Število uporabnikov pomoči na domu se je v zadnjem desetlet­ju povečalo za četrtino. Že več let se zmanjšuje delež mlajših od 65 let, ki potrebujejo takšno pomoč, povečuje pa se število starejših; kar dve tretjini uporabnikov je starih 80 let in več, ugotavljajo na Inštitutu RS za socialno varstvo (IRSSV).

Oskrba na domu je namenjena ljudem, ki živijo v domačem okolju, a zaradi telesnih, psihičnih, čustvenih ali spominskih težav potrebujejo katero od profesionalnih ali plačanih storitev na svojem domu, na primer pomoč pri osebni negi, domačih opravilih, drugih aktivnostih, dostavo hrane in podobno. Že dolgo pa se uporabniki in izvajalci na tem področju soočajo z istimi problemi, ki povzročajo neenako dostopnost za vse: različne cene pomoči na domu po občinah ter različna višina subvencij, čakalni seznami in pomanjkanje kadra.

Na seznamu čakajočih 642 ljudi

Po zadnjih podatkih IRSSV, na 31. december 2020, je bilo v Sloveniji 8207 uporabnikov pomoči na domu. V vsem letu jih je bilo skupaj 12.661. Od teh se jih je v storitev na novo vključilo 4522, 4346 primerov pa je bilo zaključenih. Socialno oskrbo je izvajalo 1119 zaposlenih, kar je bilo nekaj manj kot leto prej. Na čakalnem seznamu, ki ga je imelo 26 izvajalcev pomoči na domu od skupaj 81, je bilo 642 ljudi.

Na vprašanje, za koliko se je zmanjšalo izvajanje pomoči na domu zaradi epidemije covida-19 in koliko ljudi je bilo zaradi tega dodatno prikrajšanih, mag. Mateja Nagode, razvojna sodelavka inštituta za socialno varstvo, odgovarja, da spremenjenih razmer zaradi covida-19 niso posebej merili: »Iz podatkov je razvid­no, da se je trend prej rahlega povečevanja števila uporabnikov v letu 2020 ustavil oziroma je bilo število uporabnikov manjše kot v letu prej. V letu 2019 je bilo v storitev vključenih 12.891 uporabnikov, v letu 2020 pa 12.661.«

Potrebujejo kombinacijo različnih pomoči

Največ uporabnikov potrebuje pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih, temu je namenjenih kar 43,8 odstotka vseh potrebnih ur pomoči. Gospodinjski pomoči je namenjenih 40,2 odstotka ur pomoči, najmanjši delež, samo 15 odstotkov ur, pa je namenjen pomoči pri ohranjanju socialnih stikov.

Največ, 2853 oziroma 34,9 odstotka uporabnikov, prejema kombinacijo gospodinjske pomoči in pomoči pri ohranjanju socialnih stikov, kombinacijo opravil iz vseh treh sklopov storitve pa 2779 oziroma 33,9 odstotka. Petina uporabnikov ima pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih in gospodinjsko pomoč, desetina pa pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih in ohranjanju socialnih stikov.

Naraščanje števila uporabnikov pomoči na domu Infografika Dela

Poleg potencialnih uporabnikov, ki potrebujejo pomoč na domu in so na čakalnem seznamu, bi vsaj tri odstotke tistih, ki pomoč že prejemajo, potrebovalo v povprečju pet ur pomoči na teden več, a si je zaradi svojih finančnih zmožnosti ne morejo privoščiti, ugotavlja Mateja Nagode: »Pomemben razlog, da ljudje ne dobijo dovolj pomoči na domu, je tudi v organiziranosti in prezasedenosti izvajalcev, njihovega urnika ter pomanjkanju prostih terminov, kar je povezano predvsem s pomanjkanjem kadra. Izvajalci, ki storitev izvajajo časovno zelo omejeno, na primer samo ob delavnikih dopoldne, zaradi časovne nefleksibilnosti marsikaterih potreb svojih uporabnikov ne morejo zadovoljiti; uporabnik na primer potrebuje storitev med vikendom, pa ta ni na voljo.«

Nekateri uporabniki dodatno pomoč tudi zavračajo, menijo, da je ne potrebujejo, drugi pa imajo dobro organizirano neformalno socialno mrežo in lastne vire pomoči, ki jim zagotovijo preostali del oskrbe. Izvajalci se z nekaterimi uporabniki, za katere ocenjujejo, da potrebujejo več pomoči na domu, dogovorijo za povečanje, nekateri uporabniki pa dosegajo maksimalno zakonsko predpisano število ur, to je 20 ur na teden, in jim večjega obsega ne morejo zagotoviti.

Še vedno pa se tudi dogaja, da nekateri, ki bi pomoč na domu potrebovali, sploh ne vedo, da ta možnost obstaja. Nekateri se za to storitev ne odločijo, ker za to nimajo denarja, ali pa se obrnejo na druge vire, na primer na črni trg ali na neformalne oskrbovalce. Nekateri takšne pomoči ne želijo tudi zaradi stigme in nesprejemanja tuje pomoči.

V MOL potrebe presegajo zmožnosti

V Zavodu za oskrbo na domu (ZOD) Ljubljana, ki skrbi za približno 1300 starejših, invalidov in kronično bolnih v mestni občini Ljubljana (MOL), ocenjujejo, da potrebe po tej storitvi presegajo njihove zmožnosti; pomoč bi namreč potrebovalo še približno 150 ljudi, vendar jim je ne morejo zagotoviti zaradi hudega pomanjkanja socialnih oskrbovalk, ki jih na trgu dela ni.

S perečim kadrovskim primanjkljajem se že več let srečujejo vsi izvajalci pomoči na domu po Sloveniji, nanj že več let opozarjajo pristojne institucije in širšo javnost, pravi Liljana Batič Dernovšek, direktorica ZOD Ljubljana. FOTO: Nino Verdnik/arhiv ZOD Ljubljana

Direktorica ZOD Ljubljana Lil­jana Batič Dernovšek pravi, da kljub epidemiji nemoteno izvajajo storitve v enakem obsegu kot prej: »Delovanje smo omejili le v prvem valu epidemije, in sicer v skladu z navodili pristojnega ministrstva, ko smo opravljali le najnujnejša opravila za uporabnike, ki so bili popolnoma odvisni od naše pomoči. Že takoj po prvem valu pa obsega storitev nismo več zmanjševali, odvisni pa smo od kadrovske razpoložljivosti.«

Storitev prilagajajo potrebam posameznega upravičenca in opravljajo pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih, gospodinjsko pomoč in pomoč pri ohranjanju socialnih stikov. Z uporabnikom sklenejo dogovor in osebni načrt oskrbe, ki ga nato izvajajo socialne oskrbovalke. Cena socialne oskrbe na domu med delovnikom je za uporabnika v Ljubljani 4,40 evra. Subvencija MOL znaša nekaj več kot 80 odstotkov, zato je storitev za starejše veliko bolj dosegljiva.

»Največja težava, s katero se srečujemo pri izvajanju naše osnovne dejavnosti, je pomanjkanje kadra. Ta poklic je že leta deficitaren. Ravno to je tudi razlog, da ne moremo v celoti odgovoriti na vse potrebe po oskrbi in širiti ponudbe ter s tem zadovoljiti vseh potreb naših starejših meščank in meščanov. Ponosni pa smo, da lahko poleg osnovne dejavnosti, ki je organizirana v okviru javne službe in jo MOL visoko subvencionira, uporabnikom ponudimo prostovoljsko pomoč v okviru programa prostovoljstva in medgeneracijskega sodelovanja, storitev socialnega servisa in brezplačne storitve delovne terapije. S perečim kadrovskim primanjkljajem se že več let srečujemo vsi izvajalci pomoči na domu po Sloveniji, nanj že tudi več let opozarjamo pristojne institucije in širšo javnost.«

Epidemija je delo močno zaznamovala

Zavod Pristan ima 22 občinskih koncesij za izvajanje pomoči družini na domu in v teh občinah skupaj trenutno skrbi za 750 uporabnikov. »V nekaterih občinah je povpraševanja po naših storitvah več, v nekaterih manj. Zelo si prizadevamo, da storitev omogočimo tistim, ki jo res nujno potrebujejo, nimajo svojcev, ki bi lahko pomagali, in so v slabšem zdravstvenem stan­ju,« pravi direktor Martin Kopatin.

Zelo si prizadevamo, da storitev zagotovimo tistim, ki jo res nujno potrebujejo, nimajo svojcev, ki bi lahko pomagali, in so v slabšem zdravstvenem stanju, pravi direktor Zavoda Pristan Martin Kopatin. FOTO: arhiv Zavoda Pristan

Epidemija covida-19 je v zad­njih dveh letih močno vplivala tudi na to dejavnost. »V prvem valu okužb smo bili soočeni s povsem novo, nepoznano situacijo. Takoj smo se uspešno organizirali in skrbeli za informiranje zaposlenih, nudenje dodatne opore pri izvajanju pomoči, z doslednim obveščanjem o pravilnem ravnanju in zagotavljanjem zaščitnih sredstev. V času epidemije izvajanja storitve nismo zmanjšali. Smo pa jo včasih primorani oprav­ljati okrnjeno, ker uporabniki začasno odjavijo pomoč, pa tudi zaradi kadrovske stiske ob okužbah zaposlenih oziroma njihovih svojcev. Ves čas smo v stiku z uporabniki in njihovimi svojci ter v primeru okužb ravnamo odgovorno,« pravi Martin Kopatin. Kljub takšnim razmeram pa jim s stalnim prilagajanjem uspe zagotoviti pomoč vsem uporabnikom.

Različne cene po Sloveniji

Dostopnost do pomoči na domu je po državi zelo različna. Po zakonu je občina dolžna zagotoviti le polovico cene storitve. Ker občine plačujejo različen delež, cene za uporabnike zelo odstopajo. Povprečna potrjena cena ob delavnikih, ki jo plača uporabnik na uro, znaša 5,74 evra, kar je 12 centov več kot pred letom dni, ko je bila 5,62 evra. Povišale so se tudi cene ob sobotah in nedeljah. Za storitve, opravljene ob sobotah, je povprečna potrjena cena 5,93 evra, kar je 22 centov več kot v letu pred tem, ko je znašala 5,71 evra. Povprečna cena storit­ve ob nedeljah pa je za uporabnika 7,50 evra in je zrasla za 32 centov. Za 40 centov, na 7,92 evra na uro, se je v povprečju zvišala tudi povprečna cena, ki jo plača uporabnik ob praznikih.

Uporabniki pomoči na domu Infografika Dela

V letih 2019 in 2020 je bila občina Odranci edina, ki je storitev za uporabnika še vedno izvajala brezplačno, kar pomeni, da jo je financirala stoodstotno. Ugodno ceno, pod tremi evri na uro, imajo še v občinah Kostel (1,54 evra) in Radlje ob Dravi (2,5 evra). V obdobju od leta 2007 do 2013 so pomoč na domu za uporabnike v štirih občinah izvajali brezplačno, občine Brezovica, Ig, Odranci in Škofljica so jo namreč uporabnikom sofinancirale stoodstotno. V naslednjih letih se je ta praksa postopoma začela umikati. V letu 2014 je brezplačno izvajanje najprej opustila Brezovica (v letu 2020 je bila cena 4,29 evra), v letu 2015 je ceno izrazito povišala občina Škofljica (v letu 2020 je bila 6,23 evra), v letu 2016 pa še Ig (cena v letu 2020 je bila 6,13 evra).

»V Sloveniji potrebujemo močno kampanjo o dolgotrajni oskrbi in staranju, da ozavestimo te teme in izzive, povezane z njo. Del kampanje bi bilo treba nameniti tudi izzivom kadra in temu, kako narediti te poklice bolj privlačne,« pravi Mateja Nagode. FOTO: osebni arhiv

V okviru mreže javne službe je pomoč na domu zagotovljena v 209 od skupno 212 občin. V letu 2006 šest občin ni zagotovilo storitve svojim občanom, to so Cankova, Horjul, Jezersko, Loški potok, Osilnica in Preddvor. V letu 2020 je svojim občanom niso ponujale tri občine: Jezersko, Solčava in Osilnica. Kljub temu da so zagotovili pogoje za izvajanje storitve, pa v občinah Dobrovnik, Gorišnica, Ribnica na Pohorju, Sveti Andraž v Slovenskih goricah in Trnovska vas ni bilo uporabnikov.

Kot pravi Mateja Nagode, lahko torej rečemo, da se stanje na področju organiziranja in zagotavljanja pomoči na domu v splošnem izboljšuje, čeprav storitev, kljub zakonski obvezi, še vedno ni zagotovljena v vseh občinah, v nekaterih pa le pravno-formalno.

Vse več zasebnih izvajalcev

Slovenske občine so imele konec leta 2020 sklenjeno koncesijo oziroma pogodbo za izvajanje socialnovarstvene storitve pomoč na domu z 81 različnimi ponudniki. Z izjemo Ajdovščine in Ljubljane, kjer storitev v okviru mreže javne službe izvajata po dva izvajalca, občine podeljujejo po eno koncesijo za izvajanje pomoč na domu.

V letu 2016 je bilo prvič po desetih letih med izvajalci več  domov za starejše v primerjavi s centri za socialno delo (CSD), ta trend pa se nadaljuje. Prav CSD-ji so pred dobrimi dvajsetimi leti začeli razvijati storitev pomoči na domu pri nas in so bili več let med večinskimi organizatorji. V zadnjem desetletju se je število CSD postopoma znižalo s 45, kolikor ji je bilo leta 2007, na 20 v letu 2020. Med izvajalci pomoči na domu se je število javnih domov za starejše v istem obdobju več kot podvojilo, s 15 v letu 2007 na 35 v letu 2020. Še bolj izrazito se je povišalo število zasebnikov, in sicer z devet v letu 2007 na 23 v letu 2020. Število drugih javnih zavodov se v tem obdobju giba med 2 in 3.

Število občin glede na status izvajalca Infografika Dela

V letu 2020 ponovno opažamo, da domovi za starejše prevzemajo izvajanje pomoči na domu v občinah, kjer so jo prej izvajali CSD-ji, ugotavlja Mateja Ngode. Na primer Dom starejših občanov Črnomelj, ki se je med izvajalci pojavil na novo, je od črnomeljske enote CSD Dolenjske in Bele krajine, prevzel izvajanje v dveh občinah. Dom Danice Vogrinec Maribor pa je od CSD Maribor, enota Slovenska Bistrica, prevzel izvajanje v eni občini. Dom starejših Šentjur, ki se je med izvajalci pojavil na novo, je od CSD Šentjur prevzel dve občini, Dom upokojencev Šmarje pri Jelšah pa dve občini od CSD Celje, enota Šmarje pri Jelšah.

Zavod Pristan je v letu 2020 prevzel tri občine - eno občino od CSD Primorsko-notranjska, enota lirska Bistrica, ter dve občini od Doma Tisje. Deos je v letu 2020 prevzel še dve preostali občini od CSD Ljubljana, enota Vič Rudnik. DEMO d. o. o., ki se je med izvajalci pojavil na novo, je od CSD Spodnje Podravje, enota Ptuj, prevzel eno občino. Dejavnost je opustilo pet centrov za socialno delo - CSD Celje, enota Šmarje pri Jelšah, CSD Celje, enota Šentjur pri Celju, CSD Dolenjske in Bele krajine, enota Črnomelj, CSD Ljubljana, enota Vič Rudnik ter CSD Primorsko-notranjska, enota lirska Bistrica.

Že dolgo se uporabniki in izvajalci pomoči na domu soočajo z istimi problemi, ki povzročajo neenako dostopnost za vse: različne cene pomoči na domu po občinah ter različna višina subvencij, čakalni seznami in pomanjkanje kadra. FOTO: arhiv Zavoda Pristan

Če primerjamo število občin, kjer pomoč na domu izvaja zasebni zavod, in tistih, kjer jo izvaja javni zavod, opazimo, da število občin z javnimi izvajalci v obdobju od 2007 do 2020 počasi upada, s 186 na 158, povečuje pa se število občin z zasebnimi izvajalci (z 19 na 54), pravi Mateja Nagode z inštituta za socialno varstvo.

Težave s kadrom

Socialno oskrbo je na 31. december 2020 izvajalo 1119 zaposlenih, kar je nekaj manj kot leto prej. Analiza IRSSV kaže, da je upad zaposlitev za 3,3 odstotke manjši kot v letu 2019 . Omenjeno število pa vključuje tudi študentke in druge občasne oskrbovalke.  Kader za izvajanje socialne oskrbe na domu se stara, posledica pa je več bolniških odsotnosti socialnih oskrbovalk in večje težave pri opravljanju zahtevnejših in fizično napornih opravil.

»Kadra za izvajanje socialne oskrbe  primanjkuje, je preobremenjen, zanimanje za zaposlovanje pa je zelo majhno, predvsem pri mlajših. Navedeno je še zlasti pomembno ob dejstvu, da si v Sloveniji prizadevamo k spodbujanju skupnostne oskrbe oziroma oskrbe na domu, to pa pomeni še večjo potrebo po zaposlovanju kadra v storitvah dolgotrajne oskrbe na domu,« pravi Nagodetova.

Razmislek o pridobivanju kad­ra na nacionalni ravni je nujen, predvsem bi bilo treba poskrbeti za spodbude za potencialne zainteresirane iz Slovenije, pa tudi privabljanje delovne sile iz sosednjih držav. »V Sloveniji potrebujemo močno kampanjo o dolgotrajni oskrbi in staranju, da ozavestimo te teme in izzive, povezane z njo. Del kampanje bi bilo treba nameniti tudi izzivom kadra in temu, kako narediti te poklice bolj privlačne,« še dodaja Mateja Nagode.