Ciril Horjak: Mogoče bi morali izdajati manj stripov
Ciril Horjak je ilustrator, stripar in likovni pedagog, ki je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Ustvarja z umetniškim imenom dr. Horowitz, mednarodnemu prostoru pa se je predstavil v reviji Stripburger. Nagrado Prešernovega sklada bo prejel za ustvarjalno delovanje na področju stripa v zadnjih treh letih.
V obrazložitvi je akademik Milček Komelj zapisal, da je Horjak zelo nadarjeni slikar in portretist, ki se je zaradi duhovitosti ter družbene zavzetosti usmeril v risanje karikatur, satiričnih risb in stripov, s tem pa je svoje delo usmeril v objave v časopisih, knjigah in revijah.
Zdaj je med odločevalci generacija, ki je odraščala ob stripih, predvsem ob Alanu Fordu. Je to posebna generacija?
Je. Gotovo jo zaznamuje idealizem, pa tudi travma. To je generacija, ki ni samo prisegla pionirske prisege, temveč je to tudi desetletja živela. Potem je morala nenadoma, dobesedno čez noč, ne da bi to generacijo v resnici kdo obvestil, menjati družbenopolitični in gospodarski sistem.
Alan Ford je bil tu zvesti spremljevalec. Alan Ford je zame še dodatno pomemben. Ko si je sine poškodoval nogo, sem zagrabil nekaj Alanov Fordov, saj sem vedel, da se bova v bolnišnici načakala. Na srečo je imel en Alan Ford zgodbo, ki se je dogajala v bolnišnici in nama je vse povedal, kaj naju bo čakalo.
To so verjetno bili stripi v hrvaščini v prevodu Nenada Brixyja?
Seveda. Tudi Srbi pravijo, da je hrvaški prevod Alana Forda ultimativen. Brixy je močno odgovoren za fenomenalno popularnost tega stripa v Jugoslaviji. Vsa čast tudi Branku Gradišniku, ki je deset epizod prevedel v slovenščino. To je plemenit poskus, ampak …
Večina ljudi ima branje stripov za fazo v procesu odraščanja. Mnogi pravijo, da jih, ko odrastejo, stripi ne zanimajo.
Moj komentar je naslednji: lani je oseminsedemdeset naslovov, slovenskih in prevodnih, kandidiralo za naziv najboljšega stripa pri nas. Na domačem trgu smo imeli veliko stripovskih naslovov. Potem sem, napol za šalo, napol zares, dejal, da bi mogoče morali izdajati manj stripov. To bi tako ali tako moralo veljati tudi za knjige in še kaj.
Risar stripov nikoli ne odraste. V bistvu ne sme odrasti, mar ne?
To je pa res absoluten pogoj. Če nimaš v sebi živega notranjega otroka, boš težko zdržal neprespane noči ter bolečine v vratu, komolcih in zapestjih.
Brez domišljije prav tako ne gre, tudi če delate po naročilu.
To drži. Sicer so moji stripovski izdelki večinoma taki, ki jih naredim za organizacije, podjetja, ustanove, in so namenjeni izobraževanju. Srečo imam, da vsebino pogosto tvorim z nekom, ki je del te organizacije. Treba je imeti ogromno domišljije, da naredimo vsaj približno zabavno zgodbo.
Funkcija te zgodbe mora biti poleg zabave tudi izobraževanje ali motivacija.
Verjetno gre za drugačen pristop k delom, ki se jih lotite na lastno pobudo?
Tu moram biti celo bolj precizen. Področje izobraževalnega stripa prej ni bilo natančno artikulirano. Bil sem eden od prvih, ki smo razmišljali o tem. Vem, da je kolegica Jasmina Hlaj pred leti naredila diplomsko nalogo na ljubljanski filozofski fakulteti o izobraževalnem stripu. Sam sem o tem pisal v diplomi. Pomembno je tudi to, da se že več kot dvajset let ukvarjam z delavnicami in predavanji za udeležence in bodoče mentorje.
Marsikatero naročnikovo navodilo se dogaja na področju izobraževalnega stripa, katerega nestor ali soustvarjalec sem. Tega trga pred dvajsetimi leti ni bilo v tako razvejeni obliki kot zdaj. Lahko samozavestno rečem, da sem konstruktivno prispeval k temu, da ima danes strip pri nas pomembno izobraževalno vlogo.
Mogoče se tu naveževa na začetek pogovora. Verjetno je veliko sedanjih odločevalcev odraščalo s stripom.
Verjetno res. Je pa moje občinstvo občasno poznonajstniško, pogosteje pa so to starejše generacije. Je pa res, da je zelo pomembno, da imam bralce, ki so tudi v mladosti brali stripe.
Prvi večji posel, s katerim sem zaslužil nekaj več denarja z izobraževalnim stripom, je bil za podjetje, ki se ukvarja s prehrano na delovnem mestu. Direktor tega podjetja, ki je bil ključen, da sem dobil ta posel, ni bral stripov. Prepričala ga je skrbno pripravljena statistika. Že na pedagoški fakulteti sem imel rad statistiko in jo imam še vedno zelo rad. Dobro pripravljena analiza učinkovitosti, in pozneje tudi stroškov, je z zelo hladilnimi številkami prepričala direktorja, da stvar deluje.
Še sreča, da prihajajo vedno nove generacije bralcev stripa. Ti prebirajo povsem drugačne stripe.
Zanimivo je, da nekateri pri nas spremembo stripa iz estetike, ki je imela korenine v ameriškem in franko-belgijskem stripu, v estetiko azijskega stripa, ki mu rečemo tudi manga, doživljajo kot vsiljivo.
To spremembo lahko dojemamo kot organsko ali pa umetno. Če vzamemo, da je bila estetika, ki je vplivala na Mikija Mustra, izrazito Disneyjeva, v svojem času tudi umetna. Ko bomo Slovenci imeli svojo mango, in imeli jo bomo slej ko prej, bo to pač slovenska manga.
Ste akademsko izobraženi slikar. Kako gledate na samouke med striparji?
Vsi risarji stripov smo samouki. Likovna akademija ti da veliko podpornega znanja. Ne le praktičnega, temveč tudi teoretskega. Likovna teorija je zelo dobrodošla v stripu, tako za ustvarjalce kot za kritične bralce. Tudi naš največji mojster stripa Tomaž Lavrič je samouk. Šele po letu 2000 so v Belgiji in Franciji nastale stripovske šole, kakor tudi prve šole mange na Japonskem. Najstarejša taka ustanova je šola stripovske umetnosti Joeja Kuberta, ki so jo odprli leta 1976 v New Jerseyju in je bila kar nekaj desetletij osamela izjema na tem področju.
Formalna izobrazba je lahko zelo produktivna, kajti strip je specifična obrt. Ni vsako zaporedje sličic strip. Strip ima cel kup elementov, posebno notranjo strukturo in sistem znakov.
Pri nas smo vsi striparji samouki, imamo pa eni več, drugi manj podpornega znanja. Ni pa to ključno. Kar nekaj striparjev zelo dobro govori stripovski jezik, pa nimajo formalne izobrazbe.
Nagrada Prešernovega sklada je ena od najpomembnejših kulturnih nagrad pri nas.
Ko so me diskretno obvestili, da sem prejemnik nagrade, so mi hkrati zabičali, da moram o tem molčati. Tako sta moj tast in najboljši prijatelj žal prej umrla, ne da bi izvedela za to nagrado. Takrat sem odvrnil, da je to super, ampak da mene zanima denar. Bil sem pripravljen vzeti tudi tisto, kar je ostalo od Svetlane Makarovič. (Smeh.) Na drugi strani so bili zelo vljudni in resni ter so povedali, da je gospa dobila svoj denar.
Sicer me je pa takoj stisnilo pri srcu, da sem si dejal: O, ne, zakaj jaz, zakaj ne Tomato Košir, s katerim sva prijatelja. Ne zezam se, to je res bila moja prva misel. Vendar kot pravijo na jugu: Ima Boga [Bog obstaja]!
Tako sva se s Tomatom zmenila, da bova nagradi protestno zavrnila in tako naredila zdraho. Zahtevala bova, naj izplačajo mojo nagrado njemu in njegovo meni. (Smeh.) Skratka, naredila bova pravo dramo … Tak je najin načrt.
Kako se take nagrade monetizirajo v vsakdanjem življenju?
O monetizaciji take nagrade je dobro povedala prejemnica izpred dveh let, moja prijateljica Anja Štefan, ki je rekla, da se potem ni več treba dokazovati, da to, kar počneš, nekaj pomeni. Na srečo ta nagrada pri nas res nekaj pomeni. Ima posebno strukturo, saj imaš intervjuje, fotografiranja, kosilo s predsednico ter posledično razstave. V bistvu je to najboljša ustreznica viteškemu nazivu v Veliki Britaniji. Status ostane in neki mali privilegiji.
Ali bo to dvignilo ceno mojemu delu? Verjetno bom bolje prodal kak izvirnik. Sicer pa je finančni del nagrade zame zelo pomemben, saj ravno letos opuščam cel kup projektov v tako velikem obsegu, da bo to pomenilo občuten upad prihodkov. Moram se rehabilitirati, saj zaradi preveč dela močno trpijo moj vrat, roke, skratka celo telo. Prav tako bi rad bil več časa z družino.
