Vrnitev Primorske k matični domovini: pobuda za preimenovanje praznika (2)
Svojemu odzivu na zgornjo novico (Delo, 16. decembra, stran 2) bi raje dal naslov Iz nespameti v zablodo, a upoštevati moram pravila. Opravičujem pa se ljudem Primorske, ker se, bolj ali manj diletant in pokrajinsko nepoklican, spet oglašam v isti zadevi.
Ves čas trmasto vztrajam, da je tako v primeru Prekmurja (1919) kot v primeru Primorske (1947) najbolje, in to celo v smislu meddržavnih odnosov, govoriti o združitvi teh pokrajin z matično Slovenijo.
Zdaj sta imeni obeh praznikov zgodovinsko netočni, pri Primorski je tudi bedasto; vrnitev Primorske k matični domovini je nekaj, česar se na podlagi zgodovine ne da definirati, saj ta pokrajina ni bila odtrgana od v bistvu neobstoječe Slovenije. Prekmurje pa je bilo, formalno, k tej neobstoječi Sloveniji dejansko priključeno.
Iz naslovnega zapisa je razumeti, da naj bi zdaj »primorski praznik« preimenovali v dan priključitve Primorske k matični domovini. Ko sem v preteklosti že najmanj dvakrat zagovarjal termin združitev namesto vrnitev ali priključitev, mi je neki Primorec dal prav, a dodal, da je sicer za Primorce izraz priključitev kar v redu.
To povsem razumem, saj mi je kot zgodovinarju dokaj dobro znan aktiven boj Primorcev zoper brutalno fašistično raznarodovanje in še starejšo italijanizacijo. Njihov boj se je še aktivneje nadaljeval po začetku druge svetovne vojne na Slovenskem in doživel resnično erupcijo po kapitulaciji fašistične Italije. Ves čas je njihov boj vseboval neomajno željo in zahtevo po združitvi – priključitvi Primorske k matičnemu narodu.
Na tej podlagi je Vrhovni plenum OF 16. septembra 1943 res sprejel sklep o priključitvi primorske Slovenije k Združeni Sloveniji, Avnoj pa je to novembra potrdil. Tako je možno razumeti, da je vodstvo slovenskega oziroma jugoslovanskega narodnoosvobodilnega gibanja to pokrajino anektiralo, za pojme italijanskih nacionalistov okupiralo. Ta dva sklepa »od zgoraj« nekako zabrišeta izjemno samoodločitveno prizadevanje Primorcev kot ključno za njihovo prihodnjo pripadnost.
Četudi je pri Prekmurju res šlo za mednarodno potrjeno priključitev, je za moje prepričanje v obeh primerih bolj modro govoriti o združitvi, v primeru Primorske tudi točneje, saj vemo, da so v obeh sosednjih državah še živi precej močni apetiti po ozemlju teh dveh pokrajin, še bolj pa je razširjeno prepričanje, da so jim bila ta ozemlja neupravičeno odvzeta.
Res ni videti niti najmanjšega razloga za to, da bi take apetite in prepričanja mi sami nespametno hranili in »utemeljevali« z netočnimi ali nepremišljenimi poimenovanji obeh praznikov.
