Ekvilibristi
Te dni je Pogačarjev »Konec je! Mrtev sem« globoko zarezal v razpoloženje Slovencev, ki obredno spremljamo kolesarsko dirko po Franciji. Njegova izčrpanost na vzponu na prelaz La Loze je sprožila nešteto razprav o tem, da je njegovo telo prešlo rdečo črto, ki jo popularno imenujemo pretreniranost in v praksi pomeni nezmožnost hitre regeneracije zaradi podrtega delovanja številnih telesnih funkcij – hormonskih, imunoloških, presnovnih, živčnih in seveda gibalnih. Medtem ko so pri športnikih zaradi premišljenih treningov vse te funkcije usklajene tako, da se tudi pri velikih obratih medsebojno podpirajo, pa seveda obstaja neka meja, ko se lahko čudovita usklajenost na najvišjih obratih nenadoma razleti, kot bi v naoljeno kolesje človek vrgel pesek.
Telo je izjemno zapleten in hkrati neverjetno učinkovit mehanizem, ki samodejno vzpostavlja na tisoče kemijskih ravnovesij (homeostazo) kljub najrazličnejšim motečim vplivom, telesni napor je ena od takih »motenj«. Paradoksno je zdravje ravno zmožnost, da tudi ob večjih naporih in drugih motnjah ohranjamo svoja kemijska ravnovesja, ki jih v sebi občutimo kot psihofizično stabilnost, zadovoljstvo, umirjenost. Zato je sestavni del treniranja »zdravja« tudi nenehno izpostavljanje »nenormalnim« okoliščinam – obremenitvam.
Prilagodljivost (adaptibilnost) telesa je lastnost, ki jo človek potrebuje in jo mora aktivno trenirati zlasti v urbanih razmerah, ki ne zahtevajo nenehnega prilagajanja (na spremembe temperatur, prehrane, fizičnih naporov, socialnih razmer), ki nas je izoblikovalo v evoluciji. Brez treninga prilagodljivosti na spremembe postaja človek ranljiv za obremenitve, ki nepoklicane prej ali slej pridejo. Tudi bolezen, zlasti okužba, je za organizem močno povečana fizična obremenitev, ki zahteva prilagoditev. Ob okužbi so žile po vsem telesu razširjene, potrebno je intenzivno delovanje srca, zato je pomembno, da imamo dobro telesno kondicijo, sicer nas okužba zelo prizadene, podobno kot bi vzpon na Triglav prizadel človeka brez kondicije.
Zato se je za zdravstveno podporo urbanemu človeku izoblikovalo pravilo, da naj zaradi dolgoročnega vzdrževanja svojega zdravja vsak teden prakticira vsaj trikratni tričetrturni intenzivni fizični napor. Šele to je živ, delujoč organizem, ki mu je mogoče začutiti šibke točke in s posameznimi ukrepi izboljševati prehranjenost, imunski sistem, zmogljivost. S pridobitvijo fizične kondicije tudi okrepimo mišice, ki so glavna zaloga hranil med boleznijo in hkrati med boleznijo s svojo maso in bazalno dejavnostjo preprečujejo (pre)hitre biokemijske spremembe v organizmu, ki med boleznijo največkrat povzročajo težave, slabosti, mučno počutje, pretirano šibkost, neugodje.
Pri tem se moramo kljub trenutni ljubezni do kolesarstva zavedati, da aerobna dejavnost, kot je kolesarjenje, ni recept za povečevanje mišične mase, ki jo zlasti starejšim ljudem velikokrat primanjkuje za vzdrževanje zdravja, saj vrtenje pedalov stimulira predvsem počasna mišična vlakna. Ta se ob vadbi ne odzivajo z izrazito rastjo, pač pa s svojimi izločki, miokini, povečujejo razraščanje novega žilja v mišici, in s tem njeno boljšo prekrvavitev in zmogljivost za dolgotrajne napore. Hkrati se miokini prek krvi razširijo po vsem telesu in zaradi delovanja na rast kapilar izboljšajo delovanja srčne mišice in tudi zmanjšajo rezistenco na inzulin, kar je preventiva sladkorne bolezni.
Po drugi strani pa so zlasti starejši ljudje, ki jim zaradi hormonskega stanja atrofirajo mišice, zaradi zmanjšane mišične mase vse bolj zdravstveno in imunološko krhki. Zato predvsem starejšim pridejo prav anaerobne vadbe, kot je delo z utežmi. Pri tem mišica razmeroma hitro hipertrofira predvsem v hitrih vlaknih, s tem pa omogoči starejšemu človeku zdravstveno in imunološko rezervo, ki bi jo brez vadbe imel čedalje manj. Zlasti pri starejših, ki imajo že razvito starostno pomanjkanje mišične mase (sarkopenijo), je izrazito ugodno z anaerobno vadbo povečati mišično maso. Tudi zato, ker starejši ljudje pogosteje zbolijo in obležijo v bolnišnici, in potem je zaloga mišične mase neredko tisto, kar odloča o dolgoročnih posledicah operacije ali druge bolezni.
Zato potrebujemo oboje, aerobno vadbo za prežiljenost, zdravo presnovo in preprečevanje starostnih sprememb centralnega živčevja (demenca), in predvsem pri starejših tudi anaerobno vadbo za vzdrževanje mišične mase. Mišična masa je zdravstvena naložba in ob ustrezni mnogo lažje potekajo okužbe, vnetja, napori in različni presnovni stresi.
In pretreniranost? Rekreativni športnik, ki svojega telesa običajno ne želi prignati do njegovih skrajnih meja, se mora držati v varnih mejah zmernosti, v katerih ni nevarno, da bi dosegel mejo bolezni. Vsekakor pa tudi intenzivnejši treningi, ki trajajo do dve uri dnevno, praviloma ne privedejo do sprememb, ki jih prepoznavamo kot pretreniranost. Pri manj intenzivnih športih o časovni meji težko sploh govorimo.
Drugače je z vrhunskim športnikom, ki mora iti prav do roba svojih zmogljivosti, kjer ni več rezerve oziroma je le tanka črta med optimalnimi rezultati in zdrsom v bolezen. Vrhunski športnik zato potrebuje trenerja, izjemne sposobnosti samoopazovanja in cel tim strokovnjakov, ki s številnimi meritvami nadzirajo, kdaj je s treningom šel čez mejo možne adaptacije na trening. Ob tem pa se vsi še kako dobro zavedajo, da lovljenje tanke črte med največjimi dosežki in zdrsom v bolezen lahko zmoti že majhna in nepredvidena dodatna obremenitev, na primer nedolžna okužba s katerim od prehladnih virusov. Čeprav taka okužba pri veliki večini ljudi, ki ne hodijo po robu svojih zmogljivosti, ne bi pomenila opazne motnje, so vrhunski športniki kot ekvilibristi, ki so na gram natančno izmojstrili vsa ravnovesja kompozicije, ki jo čudežno držijo v zraku. A dovolj je en sam nepredviden piš vetra, pa se vse sesuje.
***
Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
