V nadaljevanju preberite: 

Kot poudarja kritik, publicist na področju teorije in zgodovine sodobnih scenskih umetnosti ter zgodovinar in arhivar sodobnega plesa Rok Vevar, so se s širjenjem rabe umetniških medijev, prehodov med njimi, problematiziranjem režimov gledanja in politik umetniških sistemov v šestdesetih letih »v umetniških kontekstih 'Zahoda' (predvsem Evrope, Amerik, Japonske) razprla umetniška sredstva, s katerimi je bilo nenadoma možno nasloviti konfiguracijo oblasti – spolne, vednostne in tako dalje. Vstop umetničinega telesa na mesto umetniškega dela je omogočil, da se naslovijo osnovne operacije 'avdicij' za vstop v umetniške sisteme, saj je bilo telo ustaljenih reprezentacij vedno tudi meja, na kateri so prehode carinili moški pogledi«.