Dober politični karikaturist se giblje v mejah
Milan Maver, ki je letos praznoval 95 let, se je z novinarstvom začel ukvarjati v času, ko so jugoslovanski novinarji povprečno dočakali le dvainštirideset let. Za svoja leta je izredno vitalen, občasno tudi še piše. Zapiske zadnjih let je objavil v publikaciji Gospod Jakobson in Jaka Sulc v tranziciji, opremil pa jo je s svojimi številnimi (že objavljenimi) karikaturami.
Starši Milana Mavra so se zelo zgodaj ločili. Mati se je preselila v Zagreb, vendar stikov s sinom ni zanemarila. Nekega dne je pobrala nekaj njegovih karikatur, jih odnesla v Zagreb in pokazala možu. Ta ji je predlagal, da Milana prijavi na sprejemni izpit na likovni akademiji (takrat je v Sloveniji še nismo imeli). Mavrova samopodoba ni bila lepa, in ko je na sprejemnem izpitu opazoval druge kandidate, ki so vehementno vihteli svinčnike in čopiče, se je prestrašil, saj je bil prepričan, da ni dovolj vešč slikanja, in je pobegnil z opravljanja izpita.
Nekaj podobnega se mu je pripetilo na fakulteti za arhitekturo. Njegova sošolca sta bila Miki Muster in Marjan Bregar. Muster je uspešno opravil prvi letnik, vendar je ugotovil, da mu je kiparstvo bliže in je presedlal na ALU, Bregar pa je diplomiral, vendar se je posvetil predvsem časopisni ilustraciji. V nasprotju z omenjenima umetnikoma pa je imel Maver drugačno pot. Uspešno je opravil vse izpite, pripravil diplomsko nalogo, vendar se je sporekel s profesorjem Edom Ravnikarjem in ni prišel na zagovor diplome. »Ravnikar se ni strinjal z mojimi rešitvami, pa sem mu dejal, da se bom izpisal in ne bom opravljal obrambe. Morda je moj značaj kriv, da sem faliran študent, vendar menim, da morda ne bi bil dober arhitekt, pa sem to podzavestno čutil …«
Dolgoletni novinar Dela
Milan Maver se je rodil v Ljubljani leta 1928. Kot študent arhitekture je honorarno risal za Ljudsko pravico, v kateri je prvo karikaturo objavil že konec štiridesetih let. Od začetka petdesetih let prejšnjega stoletja je bil novinar karikaturist pri Pavlihi. Ker je imel idej vedno na pretek, je sodeloval tudi z Delavsko enotnostjo. Od leta 1967 je bil zaposlen kot novinar v uredništvu osrednjega dnevnika Delo vse do upokojitve leta 1991. Čeprav se je v svojih prispevkih največkrat lotil anomalij v notranji politiki, se ni včlanil v zvezo komunistov. Poleg besedil je za časnik Delo risal tudi karikature, da si je s tem povečal prihodke. Ko je glavni urednik Dela postal Božo Kovač, je od kadrovske službe zahteval spisek plač Delovih novinarjev. Na svoje veliko presenečenje je ugotovil, da ima Milan Maver – kljub izredni kakovosti in količini – najnižjo plačo. Čeprav Maver ni bil med najbolj priljubljenimi novinarji pri Kovaču, saj jezika ni znal držati za zobmi, mu je takoj krepko zvišal plačo.
Najbolj znan je postal po notranjepolitičnih satiričnih humoreskah in karikaturah, s katerimi je bičal družbene anomalije. Bil je – kot danes temu rečemo – dejansko raziskovalni novinar, vendar zaradi kritičnosti ni imel večjih težav, saj ni bil nikoli žaljiv, reševal pa ga je tudi njegov občutek za pravo mero.
V Sobotni prilogi Dela je objavljal priljubljene serije satiričnih in reportažnih podlistkov: Pisma mojemu poslancu, Za 50 centov Amerike, Pisma mojemu delegatu, Gospod Jakobson. Zaradi raznovrstne nadarjenosti in deloma tudi neprilagodljivosti dolgo časa ni ostal na istem mestu. Prej omenjene serije podlistkov povedo veliko. Ko je njegova žena dobila in sprejela službo na Švedskem, se je odločil oditi z njo v Skandinavijo, še pred odhodom pa se je oglasil pri uredniku Božu Kovaču z odpovedjo v rokah. Kovač je poslušal njegovo utemeljitev odpovedi delovnega razmerja, nato pa je dejal: »Kakšna odpoved neki! Super! Še naprej boš pisal za nas, mi pa bomo imeli dopisnika na Švedskem brez dodatnih stroškov! Pa na karikature ne pozabi!« Tako so nastali začetki za znamenite prispevke o švedskem prijatelju Jakobsonu.
Plodovit avtor
Ivo Antič, tudi odličen poznavalec Mavrovega dela, je med drugim zapisal: »Milan Maver spada med tiste redke karikaturiste, ki so jim izbrane karikature izdali v knjižni obliki. Za slednje je zaslužen žal že pokojni novinar, urednik, pisatelj in še marsikaj – Miloš Mikeln. Mikeln je karikature zbral v knjigah: Humoristova petletka (1964), Samoupravljanje (1967), 2 x 21 (1968), zanje pa je napisal tudi uvodnike, vendar se – po svojem običaju – ni podpisal. V knjižni obliki je izdal tudi imeniten satirično karikaturistični strip z vsebinsko zaključenimi pasicami Jaka Sulc (1965; v knjigi leto ni navedeno), ki je izhajal v Ljubljanskem dnevniku (1959–1968). V knjižnih izdajah so izšli še stripi z besedili pod slikami, pri katerih je bil Maver le ilustrator v realističnem stilu: Jure (1954), Činč na sledi (1955), Viharna pomlad (1956), kot avtorja prvih dveh sta navedena Brodar in Jezernik (Brodar: Ludvik Burger), v tretji je pisec besedila Rado Kragelj (tj. Miloš Mikeln). Svoje stripe z besedili pod ilustracijami ali v njih je objavljal tudi v Tedenski tribuni, Ljubljanskem dnevniku, Plavem vjesniku (Zagreb), zdaj pa njegovega Jako Sulca ponatiskujejo v reviji ART 9.«
Kot smučarski strokovnjak je Maver napisal tudi več knjig o smučanju, med letoma 1969 in 1976 pa je v ZDA vodil profesionalno smučarsko šolo. Bil je izredno uspešen, saj je bil znan po tem, da je vsakogar naučil smučati že v prvem dnevu. Maver poudarja, da je pri smučanju najpomembnejše ravnotežje. Od tod tudi njegov opus zapisov oziroma knjiga z naslovom Za 50 centov Amerike. Leta 1997 je svoje satirične zapise in karikature (te segajo od leta 1965 do 1992) zbral v knjigi Bog živi vse barabe.
Boj s stališči
Že v času socializma so Mavru nekateri očitali, da v njegovih karikaturah ni konkretnih ljudi. Odgovarjal je, da se mu ne zdi pomembno, ali je na karikaturi konkretna oseba ali ne, kajti karikatura oziroma satira je resda boj, toda ne boj z določenim sekretarjem, ampak s stališči; sekretarji, politiki in drugi vplivneži se menjavajo, stališča pa ostajajo. Pomembno je predvsem spopadati se z vsem, kar je v družbenem sistemu bolnega, popačenega, zlaganega in licemernega, zlasti pa z neumnostjo, ki se bohoti na vse strani. Čemu napadati enega samega politika, če je splošno znano, da socialistični samoupravni sistem pozna tudi može v sivem, ki stoje za raznimi odločitvami?
Ostrina satire je po Mavrovem mnenju stvar satirikove taktike: »General, ki ne zasede vsega ozemlja, ki bi ga lahko, je slab, general, ki v bitki izgubi glavo, ker je hotel biti preveč korajžen, pa je neumen. Tako je tudi s karikaturistom. Dober politični karikaturist se giblje v mejah, ki jih družba še prenese, vendar se neprestano pomikaš naprej.«
Očitno je Maver kot spreten smučar znal uspešno krmariti svoje satirično pero skozi socialistično »demokracijo«, trikrat je celo dobil najvišje priznanje za novinarsko delo – Tomšičevo nagrado (1957, 1964, 1969). Njegova najbolj znana stvaritev je lik Jake Sulca in strip s tem junakom še danes velja za najboljši slovenski satirični strip. Sulc je čudaški tip, z velikim nosom in enim samim lasom na glavi. Zdi se nekoliko omejen, zato lahko blekne marsikaj, ne da bi mu kdo zameril. Je koleričen in povsod zabada nos, tako da jih dobi po njem – a se ga nič ne prime in ga nič ne izuči.
