Glas za ženske
S skodelico kave v roki prebiram o nepozabnih in pogumnih ženskah, ki so premikale meje sveta. Kristina Gorišek Novaković je bila prva slovenska pilotka, rojena na začetku 20. stoletja v družini z enajstimi otroki, osem od teh je bilo punc. Starši so podpirali šolanje tako sinov kot hčera. Eleonora Jenko Groyer, prva slovenska zdravnica, je medicino študirala v Petrogradu, saj njen oče ni želel, da bi se izobraževala med Nemci – ženske konec 19. stoletja v Avstriji niso mogle študirati medicine.
Listam naprej in se ustavim pri zgodbi filozofinje Alme Sodnik, ki je v tedaj povsem moški stroki postala prva doktorica filozofije, ena prvih univerzitetnih profesoric in kasneje prva dekanja. Pa Franja Tavčar, soproga Ivana Tavčarja, a še veliko več kot to. Mecenka mladih umetnikov, glasna zagovornica aktiviranja žensk v družbenem in političnem življenju.
Kaj je skupnega vsem tem pomembnim likom? Neizmerno so cenile znanje. Znanje, do katerega so se dokopale s težavo, ker so bile rojene v času, ko je bilo to področje rezervirano bolj ali manj za moške, »nežnejši spol« pa je bil na svetu zato, da rojeva otroke in s toplim kosilom doma pričaka moža. Danes je srečnicam dostopno malodane vse znanje tega sveta, le da tudi v letu 2021 niso vse – srečnice.
Pa tudi prepričanje, da je stekleni strop že počil, je metanje peska v oči. Dokaz za to so uradne vladne fotografije, na kateri je (tihih) ministric zgolj za vzorec, demografski vrhovi, na katerih starejši gospodje razpravljajo o prihodnosti družine, pa tudi neokusno potiskajo žene tja, kamor po njihovem mnenju sodijo. In to niso najprej fakultetne klopi.
Občutek imam, nekje globoko v drobovju, da se moramo v teh časih spet nenehno opominjati na vse, kar so nam priborile naše prababice, none in mame. Na vse znanje in izkušnje, ki so nam jih dale, da znamo in zmoremo povzdigniti svoj glas. Ker kdo pa bo povzdignil glas za ženske, če ne ravno ženske.
