Kdo je ugrabil psihoterapijo?
Naj začnem z znanim stavkom Osebno je politično, ki je naslov istoimenskega eseja Carol Hanisch (1969).
Posameznik ni otok, ne biva neodvisno od družbe, katere del je. Njegov položaj v družbi in razmerja moči v njej močno vplivajo na njegov razvoj. Biologija je tesno povezana z determinizmom, drugače pa je, vsaj tako si predstavljamo, z družbeno stvarnostjo. Želimo si verjeti, da imamo moč sooblikovati jo, vplivati na to, v katero smer se razvija.
Ideologija predstavlja imaginarno razmerje med posameznikom in njegovimi realnimi eksistenčnimi pogoji, po nekaterih definicijah pa gre za sklop prepričanj, ki obkrožajo nekaj osrednjih vrednot. Tisti, ki ustvarjajo oziroma vzdržujejo ideologijo, so pripovedovalci zgodbe, vsi drugi pa v njej bolj ali manj sodelujejo, kot bi bila naravna danost stvari samih po sebi. Po Louisu Althusserju, znamenitem filozofu, je kultura v najširšem pomenu skupek ideoloških aparatov, ki podpirajo obstoječa družbeno-ekonomska razmerja.
V zadnjem času lahko pogosto zasledimo pogovore o ureditvi psihoterapevtske dejavnosti. Desetletja se je področje sistematično zanemarjalo, nato se je stanje zadnjih nekaj let intenzivno popravljalo z ustreznimi ukrepi, ki so bili vpeljani s sodelovanjem stroke. Zdaj pa je nastopil trenutek, ko sunkovito zavijamo z začrtane smeri. Kaj točno se dogaja?
Indikacija in intervenca
V zdravstvenem sistemu se psihoterapijo izvaja kot eno od intervenc, ki se jo uporabi, ko imamo zanjo indikacije. Izvajalec je strokovnjak specialist in ima v zdravstvu svoj primarni poklic, ki ga je nadgradil še s petletnim izobraževanjem iz psihoterapije ter večletnimi kliničnimi izkušnjami.
Skozi prizmo ideologije neoliberalizma pa psihoterapija lahko postane mnogo več in je zato bolj zanimiva; postane tržno blago. V procesu porajanja tržne zanimivosti je podvržena temu, čemur je podvržen vsak produkt – umetnemu podpihovanju želje po njem. K temu so, kot naslednji ideološki aparat, ki sodeluje pri udejanjanju ideologije, znatno pripomogli mediji. Priča smo bili lahko številnim člankom, kjer so se velike besede o skrbi za paciente in zgražanju nad dolgimi čakalnimi vrstami pretopile v iskanje čudežne rešitve, ki so jo ponudili novi profili psihoterapevtov.
Lahko rečemo, da je neoliberalizmu uspelo, da se o psihoterapiji pogovarjamo kot solidarnostni pomoči ali celo nujno dostopni dobrini, in ne kot o dragi storitvi, za katero je bila še včeraj potrebna zdravstvena indikacija. Trendi se nadaljujejo tudi v smer šolstva, kjer bi (namesto prepotrebnih reform in oblikovanja manj tekmovalnega okolja) zaposlenim in učencem ponudili – psihoterapijo. Vedno glasnejše so pobude, da bi bili novi psihoterapevti tudi sodni izvedenci, čeprav vemo, da morajo biti izvedenci vešči prepoznavanja psihopatoloških stanj, česar pa izobraževanje iz psihoterapije ne zagotavlja.
Teologija in psihologija
V zvezi s psihoterapijo se trži najmanj dvoje – sam proces izobraževanja, kasneje pa storitev, produkt. Nekatere fakultetne smeri, ki tržijo izobraževanje za trenutno neobstoječ poklic, bi z uveljavitvijo psihoterapije kot poklica utemeljile svoj obstoj, eden od teh študijev omogoča celo študij psihoterapije takoj po maturi.
Ne pozabimo: psihoterapija je specialistična oblika zdravljenja. Poudariti je tudi treba, da vsi obstoječi psihoterapevtski pristopi niso podprti z dokazi o varnosti in učinkovitosti. Vendar je zdravljenje duševnih bolezni očitno tako enostavno področje, da so nekatere fakultete sposobne v nekaj letih po maturi ali pa s preskokom iz popolnoma nesorodnega študija ustvariti specialista.
Ne moremo spregledati dejstva, da se je hkrati s poskusi urejanja psihoterapije kot poklica na teološki fakulteti, v sodelovanju z medicinsko fakulteto, pojavil nov program diplomskega in magistrskega študija psihoterapije.
S predmeti, ki jih poučujejo zdravniki, se prepletajo tudi obvezni predmeti, kot so Uvod v Sveto pismo in metode dela s Svetim pismom, Podobe Boga in prepoznavanje svetega itn. V opisu programa je navedeno, da gre za študijski program, ki združuje duhovnost s temeljnimi znanji duševnega zdravja. S tem se ustvarja nevarna mešanica na znanosti in dokazih utemeljenih spoznanj medicine ter zgodovinskega izročila krščanstva, ki pa ne temelji na dokazih, temveč na osebnih prepričanjih in verovanju.
Daniel Helminiak (2010) izpostavi ključne razloge za skrb. Teologija in psihologija naj bi bili namreč metodološko povsem raznoliki disciplini. Medtem ko je teologija utemeljena na realnosti, katere avtor je Bog kot stvarnik, se znanost ukvarja s preučevanjem realnosti, brez predpostavke o stvarniku. V članku je naveden slavni odgovor Pierre-Simona Laplacea Napoleonu, ki ga je vprašal, ali njegova razlaga kroženja planetov pomeni odsotnost Boga. Znanstvenik je odvrnil, da nima nobene potrebe po tem, da bi se ukvarjal s tako hipotezo.
Poskusi utemeljevanja teizma kot zanesljivega in veljavnega spiritualnega izvora znanja, ki se lahko primerja z znanostjo – kot so božanska razodetja, inspiracija in intuicija (Gorsuch, 2002; Nelson, 2006), ogrožajo celotno strukturo na dokazih utemeljenih raziskav.
Če povzdignemo kolektivna vraževerja in osebna prepričanja na stereotipni, predmoderni status splošno veljavne resnice, kaj potem še pomeni objektivnost? Ti pristopi tako predstavljajo nevarnost za vso znanost. Mnogo ljudi ima potrebo po prakticiranju duhovnosti, kar je treba spoštovati. Vendar osebnih verskih prepričanj ne bi smeli nekritično mešati z znanostjo in zdravljenjem.
Tudi znanost lahko prepoznamo kot ideološki aparat. Državne institucije lahko podpirajo le določene znanstvene paradigme in s tem povečujejo njihov vpliv. Poleg ločitve cerkve in države bi torej morali stremeti tudi k ločitvi države in znanosti.
Maja Božič Krajnc: Tistega večera mi je na misel prišel stavek, ki ga je bojda izrekla kasneje v cvetu mladosti obglavljena francoska kraljica in ljudem predlagala, naj jedo potico, če nimajo kruha. V današnjem jeziku bi sodobni politiki ljudem lahko rekli: Nimate za kruh? Vključite se v psihoterapijo! Če smo pozorni, prav to tudi pravijo."
Psihoterapija in država
Psihoterapijo si trenutno lasti država in jo skuša regulirati kot poklic, ob tem pa na državo vplivajo številni lobiji, ki bi jim bila taka ureditev predstavljala finančno korist.
Pred nami je zgodovinska priložnost, da zadeve uredimo v največjo korist pacientov znotraj zdravstva in tudi v korist drugih uporabnikov različnih oblik svetovanja zunaj zdravstva. Vendar jo bomo morda zapravili; kot kaže, bo psihoterapija postala tržna dobrina, izvajali pa jo bodo zelo različno usposobljeni posamezniki. Z isto besedo se bo imenovalo obliko zdravljenja, ki jo bodo izvajali klinično usposobljeni strokovnjaki, in dejavnost, ki jo bodo izvajali na primer ekonomisti, pravniki in gradbeniki ali celo gimnazijci, ki bodo svoje izkušnje pridobili v okviru nekaj let fakultetne izobrazbe. In oboji bodo morda zaposleni v zdravstvu.
Nekatere bolnike bodo tako obravnavali klinični specialisti, druge pa diplomanti prej omenjenih fakultet. Povsem možno je, da bomo sledili praksi držav, po katerih se trenutno zgledujemo, in povzročili beg strokovnjakov iz javnega zdravstva. Tako si bodo klinično usposobljenega psihoterapevta lahko privoščili samo tisti z dovolj debelo denarnico.
Če odgovorimo na uvodno vprašanje: psihoterapijo so ugrabili politični interesi, gospodarski in ideološki interesi, po domače – prepoznana je bila kot molzna in hkrati sveta krava. V nekaterih evropskih državah jim je uspelo obdržati jo kot metodo zdravljenja z najvišjimi standardi, neoliberalističnim pritiskom pa so sledili v ZDA in Veliki Britaniji.
Bomo res izbrali življenje v svetu, ki je prežet s tekmovalnostjo in samo na videz ponuja vsem enake možnosti uspeha, v svetu, kjer je ustvarjalnost cenjena le, če je dobičkonosna, v svetu, kjer je psihoterapija lažna bilka, s katero naj bi se žrtve sistemskih nepravičnosti potegnile iz bede? Bomo dopustili, da psihoterapija postane eden od ideoloških aparatov države ali celo kakšne druge organizacije? S popularizacijo tudi soglašamo z diskurzom, da je vsak sam odgovoren za svoj uspeh, medtem ko bi odgovornost morali prevzeti izvoljeni predstavniki ljudstva in si prizadevati za ustvarjanje pravičnejše družbe.
Eden od načinov za to je tudi upoštevanje stroke, ki naj bi nadomestilo politično barantanje. Ne nazadnje je bila ena od predvolilnih obljub največje vladne stranke prav to, upoštevali bomo stroko. Pri psihoterapiji se je ta obljuba izjalovila predvsem zaradi precej neposrečenega zaupanja vseh pomembnejših projektov za to področje eni sami osebi. Zgodba se je iztekla povsem groteskno, delovna skupina za pripravo predloga zakona je bila bolj kot ne formalnost, saj noben predlog stroke ni bil upoštevan, v njej pa je sodelovalo toliko predstavnikov različnih »zainteresiranih« deležnikov, da se je celotna skupina znašla v pat poziciji.
Paradoks
Pri tej debati je ob strani obstalo dejstvo: država trenutno podpira popularizacijo psihoterapije za težave, ki jih povzroča nepravičnost sistema, ki ga vzdržuje ta ista država. Če to ni svojevrsten paradoks! Ljudje so vzhičeni, dobili bodo psihoterapijo na napotnico, prav to so, so jih prepričali, dolgo čakali. Medtem pa se politika spretno izogiba reševanju tistih zagonetk, ki človeško življenje silijo v bedo in jih lahko poimenujemo: sistemska nepravičnost, družbena neenakost, deprivilegiranost, brezposelnost, izkoriščanje delovne sile, prekarnost, revščina.
V eni od razvpitih televizijskih oddaj, v kateri bi od sogovornikov pričakovali trezen razmislek o tem, kje smo zašli kot družba in zakaj psihoterapija ne more reševati težav, ki jih družba sproti proizvaja, so val strasti prevzele puhlice, ki so se glasile: V dobro ljudi moramo sodelovati! Pogače je dovolj za vse! Nihče ne sme čakati na pomoč! Tistega večera mi je na misel prišel stavek, ki ga je bojda izrekla kasneje v cvetu mladosti obglavljena francoska kraljica in ljudem predlagala, naj jedo potico, če nimajo kruha. V današnjem jeziku bi sodobni politiki ljudem lahko rekli: Nimate za kruh? Vključite se v psihoterapijo! Če smo pozorni, prav to tudi pravijo.
Nevtralnost in sistemska nepravičnost
Kdo bo torej oblikoval socialno resničnost? Psihologi smo pogosto prepričani, da nam etični kodeks prepoveduje jasno izražanje osebnih, tudi političnih stališč, saj bi s tem lahko neupravičeno vplivali na paciente. Vendar je etični kodeks pri tem jasen – to velja samo v stiku s pacienti in drugih službenih vlogah, ne pa v zasebnem življenju (Kevin L. Nadal, 2017).
Avtor opozarja, da imajo zahteve raziskovalcev po objektivnosti, pogojeni z nevtralnostjo, lahko uničujoče posledice, saj je zgodovina psihološkega raziskovanja prežeta s sistemskimi nepravičnostmi, ki so bile vanjo vgrajene in do katerih je treba imeti kritično distanco, sicer se lahko zgodi, da v imenu znanosti sodelujemo pri vzdrževanju sistemskih anomalij. Iz zgodovine se lahko naučimo, da so zanimanja za konkretno družbeno stvarnost z razmisleki in raziskavami vplivala tudi na različne interpretacije te realnosti. Tako so na primer raziskave psihologinje Evelyn Hooker pomembno vplivale na to, da od leta 1973 homoseksualnost tudi uradno ni bila več prepoznana kot psihiatrična motnja.
V prihodnjih desetletjih lahko zaradi staranja prebivalstva, socioekonomskih in ekoloških migracij ter pospešenega razslojevanja družbe pričakujemo številne situacije, ki bodo zahtevale večjo družbeno angažiranost. Če želimo sodelovati pri razvoju družbe, moramo negovati zanimanje zanjo ter hkrati razvijati in javno izražati kritičnost do nosilcev politične odgovornosti. ●
Maja Božič Kranjc
je specialistka klinične psihologije.
