Zakaj Košir včasih smuča hit, včasih pa počas

Elan, Toper, Rašica, Alpina ... so imena podjetij, ki smo jih tako pogosto spremljali na zmagovalnih stopničkah, da jih včasih niti opazili nismo več, v zadnjem času je takšno ime Slatnar. A naštevanje se tu nikakor ne konča, so spomnili v Tehniškem muzeju Slovenije, kjer so včeraj odprli razstavo, ki predstavlja več kot 35 slovenskih proizvajalcev športne opreme. Odprtje je bilo virtualno, sicer pa bo v Bistri na ogled do konca prihodnjega leta.



Ideja za razstavo Tehnika za šport, ki so jo odprli v ritmu uspešnice vrhunskega alpskega smučarja Jureta Koširja Včasih smučam hit, včasih pa počas', je vzniknila po uspehu postavitve Z Elanom do zvezd. Na njej so pred štirimi leti osvetlili tehnični razvoj ene od mednarodno najbolj prepoznavnih slovenskih znamk. »Toda takrat nismo povedali vsega,« je pomenljivo dejal Vladimir Vilman, idejni vodja tokratnega projekta, ki ga je sicer izvedla ekipa kustosov in drugih sodelavcev muzeja. Elan je bil v časih socializma zvezda in tudi privilegiran, številna druga podjetja morda niti niso imela možnosti, da bi dosegla takšen sloves, je pojasnil, to pa nikakor ne pomeni, da ni bilo drugih proizvajalcev, ki bi si to zaslužili.



Pri snovanju te razstave so imeli tri izhodišča. Prvo je bilo zajeti vse športne panoge – na kopnem, v vodi in zraku (četrti element, ogenj, ponazarja intelektualno lastnino in laboratorijsko delo), drugo vključiti proizvajalce ne glede na to, kako velik je njihov kolektiv, in tretje zajeti tako blagovne znamke, ki so že davno nehale obstajati in za njimi ni ostalo veliko, so pa zaznamovale svoj čas in prostor, kot tudi tiste novejše, je povedal Vilman.


 

Legende slovenske športne opreme

Kot pove že naslov razstave, so pozornost namenili tehnološkim procesom, ki jih pri končnem izdelku vsaj laiki ne opazimo. Pri tem so postavili v ospredje več kot 35 proizvajalcev športne opreme, med njimi so legendarna Alpina, Mont, Športoprema Ljubljana, Planika, Toper, Rašica, Akrapovič, Goltes, Dedra, Slatnar, Dali …, ter približno 150 predmetov, ki so plod njihovega znanja in razvoja.

Večino so že pred razstavo hranili v muzeju, nekaj so jih pridobili tudi med njenim nastajanjem, a postopek zbiranja nikakor ni končan. Ali kakor je z velikim pričakovanjem dejal Vilman: »Zelo nas zanima, kakšen bo odziv, koga smo izpustili, tista pozitivna kritika.« Predvsem pa upa, da jim bo z razstavo uspelo popularizirati in ohraniti ta segment tehniške dediščine in spodbuditi ureditev še kakšnega tovarniškega muzeja, kakor se je zgodilo po razstavi o Elanu.

​

Med muzejskimi predmeti, ki so razstavljeni, so na primer smučarska jakna Jaxson iz najnovejše kolekcije blagovne znamke Toper, legendarni Rašicin pulover Everest 79, ki je spremljal prvo jugoslovansko odpravo na najvišji vrh sveta, najstarejša letalna obleka Phoenix Fly, trismučnik Hillstrike, rolka Murksli freestyle, kajak Prijon Taifun, ki je bil prvi model iz polietilena tovarne Antona Prijona, zmagovalni instinktivni (recurve) lok Doroteje Oblak, s katerim je osvojila zlato na evropskem prvenstvu leta 2012, izdelal pa ga je njen mož Franc Oblak …
 

Vse Alpinine medalje

Našteti eksponati že razkrivajo, kako širok je obseg športnih panog, na katere so s svojim znanjem posegla slovenska podjetja. Njihovi dosežki so, je poudaril Vilman, v tem pogledu prav gotovo primerljivi z rezultati, ki jih dosegajo slovenski športniki, in predvsem z drugimi mednarodno prepoznavnimi blagovnimi znamkami, kar so med virtualnim odprtjem poudarili tudi slovenski športniki. Oprema je pomemben del njihovih uspehov, je eden od odgovorov na vprašanje, zakaj je Košir »včasih smučal hit, včasih pa počas«, zato številni sodelujejo pri njenem razvoju.

Ena od zvezd podjetij s športno opremo je Alpina, ki spremlja športnike na olimpijskih igrah že vse od Sarajeva 1984 in je mnoge športnike, ne le jugoslovanske ali slovenske, oblekla in obula naravnost za pohod na zmagovalne stopničke. Najuspešnejše so bile igre v Sočiju leta 2014, ko je »osvojila« kar 35 odličij, 15 srebrnih, devet zlatih in enajst bronastih.



Osupljivi so tudi podatki za podjetje Slatnar, ki z opremo oskrbuje levji delež smučarjev skakalcev v svetovnem pokalu. Samo njihove vezi uporablja 80 odstotkov tekmovalcev, kot je mogoče prebrati na njihovi spletni strani. Peter Slatnar, ki je v mladosti ravno tako skakal na smučeh, je pozneje prevzel očetovo obrtno delavnico in prodrl z inovativno izdelavo petnega dela vezi, ki omogočajo večjo varnost.

Manj znan kot priimek družine Slatnar, ki je leta 2016 prevzela proizvodnjo smučarskoskakalnih smuči od podjetja Elan, je morda Pohleven, vendar ima za sabo prav tako lepo bero odličij. S tekmovalnimi sanmi Franca Pohlevna iz Selce je namreč samo ruska tekmovalka Ljubov Panjutina osvojila tri medalje na svetovnih sankaških prvenstvih in dve na evropskih.


 

Smučar robot kot prispodoba

Vladimir Vilman niti med predmeti niti med proizvajalci športne opreme, ki so jih vključili v razstavo, noče imenovati zmagovalcev. Vsak eksponat je rezultat bodisi genialne ideje bodisi večletnega raziskovalnega dela, morda tudi obojega, zato je vsak pomemben.

Kljub vsemu so na plakat za razstavo (oblikovala ga je Janja Ošlaj, fotografijo je prispeval Dragan Arrigler) uvrstili enega. To je smučar robot, ki so ga pred dobrim desetletjem izdelali na Institutu Jožefa Stefana in je s svojim spretnim vijuganjem po strmini pritegnil pozornost svetovnih medijev. Ta robot po Vilmanovih besedah ponazarja stično točko med športom in tehniko. »Je prispodoba za to, da športni uspeh ni vezan le na telesne sposobnosti, ampak tudi na izdelke, surovine in materiale.«