Ko ti bog seže v roko
Breskve, ki že odpirajo rožnate popke, so me spomnile na neko drugo pomlad. Vrla roditeljica je lastnoročno – tako usodnega opravila pač ne moreš zaupati komurkoli – obrezala trto v vinogradu. V vinogradniških breskvah so brenčale čebele. Še oblak parfuma z vonjem vrtnice in odprava je bila nared za pot do avstrijske Radgone.
Mama je bila naročena za pregled kolen. Haloške strmine so naredile svoje. Čeprav je bila upokojena, je nikakor ni bilo mogoče pripraviti, da bi zdravnika v avstrijskem Gradcu, kjer si je kot gastarbajterka prislužila pokojnino, zamenjala za dohtarja v ambulanti, ki jo je s svojega hriba videla skozi okno.
Zdravniki v domačih krajih res niso bili na dobrem glasu. Haloze so od nekdaj veljale za kazensko kolonijo bogov v belem. Ne s cvetjem ozaljšani hribi, ne žuboreči potoki, ne rujno vino in skromni ljudje niso bili dovolj, da bi se tu ustalili. O Haložanih so ponavadi vedeli samo to, da pijejo šmarnico, čeprav so jo že zdavnaj zamenjale manj divje sorte.
Njihove zdravstvene težave so večinoma pripisovali temu vzroku, bolniki, ki so na jeznega in vpijočega zdravnika čakali vse dopoldne, pa si niso niti upali povedati, kaj jih boli.
Južnoštajerska državna bolnišnica Bad Radkersburg je že od daleč vzbujala strahospoštovanje. Starinska, strogo urejena stavba, v kateri so ob neskončno dolgem hodniku čakali številni pacienti. Že na prvi pogled je bilo jasno, da med njimi ni najbogatejših državljanov Avstrije.
Ko so se odpirala vrata ambulant, pa je bilo videti, kako je zdravnik pacientu prišel naproti, mu ponudil roko in zaprl. Mami so povedali, da bo treba operirati obe koleni. Čez pol leta. Čez pol leta jo je operiral mlad zdravnik, ki je bil tudi profesor na medicinski fakulteti. Ob vsakem pregledu ji je dal roko, se šalil in jo pozorno poslušal.
Na steni čakalnice je na uokvirjenem listu papirja pisalo, da je po izboru pacientov to tretja najboljša bolnica v Avstriji. Zdravniki niso štrajkali in tarnali o izgubljenem ugledu.
