Mladi so kjut, njihov lajf pa velikokrat ne
Deset let po smrti pisatelja, pesnika, dramatika, publicista, satirika in pedagoškega delavca Frana Roša, ki je živel in ustvarjal v Celju, so na celjski Osnovni šoli Frana Roša pripravili prve Roševe dneve. Literarno srečanje osnovnošolcev je iz lokalnega srečanja preraslo v državno prireditev. Letos so se mladi pisci srečali že šestintridesetič. Čeprav zbornik njihovih besedil nosi naslov Mi mladi smo kjut, so mnoga besedila pretresljiva in kažejo tudi hude stiske mladih.
»Vsaka rana ima drugačno zgodbo, ampak moja zgodba ima enake rane,« je svoje nagrajeno besedilo Zgodba moje rane začela Tinkara Nagode (mentorica Sergeja Šorli, OŠ 8 talcev Logatec). Pretresljiva zgodba o alkoholizmu, nasilju za štirimi stenami, o samopoškodovanju. O dekletu, ki se reže, da bi izničila bolečino v srcu. »Pogosto sem se pretvarjala, da spim, ko je oče prišel ponovno pijan domov. Če sem spala, je pozabil name in se raje znašal nad mamo. Zatiskala sem si ušesa, da ne bi slišala kričanja, razbite posode in maminih prošenj, naj neha. Moje solze so po licu tekle hitreje kot mami kri iz ustnice.«
Tinkara je ena izmed petih finalistov, ki sta jih izbrali pisateljica Neli Kodrič Filipić in pesnica Barbara Korun, ki je zapisala, da sta izbrali besedila, ki so bila »najbolj vešče izpisana in najbolj pristna«. Med finalisti je tudi Jurij Gliha (mentorica Karmen Oset Žibret, OŠ Blaža Arniča Luče). Njegova pripoved Kajin beg je prvoosebna pripoved 16-letnice, ki ima hude težave zaradi ločenih staršev, potem je tu še najstniška zaljubljenost, šola … Odloči se za beg, a je zaključek odprt, Jurij besedilo sklene: »Nekaj minut sem še gledala v oblake, ko sem naenkrat zaspala na polju z mislijo: 'Ironija je, da vsak hoče iti v nebesa, a nihče noče umreti.'«
Poleg Tinkare in Jurija so zlata priznanja in knjižne nagrade prejeli še Karioka Magdalena Dziedzic (mentorica Zala Vidic, OŠ Antona Tomaža Linharta Radovljica), Veronika Kotnik (mentorica Biserka Hrnčič, OŠ Gustava Šiliha Velenje) in Zaja Postružnik (mentorica Renata Debeljak, OŠ Olge Meglič Ptuj). Vseh pet so povabili na predstavitev in javno branje v Center za poezijo Tomaža Šalamuna v Ljubljani 6. aprila.
Zdravilna moč ustvarjalnosti
Srečanje z enodnevnimi literarnimi delavnicami, na katere so povabili 20 najboljših mladih piscev, pripravljata Osnovna šola Frana Roša iz Celja in Javni sklad za kulturne dejavnosti (JSKD). Na tokratnih delavnicah so mladi ustvarjali pod vodstvom Neli Kodrič Filipić, mentorji pa so se urili na delavnici Barbare Korun.
Neli Kodrič Filipić je dejala, da je bila kot članica komisije za Roševe dneve presenečena nad ustvarjalnostjo mladih: »Kako so se razkrivali in bili ranljivi v svojih delih, kako so raziskovali sebe in svet, v katerem živijo, in kako so si drznili pisati!« Dodala je, da je zelo pomembno, da šola poudarja pomen ustvarjalnosti. O tem je govorila tudi mladim na delavnici: »Naj ostanejo igrivi oziroma da postanejo znova igrivi. Da ostanejo radovedni, da si upajo dati svoj glas, izraziti mnenje, da razmišljajo o sebi in svetu ter da vse to skušajo vkomponirati v neko vrsto ustvarjalnosti. Ustvarjalnost je sila, s katero se rodimo. Ki nas vodi. Nekateri jo v življenju žal zatrejo.«
Otroci so na tokratnem razpisu za Roševe dneve lahko izbrali prosto temo ali ustvarjali na literarni izziv Lajf je tako kjut, ki izhaja iz knjige Fronta Neli Kodrič Filipić. Vendar večina besedil ni bila »kjut«, ugotavlja Barbara Korun: »Najbolj so izstopale psihične težave, ki so rezultat družbene klime, družbenih omrežij in seveda odnosov znotraj družine, razreda, pa tudi odraz širših družbenih nevrednot. Dobila sem občutek, da je odraščati danes še težje, kot je bilo v mojih časih. Pisanje, izražanje, literatura so eno od zdravilnih, blažilnih orodij, s katerimi mladi lahko izrazijo svojo stisko, in že samo z izrazom se človek lahko pomiri. Če dobro pove, za kaj gre, je njegova stiska že napol rešena.« Korunovo so na drugi strani presenetile tudi igrivost, domišljija in volja do ustvarjanja: »Nastala so pravzaprav zelo zapletena in kompleksna dela, zlasti prozna, pa tudi poezija. Če primerjam s svojim otroštvom, mislim, da nismo bili tako odrasli, nismo se tako zavedali dogodkov in dogajanja med ljudmi. Na neki način je torej otrokom danes težje, ampak hkrati so že oboroženi za to težje odraščanje, obstajajo orodja za to.«
Da ji pisanje pomaga, priznava Veronika Kotnik, ki je v svojem besedilu pisala o težavah s prepovedanimi drogami in medvrstniškem nasilju: »Ko mi je najtežje, je pravzaprav najlažje pisati, ker me to tudi sprošča. To je način, kako se lahko umirim, pomirim.« Povedala je, da je njena zgodba delno nastala po resničnih dogodkih. Tudi zato je bila zelo vesela, da je dobila nagrado: »Veliko truda je v tej zgodbi. In tisto, kar je v njej resnično, je zelo bolelo. Da drugi opazijo moje delo, čeprav ne vedo, da sem to jaz, mi zelo veliko pomeni. Da lahko sebe dajem ven.«
Jurij Gliha pa pravi, da ni izhajal iz resničnega življenja, kakšnega posebnega razloga, da je pisal v prvi ženski osebi, pa tudi ni imel: »Hotel sem, da se čuti njena izpoved. Sicer so tudi moji starši ločeni, ampak z njimi nimam takega odnosa, kot opisujem. Sam se s starši dobro razumem. Želel sem prikazati, da mladi včasih preveč vidimo težave. Da si to dekle preveč predstavlja probleme.« Dodal je, da ima nagrada zanj še poseben pomen: »Je priznanje, da mi je uspelo kljub napaki, ki jo imam pri branju in pisanju, imam namreč skotopični sindrom.«
Pomen Roševih dni
Knjižničarka na OŠ Frana Roša Lucija Hajnšek skoraj četrt stoletja že sodeluje pri pripravi literarnega srečanja mladih, ko je prišla na šolo, so bili drugi Roševi dnevi: »Iz Roševih dni izhaja Matej Krajnc, znano literarno ime.« V vseh 36 letih je na tej literarni prireditvi s svojimi besedili sodelovalo 1308 učencev in 253 osnovnih šol. Letos je na novo sodelovalo pet šol, prejeli so 44 besedil, in sicer 20 proznih, 23 pesmi in eno dramsko besedilo. Lucija Hajnšek pravi, da imajo otroci v višjih razredih veliko obveznosti, zato je malo tistih, ki pišejo in berejo, kar je prvi pogoj za dobro pisanje. Producentka literarne dejavnosti pri JSKD Tatjana Vidmar je dodala: »Na delavnici Barbare Korun so učiteljice povedale, da imajo otroci težave s pripovedovanjem, branjem. In to v drugem in tretjem triletju, ko bi to moralo biti že zdavnaj usvojeno. Da imajo težave z osnovnim razumevanjem besedil in tako tudi z izražanjem.«
Barbara Korun tega v besedilih ni opazila, vendar je poudarila, da so šole vendarle poslale najboljše. Opozorila je, da bi učiteljicam veljalo verjeti: »Glede na izkušnje, ki jih imam z mlajšimi generacijami, pa tudi z založništvom in knjigami, se mi resnično zdi, da se jezik, če rečem zelo dobrohotno, spreminja. Da je zaradi načina in poti komunikacij tudi ustrezno prizadet ali pa preoblikovan, kakor želite to videti. V resnici je zmeraj bilo tako, da sta način tvorjenja stavka in način tvorjenja večjega besedila lahko problem. Kako se koherentno, razumljivo in lepo izražati – temu bi morali več pozornosti nameniti v šolah.«
Če sta pisanje in branje lahko zdravilni, bi bila to zagotovo naložba v mlade. Vsekakor pa njihovih besedil ne gre prezreti. Zbornik Mi mladi smo kjut, kar je naslov ene od nagrajenih pesmi, namreč kaže ogledalo mladih družbi. Kot je v uvodniku zapisala Korunova, iz besedil veje veliko osamljenosti in izpostavljenosti neusmiljeni kritiki. Mladih ne učimo sočutja, ampak jih kot družba pehamo v boj za uspehi, materialnimi in (na)videznimi: »Družba, v kateri je bolj pomembno, da smo brez podočnjakov in lepo oblečeni, kot da smo srečni in igrivi in predvsem srečni skupaj. Da je pomembneje, kakšne so naše ocene, kot to, ali smo žalostni, ali veseli, ali v stiski, ali ljubljeni. Biti sprejet med vrstnike tak(a), kot si – ta želja se ni nikoli zdela težje uresničljiva – in nikoli ni bilo toliko nuje pri tem spregledati sebe, svoje bistvo. Dogaja se epidemija nevidnosti – vedno več mladih, ne le pri nas, tudi po svetu, poroča o tem, da se počutijo spregledane, neslišane. Da so se bili prisiljeni izključiti, se odrezati od samih sebe. Se rezati, da se začutijo.«
