V nadaljevanju preberite:
Literatura je nadmočna, kar vsemogočna, saj ima zdravilno moč. Kako bi se ruandsko-francoska pisateljica Scholastique Mukasonga lahko osvobodila gorja v sebi, če ne bi pisala? Romani so ji pomagali, da je izbljuvala strup, ki se je v njej nakopičil zaradi pošastne ruandske preteklosti, ko je šel brat z mačeto nad brata. Ne brez (so)krivde belega človeka.
Scholastique Mukasonga
Francosko-ruandska avtorica, letnik 1956, že tri desetletja živi v Franciji in se ima tudi za Normandijko. »Normandija me je sprejela z odprtimi rokami. Ko nisem imela ničesar, ko sem bila nič, me je oblekla, mi dala delo, podarila mi je novo življenje. Zares je lepa, tako podobna Ruandi. Krave, ki se pasejo po travnikih, pa ti krasni griči. Všeč mi je, da toliko dežuje. Rada imam dež, dež pomeni življenje. V Normandiji se mi zdi, kakor da bi bila v Ruandi.«
Vsa ta francoska leta si služi kruh kot socialna delavka v departmaju Calvados, podnevi in ponoči v stiku z Normandijci. Toda prihodnje leto, ko se bo polno upokojila, se namerava, kakor je povedala v nedavnem intervjuju za Delo, v celoti posvetili literarnemu pisanju.
Njene knjige so prevedene v več kot 25 jezikov, sploh v številnih je brati roman Notre-Dame du Nil, za katerega je leta 2012 prejela nagrado renaudot. Najbrž bi lahko zanimal tudi slovenske založnike, kajti ... Kako razumeti širni svet in videti prav tudi domačega, če pa o prenekaterih koncih, kjer se je krvavo preizkušala človeškost, ne vemo domala nič?
Kar upoveduje Scholastique Mukasonga, je strašno. Morda pa res, kakor je zapisala v romanu, v »vsakem človeku spi pošast«. Da je le ne bi predramili ...
V tukajšnjih koncih ne vemo veliko o Afriki, sama poznam nekoliko bolje le Senegal in tam, med drugim, pisatelja Boubacarja Borisa Diopa, avtorja pretresljive knjige o ruandskem genocidu Murambi, knjiga o okostjih. Pred kratkim sem prebrala vaš roman Notre-Dame du Nil [Gallimard, 2012], v katerem ste zapisali, da je »Ruanda dežela smrti«. Kako bi jo opredelili danes?
V romanu Notre-Dame du Nil sem se vrnila v 70. leta preteklega stoletja, natančneje v leto 1973, ko se me izgnali iz Ruande, ko sem morala v eksil na tuje. V notranjem izgnanstvu, v Nyamati, je moja družina tako in tako živela že od leta 1960. Notre-Dame du Nil je roman o razdeljeni Ruandi, o sovraštvu, ki vlada v njej, o diskriminaciji, o pripravah na dokončno iztrebitev Tutsijev. V tisti Ruandi ni bilo prostora zame, bila sem le ščurek, kakor so nam pravili, inyenzi.
Če pa me sprašujete o današnji Ruandi, potem vam povem, da sem nanjo zares ponosna. Čudovita je. Seveda je normalno, da jo hvalim, saj je moja domovina, toda tudi drugi, ki jo obiščejo, so navdušeni, kako krasna je: čista, varna pa ti lepi griči in ljudje, tako mirni in gostoljubni. Ne morejo verjeti, da so se še ne tako dolgo nazaj pobijali med seboj.
V glavi imam torej dve podobi: nekdanjo Ruando, ki diskriminira, in današnjo Ruando, ki se je neverjetno hitro postavila na noge; tega si nihče ni mogel predstavljati. Vedno znova sem začudena, kako vidno napreduje. Zdaj jo lahko obiščem, od leta 1973, ko sem jo pri šestnajstih morala zapustiti, vse do 2004., pa to ni bilo mogoče. Prvikrat sem se torej smela vrniti komaj deset let po genocidu, ko sem jo tudi sama začela spoznavati kot turistka. ....
