Vrnitev sivega kita
Raziskovalec Youri van den Hurk se pripravlja na morebitno veliko dobrodošlico – vrnitev sivega kita v evropske vode po približno 500 letih. Po njegovih besedah je sivi kit iz vzhodnega Atlantika izginil v 15. stoletju, iz zahodnega pa v 17. in 18. stoletju.
Van den Hurk, raziskovalec na norveški univerzi za znanost in tehnologijo (NTNU), sodeluje pri projektu, ki so ga delno spodbudila številna opažanja posameznih sivih kitov iz severnopacifiške populacije v Atlantskem oceanu v zadnjem desetletju. Strokovnjaki v projektu Izginotje atlantskega sivega kita, ki ga financira program Obzorje, preučujejo, ali je mogoče, da bi se te živali vrnile v evropske vode.
Za boljši pogled v prihodnost je seveda treba jasneje razumeti preteklost. Zato znanstveniki v okviru omenjenega projekta ugotavljajo tudi vzroke za izginotje sivega kita. »Ni povsem jasno, kaj je povzročilo njihovo izginotje iz Atlantika – ali je bil to okoljski dejavnik, morda človeški ali kombinacija obojega,« je dejal van den Hurk. V 16. stoletju so bile po Evropi dejavne različne kitolovske kulture, zato van den Hurk domneva, da so tudi te, poleg okoljskih dejavnikov, prispevale k izginotju severnoatlantske populacije sivih kitov.
Sivi kiti v dolžino zrastejo do 15 metrov in tehtajo do 40 ton, kar je enako skupni teži približno 20 avtomobilov. Običajno živijo od 50 do 70 let. Spadajo v razred kitov, ki imajo v ustih namesto zob ščetkam podobne poroženele ploščice ali vose. Vsi vosati kiti se prehranjujejo tako, da iz morske vode filtrirajo plankton, rakce in majhne ribe. Sivi kiti sesajo hrano z morskega dna, medtem ko plavajo in se prevračajo na bok. To početje je znano kot hranjenje na dnu in je pri drugih vosatih kitih precej redko. Ob tem se dvigujejo oblaki blata, ki so pomembni za ekosistem, saj dvigujejo hranila, s katerimi se hranijo druga morska bitja. Po nekaterih ocenah je populacija sivih kitov v severnem Tihem oceanu leta 2016 štela približno 27.000 živali.
Ti kiti imajo eno najdaljših znanih selitev med vsemi sesalci, saj septembra in oktobra zapustijo arktična območja, kjer se prehranjujejo, in vzdolž obale preplavajo približno 10.000 kilometrov proti jugu, da bi se razmnoževali v toplih vodah ob obali Mehike.
Pod mentorstvom dr. Jamesa Barretta, raziskovalca zgodovine in okolja na NTNU, je van den Hurk analiziral kolagen, ohranjen v kosteh kitov, ki so jih našli na različnih krajih po Evropi, med drugim v Španiji, jugozahodni Franciji, Normandiji in Skandinaviji. Njegov skupni vzorec je vseboval 717 koščkov kosti, od katerih jih je 109 pripadalo sivim kitom. »Ljudje so ostanke kosti živali, ki so jih ujeli, pogosto prinesli do svojih prebivališč, lahko pa se je zgodilo tudi, da so kiti nasedli na obali in so domačini nato njihove kosti odnesli v svoja naselja,« je pojasnil van den Hurk.
Vzorce so odpeljali v laboratorij na cambriški univerzi, kjer so raziskovalci izvedli masno spektrometrijo, analitično tehniko, ki se uporablja za merjenje razmerja med maso in nabojem ionov. Pri analizi ima osrednjo vlogo kolagen, zaradi drobnih razlik ga je namreč mogoče povezati z določeno vrsto kita. Poleg tega na podlagi stabilnih izotopov, ki so se ohranili v kosteh, dobivajo podatke o selitvenih poteh sivih kitov.
Kako na kite vpliva hrup
Ko bodo rezultati zbrani, bo naslednji korak modeliranje selitvenih poti kitov, da bi pridobili informacije o škodljivih vplivih, kot so onesnaževanje s plastiko ali hrup ladij, ki bodo verjetno vplivali na ponovno naselitev vzhodnega Atlantika.
Hrup plovil raziskuje Jakob Tougaard, profesor na oddelku za morsko ekologijo univerze v Aarhusu na Danskem. V okviru drugega raziskovalnega projekta Saturn, ki ga prav tako financira program Obzorje, Tougaard s krova plovil za opazovanje kitov preučuje odzive morskih sesalcev na podvodni hrup.
»Skoraj ves čas je veliko hrupa, kar je problem,« je povedal Tougaard. »Na odprtem morju je glavni vir hrupa trgovski ladijski promet, bližje obali pa majhni zasebni čolni. Zaradi takšnih motenj kitom ostane manj časa za lov na hrano in hranjenje naraščaja, kar ogroža njihovo preživetje.«
V okviru projekta Saturn strokovnjaki svetujejo regulatorjem in zainteresiranim stranem o sprejemljivih mejnih vrednostih hrupa plovil in najboljših pristopih za zmanjšanje podvodnega hrupa, ki ga povzroča pogon plovil. Čeprav je sprejemanje novih predpisov o ladijskem prometu pogosto »boleče počasen proces«, Tougaard pričakuje uvedbo strožjih evropskih predpisov za omejevanje podvodnega hrupa.
»Optimističen sem, saj veliko ljudi zahteva ukrepanje,« je poudaril. V prihodnjih letih pričakuje sklenitev sporazumov znotraj EU, ki bodo določili nove omejitve za hrup ladij.
Medtem ko van den Hurk z univerze NTNU razmišlja o morebitni vrnitvi sivih kitov v evropske vode, Tougaard meni, da lahko podnebne spremembe še povečajo možnosti za to. Zaradi višjih temperatur je Severozahodni prehod, kakor imenujejo morsko pot med Atlantikom in tihim oceanom prek Arktike, odprt dlje časa. Van den Hurk meni, da so zaradi tega vsaj štirje kiti na severu Aljaske napačno zavili in tako priplavali v Atlantik, namesto da bi se vrnili v severni Tihi ocean. Lani poleti je eden priplaval celo do obale Maroka, opazili pa so ga tudi v bližini Francije in Italije.
Po mnenju van den Hurka bi lahko trajalo več desetletij, da bi sivi kiti ponovno zasedli svoj habitat v vzhodnem Atlantiku. Vsekakor pa je že sama možnost njihove vrnitve »sporočilo, ki daje upanje«, je dodal. »Kaže, da se lahko vpliv, ki ga imamo na okolje, še vedno spremeni,« je sklenil van den Hurk.
———
Raziskave, omenjene v članku, so bile financirane iz programa Marie Skłodowska-Curie (MSCA). Članek je bil prvotno objavljen v reviji Horizon, reviji EU za raziskave in inovacije.
