Popkovina med vlado, njenimi poslovnimi zavezniki in mediji
Ko je leta 2010 madžarski parlament z novim zakonom o medijih uvedel vrsto omejitev za neodvisno novinarstvo, vključno z globami za »neuravnoteženo poročanje«, je več vlad EU, mednarodnih organizacij in nevladnih organizacij za svobodo medijev izrazilo svoje nezadovoljstvo.
»To je neposredna grožnja demokraciji,« je dejal Jean Asselborn, takratni luksemburški zunanji minister, in namignil, da je predsednik madžarske vlade Viktor Orbán z uvedbo tako omejevalnega zakona prevzel ravnanje aristokratov, vključno z »zadnjim evropskim diktatorjem«, beloruskim Aleksandrom Lukašenkom, in ruskim Vladimirjem Putinom.
Vendar se je zakon kljub negodovanju obdržal in vladajoča stranka Fidesz, ki jo vodi Orbán, ima od takrat proste roke, da neodvisne in kritične medije spravi na kolena. Madžarska vlada in njeni zasebni poslovni zavezniki zdaj nadzorujejo velik del medijske industrije v državi.
Po desetih letih se evropska komisija s to kugo spopada tudi drugod po Evropi. Septembra lani je izvršna veja oblasti EU objavila novo uredbo, znano kot Evropski akt o svobodi medijev (EMFA), ki je namenjen reševanju tega izziva. Ko je bil akt septembra lani objavljen, je evropska komisarka Věra Jourová dejala, da je EMFA nekje na sredini med »atomsko bombo« in »kozmetiko«.
Evropski akt o svobodi medijev je verjetno najnaprednejša zakonodajna pobuda na področju medijev na evropski celini.
EMFA je verjetno najnaprednejša zakonodajna pobuda na področju medijev na evropski celini. Ker gre za uredbo o notranjem trgu, je nacionalni zakonodajalci ne bodo mogli prilagajati ali spreminjati po svojih željah, kot to običajno počnejo z direktivami – vrsto zakonodajnega akta, ki ga morajo posamezne članice EU po lastni presoji vključiti v svojo zakonodajo. In to je dobro. Vendar je malo verjetno, da bo EMFA uresničil svoje ambicije, zlasti v državah z neugodno preteklostjo na področju svobode medijev, saj se ne ukvarja s koruptivnim dodeljevanjem javnih sredstev. Akt bo medije prisilil, da objavijo podatke o svojem lastništvu, in razkril, kako vlade sprejemajo odločitve o dodeljevanju finančnih sredstev medijskim hišam, vendar verjetno ne bo imel bistvenega vpliva na že obstoječe prevzeme medijev, če sploh bo imel kakršen koli vpliv, saj se ne loteva samega gonila prevzema: sistema finančne korupcije, s katerim vlade vplivajo na medijske agencije, da se prilagodijo interesom vladajočih politikov in njihovih zaveznikov.
Brez trdnih določb o financiranju bo EMFA v državah, v katerih je državni prevzem že napredoval in kjer se vladna sporočila širijo v prostoru, ki je skoraj popolnoma brez možnosti nasprotovanja, nekoliko oslabljen.
V primeru Madžarske se še danes čudimo, kako smo prišli do te točke. Toda v resnici je Viktorju Orbánu že od leta 2010 omogočeno, da izvaja obsežen prevzem medijev v zasebni lasti, ne da bi mu to preprečili tisti, ki v Bruslju trdijo, da zagovarjajo evropske vrednote. Številni Orbánovi prijatelji, med njimi Lőrinc Mészáros, so zdaj lastniki več medijev na Madžarskem, vključno s časopisi, televizijskimi postajami in radijskimi programi. Srednjeevropsko fundacijo za tisk in medije, ki združuje nekatere politično najmočnejše medije na Madžarskem, vodi Orbánov zaveznik in nekdanji Fideszov minister. Ni naključje, da je velik del teh podjetij zdaj glavni prejemnik javnih sredstev za izvajanje državnih naročil v drugih panogah, kot so gradbena dela, in da jih državni organi zasipajo z državnimi sredstvi za oglaševanje.
Slaba preglednost lastništva medijev, spolitizirani regulatorji, javni mediji, ki jih nadzoruje vlada, in nepošteno razdeljevanje državnega denarja za svetovanje so resne težave, ki močno vplivajo na medije. Vendar je resnična težava nesorazmerno visoka koncentracija bogastva v medijih, ki je posledica dogovarjanja med vladami in podjetji, s čimer se neodvisni mediji po vsej Evropi spopadajo že več kot desetletje.
Da bi to rešili, je treba prekiniti trojno popkovino, ki povezuje vlado, njene poslovne zaveznike in medije, ter jo nadomestiti s sistemom, ki bo omejil dostop podjetij do javnih sredstev in uvedel nova pravila o lastništvu medijskih organizacij.
Številne nevladne organizacije, vključno z Mednarodnim inštitutom za tisk (IPI), so evropsko komisijo pozvale, naj v EMFA doda nov člen, ki bi zaprl »dostop do javnih razpisov v panogah zunaj medijev za podjetja, ki si lastijo medije nad določenim pragom«. IPI je poudaril, da skorumpiran finančni sistem medijev izkrivlja informativno okolje, saj »spodbuja lastnike medijev, da prilagodijo svoje poročanje, da bi pridobili naklonjenost vlade«.
Sprejetje takšnih določb bi bilo drzna, a dobrodošla poteza komisije, ki bi lahko preprečila, da bi vplivne skupine pridobile nadzor nad drugimi medijskimi sredstvi v EU. To bi tudi pokazalo, da je komisija pripravljena posredovati, da bi rešila svobodno medijsko okolje v Evropi, ki je ključno za delovanje demokracije, namesto da bi težka vprašanja odlagala na stranski tir.
***
Marius Dragomir, direktor Raziskovalnega centra za medije in novinarstvo v Budimpešti.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
