Kozarec kulture
Minuli vikend sem se v odlični družbi poklonil demokraciji in vinu. Verjamem, da je tudi moja politična kultura pripomogla k zmagoslavju iskrenosti, poštenja in dobrih namenov. Demokracija sicer omogoča tudi marš sprenevedanja, hinavščine, izprijenosti in podobnih anomalij, a lahko to v zdravi družbi minimaliziramo in spravimo na margino, ustrezno ograjeno, da se negativizem ne bi zažiral v vse pore družbe. Odgovornost do ljudi, živali, narave in vsega, kar predstavlja svetlo plat življenja, nas preprosto sili k razumnemu sobivanju, brez vsiljevanja lastnih prepričanj, ki se najpogosteje izkažejo kot velika zmota.
Kakor sem lahko znova ugotavljal v jesenskem zavetju vinorodnih briških gričev, pregovorno mokra kultura, s katero označujemo prekomerno uživenje alkohola, ne more vedno in povsod šibiti našega zdravja, odnosov in družbe v celoti. Če je kultura poznavanja in pitja vina pospremljena s kulturo prehranjevanja, posebno pa kulturo sobivanja, potem alkohol ne more postati vžigalna vrvica za eksplozijo umazanih strasti in nasilja.
Ko sem opazoval in poslušal staro in mlado z obeh strani naše zahodne meje v Brestju, Šmartnem, Imenju in Kozani, se mi je zdelo nemogoče, da lahko v naši deželi dopuščamo toliko izrazov nestrpnosti, ideološke zaslepljenosti in škodoželjnosti, ki jo iz dneva v dan sejejo nihče drug kot od ljudstva izvoljeni in plačani politiki ter njihova trobila. Nekaj je hudo narobe, če smo pripravljeni sprejemati vso navlako politične nekulture, ki si jo je možno zamisliti. Tega pač ni možno poplakniti s požirkom vina, pa če je nastalo v sodih z izključno dobrimi nameni.
Kaj je resnica, kje jo sploh poiskati? Je tudi v kulturnem pitju vina, tej pijači navdihujoče raznolikosti, ki nas lahko nauči marsikaj lepega in koristnega. Seveda, če se ne toči v kozarec politikanstva ali zlije v mokro kulturo.
