mu pomagajo, vendar jih ni dovolj za vse in niso na voljo povsod po državi. »Moj poziv družbi je, naj omogoči bolnim pomoč,« je dejala Maja Ebert Moltara.

Zdravniki so opozorili, da »neznosno trpljenje«, zaradi katerega naj bi imel po predlogu zakona vsak odrasel državljan možnost vloge za smrt, nima le zdravstvenega izvora, pač pa je tudi socialno pogojeno z osamljenostjo, revščino, nezaželenost in breme družini. »Bojim se zlorab zakona. Poleg paliativne oskrbe potrebujemo tudi socialno pomoč,« je dejala Ebert Moltara.

Zdravniki napovedujejo ugovore vesti

Predlog zakona je v rokah parlamenta, a prinaša v družbo velike spremembe v odnosu do življenja in smrti, v odnosu do šibkejših, bistveno se dotika zdravniškega poklica, zato se zdravniki čutijo dolžne opozoriti na možnost zlorab in na dejstvo, da zdravniki ne morejo biti zadolženi za izvajanje te nove storitve, saj je v nasprotju s poslanstvom zdravnika, je opozorila prof. dr. Bojana Beović, predsednica zdravniške zbornice Slovenije. Slovenski zdravniki bodo množično uveljavili ugovor vesti, je napovedal prof. Radko Komadina in predlagal, naj izvedbo prevzame kakšna druga poklicna skupina.

Zdravniki sicer o evtanaziji nimajo povsem enotnega mnenja in zagotovo se jih bo našlo nekaj, ki evtanazijo podpirajo. Ko so jih povabili predstavit svoja stališča na skupščino zbornice, niso prišli, je dejala predsednica zbornice.

Prof. dr. Bojana Beović opozarja, da bo evtanazija bistveno spremenila odnos do smrti v slovenski družbi. Foto Jože Suhadolnik
Prof. dr. Bojana Beović opozarja, da bo evtanazija bistveno spremenila odnos do smrti v slovenski družbi. Foto Jože Suhadolnik

Preberite še:

Komentarji: