V vseh kontekstih hermenevtike
Jens Zimmermann: Kot trdijo hermenevtični misleci, je interpretacija v tem, da besede, znake in dogodke povežemo v smiselno celoto.
Odpri galerijo
Hermenevtika na kratko Foto: promocijsko gradivo
Čeprav Jens Zimmermann že v podnaslovu pove, da gre za zelo kratek uvod v hermenevtiko, lahko rečemo, da je delo, ki obsega prek 160 strani, dokaj temeljito. Avtor začne s skorajda laičnimi pojasnili, da hermenevtiko na hitro lahko vdenemo v pojem interpretacije. V življenju interpretiramo vse, iščemo okoliščine dogodkov, pomenov.
Beseda hermenevtika je povezana z imenom grškega boga Hermesa, ki je božanska sporočila prenašal smrtnikom. Prevajal je božja sporočila in jih posredoval naprej. Heidegger je rekel, da je Hermes glasnik bogov. Tako so že v antiki odkrivali resnico o svetu, in kot bi povedal Platon, predvsem o nas, ko je v osebi Sokrata dokazoval, da je najpomembnejše spoznati samega sebe. Sokratovo veliko sporočilo je bilo, da človeku ni vredno živeti nepreiskanega življenja.
Kot trdijo hermenevtični misleci, je interpretacija v tem, da besede, znake in dogodke povežemo v smiselno celoto. Za hermenevtične mislece avtor označi tiste, ki se natančneje ukvarjajo s pogoji človeškega razumevanja na področju narave zavesti, narave resnice in pomembnosti jezika. Na ravni zavesti pojasni, da jaz ni in ne more biti otok. Samozadostna zavest bi po kanadskem filozofu Charlesu Taylorju bil »odmaknjeni jaz«. Glede resnice pove, da gre za dogodek. Gre za več kot le opisovanje in poimenovanje predmetov, vključeno je razumevanje smiselnih struktur. Kot je dejal škotski filozof John McMurray: »Če ne bi vedeli, kaj je voda, tako da jo pijemo in zavremo v kotličku, bi bila znanstvena izjava, da je voda H2O, zgolj nesmiseln hrup.« Glede pomembnosti jezika pa avtor pove, da jezik, ki ga uporabljamo, že interpretira določen način, »s katerim se navezujemo na čutno izkustvo in kako to izkustvo izražamo drugim«.
Hermenevtika ima svojo zgodovino. Spoznanje je bilo v antiki vezano na objektivne resnice, v ta »delokrog« so poleg logike in matematike spadale tudi poezija, retorika in filozofija. Filozofi so imeli predstavo, da je vesolje samo po sebi racionalno. Um je vpet v racionalno strukturirano vesolje, zato bi lahko prodrl tudi v njegovo logično zgradbo. Lahko prodre tudi v moralni red in iz tega so lahko prihajala pomembna sporočila za samorazumevanje. Bilo je kot na dlani, da je »najboljše v človeški modrosti in zakonih odraz kozmičnega reda«. Vse je (bilo), tako rimski državnik in filozof Mark Avrelij, eno, iz enega, po enem bogu, v enem umu. Grška beseda za to je bila in je še logos.
Med umom in svetom se je že tja od 14. stoletja dalje nekaj krhalo. Razmerje sta določali dve knjigi, knjiga narave in Biblija. Ko pa je Kopernik dokončno razglasil, da Zemlja kroži okrog Sonca, se je zaostrilo vprašanje interpretacije. Soočili sta se fundacionalistična, ki je iskala trden temelj spoznanja, in epistemološka s svojimi teorijami pravilnega spoznanja.
Rene Descartes (1596–1650), matematik in filozof, je ločil um in svet. Sto let pozneje je Immanuel Kant (1724–1804) z razsvetljenstvom postavil podobno pozicijo. Hermenevtika je iz razcepa med umom in svetom potegnila ponovno vrednotenje nauka o objektivnosti stvari na sebi, ko so ljudje mislili, da le znanstvena metoda izpolnjuje zahtevo po resničnem spoznanju. Naučila pa se je razmišljati tudi v relaciji do drugih umov.
Začetnik obče hermenevtike je teolog Daniel Friedrich Schleiermacher (1768–1834). Stavil je na enotnost človeškega spoznanja, odpraviti je hotel spor med znanostjo in vero. Zato se je osredotočil na splošne človeške pogoje razumevanja. Obča hermenevtika, teorija razumevanja, bi delovala kot skupna osnova obstoječih pravil interpretacije, veljavne v različnih »vejah«, v teologiji, pravu, zgodovinskih študijah … Vprašanje, ki se je postavilo, je bilo: kako razumem karkoli, kar izreče ali napiše nekdo drug? Schleirmacher je sodil v romantiko, torej gibanje, ki se je izvijalo Descartesovi dediščini. Stavili so na duha, na Geist, na um, na svetovnega duha (Weltgeist). Pomen duha se je razlikoval od pomena grškega logosa. Goethe je duha opisal kot moč, »ki utripa skozi sleherno razsežnost življenja …«.
Hermenevtiki so stavili na prepričanje, da je razumevanje vsake izjave odvisno od krožnega gibanja med delom in celoto. Gre za vprašanje kontekstov. Interpretacija je rekonstrukcija, literarna in verska besedila so za Schleiermacherja jezikovni izraz uma, ki se ga je dotaknil svetovni duh. Tega pa ni mogoče storiti le z logiko slovnice, vživeti se je treba v stanje duha interpretiranca.
Takšna drža je prepad med umom in svetom v pogovoru prestavila od epistemologije nazaj k ontologiji. Postavilo pa se je še vprašanje konteksta tistega, ki interpretira interpretiranca. Shleiermacherjevo delo je nadaljeval Wilhelm Dilthey (1833–1911), toda tako, da je zavrnil sklicevanje na bitnosti, na svetovnega duha oziroma metafizične podlage enotnosti človeškega spoznanja. Trdil je, da so zadostna podlaga človeške izkušnje. Dejavnik je postal človeški duh, ki oblikuje kulturo. Sveta nikoli ne doživljamo kot gola dejstva, svet se nam daje skozi izkustvo, ki je že smiselno. Zanj zgodovine ne ustvarjamo, temveč smo sami zgodovina.
S tezo, da se predmeti človeški zavesti kažejo kot polni pomena, se je naprej v tej smeri ukvarjal Edmund Husserl (1859–1938). Moje neposredno izkustvo je zanj že izkustvo samega jabolka. Naloga filozofije je raziskati, kako se predmeti razkrivajo, kadar so v neposrednem odnosu z opazovalcem. Človeška zaznava je »zrenje kot«, v tem spoznanju se je rodila fenomenologija.
Tudi Martin Heidegger (1889–1976), navdahnjen s Husserlovo fenomenologijo, je bil mnenja, da biti človek pomeni interpretirati. Hermenevtika je zanj filozofska analiza načina, kako se nahajamo v svetu. Tu so konteksti družin, mest, narodov … Svet ni znanstveni laboratorij, temveč dom. To je eksistencialna drža do sveta. Eksistencialni način biti v svetu je zanj uporabljanje kladiva. Po kladivu posežemo, ko nameravamo obesiti sliko. Jezik je najpomembnejše sredstvo, najpomembnejši medij nanašanja na svet. Razlog, zakaj se lahko smiselno angažiramo v svetu, je zgodovinska narava naše biti.
Tu je še pojem filozofske hermenevtike, katere začetnik je Hans-Georg Gadamer (1900–2002). V svoji knjigi Resnica in metoda povzame in združuje spoznanja Schleiermacherja, Diltheya, Husserla in Heideggerja. Pri doseganju spoznanja poudari pomembnost postopka. Razumevanje je zanj osnovno gibalo človeškega obstoja in obsega celotno človeško izkušnjo. Naše razumevanje umetnosti je zgled za to. Prepad med umom in svetom vodi k napačni predstavi o spoznanju, po katerem naj bi posedovali dejstva in stvari. Spoznanje je nekaj, v čemer smo že udeleženi. Da sploh kaj razumemo, je razlog, da v tem že smo. V jeziku se gibljemo tako, kot ribe plavajo v vodi. Naše zgodovinsko bivanje v svetu je podobno pogovoru, tako pridemo do razumevanja stvari, kar je bolj podobno dialogu med zainteresiranimi ljudmi kot znanstvenemu raziskovanju.
Za filozofsko hermenevtiko je vsako zadevno besedilo že odgovor na prej postavljeno vprašanje. Že kako je vprašanje postavljeno, vpliva na odgovor. Vsak odgovor ali definicija razkrivata le del celotne resnice. Razumevanje poteka kot posredovanje, ki je jedro hermenevtične izkušnje. Ko beremo Sokrata, nas še vedno nagovori, to se zgodi po procesu, ki ga Gadamer imenuje »stapljanje horizontov«. Skupno vsem ljudem in časom je skupno hermenevtično vesolje, »polno umetniških in literarnih razglabljanj o smrti«. Tradicija ni ovira za razumevanje, temveč temelj, ki ga šele omogoča.
Toda sodobni bralec v brana besedila vnaša tudi kulturne predpostavke, predsodke. Ko začne brati Sokratovo Apologijo, takoj poskuša razumeti, za kaj gre v besedilu kot celoti. V duhu si ustvari vnaprejšnjo sodbo. Tu naletimo na znameniti hermenevtični krog. Gre za gibanje med deli in celoto, za dinamiko združevanja preteklih in sedanjih obzorij. Osrednje dejanje razumevanja je srce hermenevtične izkušnje, njena duša oziroma motivacijska sila je aplikacija. Ta je za Gadamerja bistvena za razumevanje. Toda odpraviti moramo nevarnost subjektivizma, kajti Gadamer je že sam trdil, da »vsak interpret razume neko delo drugače«. Gadamerjeva poanta v zvezi s tem je, da sleherno razumevanje nekoga drugega zahteva, da trditev nekoga drugega povlečem v konkretni svet svojih lastnih okoliščin. V tem se hermenevtični ideal spoznanja razlikuje od sodobne epistemologije.
V knjigi, ki jo predstavljamo, avtor Jens Zimmermann popisuje tudi, kakšno je razmerje med hermenevtiko in humanistiko. Govori o kulturi SMS-sporočil in telefonov in jo kritizira. Iz teh primerov izpeljuje vprašanje veljavnosti interpretacij, in kot postulira Paul Ricoeur, pravilnega razumevanja na podlagi struktur človeške komunikacije. Pokaže, kako literarni kritik E. D. Hirsch (1928–) loči med tolmačenjem pomena besedila in njegovim razumevanjem.
Če povzamemo, Zimmermannova Hermenevtika na berljiv način predstavi, za kaj pri tem gre. Odpre tudi vprašanje razmerja med hermenevtiko in teologijo, vprašanje božanskega navdiha pri judovstvu, islamu in v krščanstvu ter kakšen pomen ima pri tem tradicija. Razmišlja, kaj je in kaj pomeni duhovna interpretacija, kako v vseh religioznih tradicijah nanjo vpliva vera. Končno pokaže na logiko sodobne zgodovinske kritike, kako so se do nje postavili Karl Barth (1886–1968), Rudolf Bultmann (1884–1976) in Dietrich Bonhoeffer (1906–45). Sklene s predstavitvijo novejših hermenevtičnih trendov, razmerjem med hermenevtiko in pravom ter hermenevtiko in znanostjo.
Beseda hermenevtika je povezana z imenom grškega boga Hermesa, ki je božanska sporočila prenašal smrtnikom. Prevajal je božja sporočila in jih posredoval naprej. Heidegger je rekel, da je Hermes glasnik bogov. Tako so že v antiki odkrivali resnico o svetu, in kot bi povedal Platon, predvsem o nas, ko je v osebi Sokrata dokazoval, da je najpomembnejše spoznati samega sebe. Sokratovo veliko sporočilo je bilo, da človeku ni vredno živeti nepreiskanega življenja.
Kot trdijo hermenevtični misleci, je interpretacija v tem, da besede, znake in dogodke povežemo v smiselno celoto. Za hermenevtične mislece avtor označi tiste, ki se natančneje ukvarjajo s pogoji človeškega razumevanja na področju narave zavesti, narave resnice in pomembnosti jezika. Na ravni zavesti pojasni, da jaz ni in ne more biti otok. Samozadostna zavest bi po kanadskem filozofu Charlesu Taylorju bil »odmaknjeni jaz«. Glede resnice pove, da gre za dogodek. Gre za več kot le opisovanje in poimenovanje predmetov, vključeno je razumevanje smiselnih struktur. Kot je dejal škotski filozof John McMurray: »Če ne bi vedeli, kaj je voda, tako da jo pijemo in zavremo v kotličku, bi bila znanstvena izjava, da je voda H2O, zgolj nesmiseln hrup.« Glede pomembnosti jezika pa avtor pove, da jezik, ki ga uporabljamo, že interpretira določen način, »s katerim se navezujemo na čutno izkustvo in kako to izkustvo izražamo drugim«.
Od logosa v interpretacijo
Hermenevtika ima svojo zgodovino. Spoznanje je bilo v antiki vezano na objektivne resnice, v ta »delokrog« so poleg logike in matematike spadale tudi poezija, retorika in filozofija. Filozofi so imeli predstavo, da je vesolje samo po sebi racionalno. Um je vpet v racionalno strukturirano vesolje, zato bi lahko prodrl tudi v njegovo logično zgradbo. Lahko prodre tudi v moralni red in iz tega so lahko prihajala pomembna sporočila za samorazumevanje. Bilo je kot na dlani, da je »najboljše v človeški modrosti in zakonih odraz kozmičnega reda«. Vse je (bilo), tako rimski državnik in filozof Mark Avrelij, eno, iz enega, po enem bogu, v enem umu. Grška beseda za to je bila in je še logos.
Med umom in svetom se je že tja od 14. stoletja dalje nekaj krhalo. Razmerje sta določali dve knjigi, knjiga narave in Biblija. Ko pa je Kopernik dokončno razglasil, da Zemlja kroži okrog Sonca, se je zaostrilo vprašanje interpretacije. Soočili sta se fundacionalistična, ki je iskala trden temelj spoznanja, in epistemološka s svojimi teorijami pravilnega spoznanja.
Rene Descartes (1596–1650), matematik in filozof, je ločil um in svet. Sto let pozneje je Immanuel Kant (1724–1804) z razsvetljenstvom postavil podobno pozicijo. Hermenevtika je iz razcepa med umom in svetom potegnila ponovno vrednotenje nauka o objektivnosti stvari na sebi, ko so ljudje mislili, da le znanstvena metoda izpolnjuje zahtevo po resničnem spoznanju. Naučila pa se je razmišljati tudi v relaciji do drugih umov.
Začetnik obče hermenevtike je teolog Daniel Friedrich Schleiermacher (1768–1834). Stavil je na enotnost človeškega spoznanja, odpraviti je hotel spor med znanostjo in vero. Zato se je osredotočil na splošne človeške pogoje razumevanja. Obča hermenevtika, teorija razumevanja, bi delovala kot skupna osnova obstoječih pravil interpretacije, veljavne v različnih »vejah«, v teologiji, pravu, zgodovinskih študijah … Vprašanje, ki se je postavilo, je bilo: kako razumem karkoli, kar izreče ali napiše nekdo drug? Schleirmacher je sodil v romantiko, torej gibanje, ki se je izvijalo Descartesovi dediščini. Stavili so na duha, na Geist, na um, na svetovnega duha (Weltgeist). Pomen duha se je razlikoval od pomena grškega logosa. Goethe je duha opisal kot moč, »ki utripa skozi sleherno razsežnost življenja …«.
Hermenevtiki so stavili na prepričanje, da je razumevanje vsake izjave odvisno od krožnega gibanja med delom in celoto. Gre za vprašanje kontekstov. Interpretacija je rekonstrukcija, literarna in verska besedila so za Schleiermacherja jezikovni izraz uma, ki se ga je dotaknil svetovni duh. Tega pa ni mogoče storiti le z logiko slovnice, vživeti se je treba v stanje duha interpretiranca.
Takšna drža je prepad med umom in svetom v pogovoru prestavila od epistemologije nazaj k ontologiji. Postavilo pa se je še vprašanje konteksta tistega, ki interpretira interpretiranca. Shleiermacherjevo delo je nadaljeval Wilhelm Dilthey (1833–1911), toda tako, da je zavrnil sklicevanje na bitnosti, na svetovnega duha oziroma metafizične podlage enotnosti človeškega spoznanja. Trdil je, da so zadostna podlaga človeške izkušnje. Dejavnik je postal človeški duh, ki oblikuje kulturo. Sveta nikoli ne doživljamo kot gola dejstva, svet se nam daje skozi izkustvo, ki je že smiselno. Zanj zgodovine ne ustvarjamo, temveč smo sami zgodovina.
S tezo, da se predmeti človeški zavesti kažejo kot polni pomena, se je naprej v tej smeri ukvarjal Edmund Husserl (1859–1938). Moje neposredno izkustvo je zanj že izkustvo samega jabolka. Naloga filozofije je raziskati, kako se predmeti razkrivajo, kadar so v neposrednem odnosu z opazovalcem. Človeška zaznava je »zrenje kot«, v tem spoznanju se je rodila fenomenologija.
Tudi Martin Heidegger (1889–1976), navdahnjen s Husserlovo fenomenologijo, je bil mnenja, da biti človek pomeni interpretirati. Hermenevtika je zanj filozofska analiza načina, kako se nahajamo v svetu. Tu so konteksti družin, mest, narodov … Svet ni znanstveni laboratorij, temveč dom. To je eksistencialna drža do sveta. Eksistencialni način biti v svetu je zanj uporabljanje kladiva. Po kladivu posežemo, ko nameravamo obesiti sliko. Jezik je najpomembnejše sredstvo, najpomembnejši medij nanašanja na svet. Razlog, zakaj se lahko smiselno angažiramo v svetu, je zgodovinska narava naše biti.
V jeziku se gibljemo kot ribe v vodi
Tu je še pojem filozofske hermenevtike, katere začetnik je Hans-Georg Gadamer (1900–2002). V svoji knjigi Resnica in metoda povzame in združuje spoznanja Schleiermacherja, Diltheya, Husserla in Heideggerja. Pri doseganju spoznanja poudari pomembnost postopka. Razumevanje je zanj osnovno gibalo človeškega obstoja in obsega celotno človeško izkušnjo. Naše razumevanje umetnosti je zgled za to. Prepad med umom in svetom vodi k napačni predstavi o spoznanju, po katerem naj bi posedovali dejstva in stvari. Spoznanje je nekaj, v čemer smo že udeleženi. Da sploh kaj razumemo, je razlog, da v tem že smo. V jeziku se gibljemo tako, kot ribe plavajo v vodi. Naše zgodovinsko bivanje v svetu je podobno pogovoru, tako pridemo do razumevanja stvari, kar je bolj podobno dialogu med zainteresiranimi ljudmi kot znanstvenemu raziskovanju.
Za filozofsko hermenevtiko je vsako zadevno besedilo že odgovor na prej postavljeno vprašanje. Že kako je vprašanje postavljeno, vpliva na odgovor. Vsak odgovor ali definicija razkrivata le del celotne resnice. Razumevanje poteka kot posredovanje, ki je jedro hermenevtične izkušnje. Ko beremo Sokrata, nas še vedno nagovori, to se zgodi po procesu, ki ga Gadamer imenuje »stapljanje horizontov«. Skupno vsem ljudem in časom je skupno hermenevtično vesolje, »polno umetniških in literarnih razglabljanj o smrti«. Tradicija ni ovira za razumevanje, temveč temelj, ki ga šele omogoča.
Toda sodobni bralec v brana besedila vnaša tudi kulturne predpostavke, predsodke. Ko začne brati Sokratovo Apologijo, takoj poskuša razumeti, za kaj gre v besedilu kot celoti. V duhu si ustvari vnaprejšnjo sodbo. Tu naletimo na znameniti hermenevtični krog. Gre za gibanje med deli in celoto, za dinamiko združevanja preteklih in sedanjih obzorij. Osrednje dejanje razumevanja je srce hermenevtične izkušnje, njena duša oziroma motivacijska sila je aplikacija. Ta je za Gadamerja bistvena za razumevanje. Toda odpraviti moramo nevarnost subjektivizma, kajti Gadamer je že sam trdil, da »vsak interpret razume neko delo drugače«. Gadamerjeva poanta v zvezi s tem je, da sleherno razumevanje nekoga drugega zahteva, da trditev nekoga drugega povlečem v konkretni svet svojih lastnih okoliščin. V tem se hermenevtični ideal spoznanja razlikuje od sodobne epistemologije.
V knjigi, ki jo predstavljamo, avtor Jens Zimmermann popisuje tudi, kakšno je razmerje med hermenevtiko in humanistiko. Govori o kulturi SMS-sporočil in telefonov in jo kritizira. Iz teh primerov izpeljuje vprašanje veljavnosti interpretacij, in kot postulira Paul Ricoeur, pravilnega razumevanja na podlagi struktur človeške komunikacije. Pokaže, kako literarni kritik E. D. Hirsch (1928–) loči med tolmačenjem pomena besedila in njegovim razumevanjem.
Če povzamemo, Zimmermannova Hermenevtika na berljiv način predstavi, za kaj pri tem gre. Odpre tudi vprašanje razmerja med hermenevtiko in teologijo, vprašanje božanskega navdiha pri judovstvu, islamu in v krščanstvu ter kakšen pomen ima pri tem tradicija. Razmišlja, kaj je in kaj pomeni duhovna interpretacija, kako v vseh religioznih tradicijah nanjo vpliva vera. Končno pokaže na logiko sodobne zgodovinske kritike, kako so se do nje postavili Karl Barth (1886–1968), Rudolf Bultmann (1884–1976) in Dietrich Bonhoeffer (1906–45). Sklene s predstavitvijo novejših hermenevtičnih trendov, razmerjem med hermenevtiko in pravom ter hermenevtiko in znanostjo.
