Nadpovprečno se izživljamo nad otroki
Raziskava travm pri Slovencih razkrila, da je fizično nasilje v otroštvu doživelo kar 43 odstotkov vprašanih, čustvenega dobrih 55, spolnega pa šest odstotkov.
Odpri galerijo
Dr. Metka Kuhar, profesorica na katedri za medijske in komunikacijske študije FDV v Ljubljani: Nepredelane travme povečujejo tveganje za sindrom kronične utrujenosti, depresijo in poskus samomora. Foto Voranc Vogel/Delo
Ljubljana – Travmatični dogodki v otroštvu človeka zaznamujejo za vse življenje. Slovenci nismo izjeme. Četrt stoletja za Američani smo prve rezultate o tem, kako obremenjujoče izkušnje v otroštvu zaznamujejo zdravje in življenje v odraslosti, zdaj dobili tudi pri nas. Raziskava Prevalenca in dolgoročni vplivi obremenjujočih izkušenj v otroštvu na funkcioniranje v odraslosti je nastala v sodelovanju Fakultete za družbene vede in Nacionalnega inštituta za javno zdravje. O rezultatih in presenečenjih, ki jih je prinesla, smo se pogovarjali z vodjo projekta, profesorico Fakultete za družbene vede dr. Metko Kuhar.
Obremenjujoča situacija je tista, ki je za človeka preintenzivna, prehitra, s katero se ne zmoremo soočiti, nimamo strategij, kako se spoprijeti z njo. O travmatični izkušnji pa govorimo, ko ostane zapisana v nas, ko so posledice tudi na telesni ravni, na ravni živčnega sistema, kadar nismo zmogli sami predelati izkušnje oz. nismo imeli dovolj podpore za to v okolju, odnosih. Skratka, vsak šok, vsaka zelo težavna situacija ne obležita v nas nujno kot travma. Travma pa tudi ni dosmrtna obsodba, saj jo je mogoče tudi predelati in lahko postane celo vir naše moči. Obremenjujoče izkušnje v otroštvu pa se nanašajo na potencialno travmatične dogodke v prvih osemnajstih letih življenja, pri čemer jih merimo skozi deset kategorij. Od teh je pet osebnih, to so psihično, fizično, spolno nasilje ali zloraba ter psihično in materialno zanemarjanje. Drugih pet izkušenj je povezanih s člani družine: nasilje med odraslimi v gospodinjstvu, zasvojenost ali njihove duševne težave, kriminalno dejanja ter ločitev staršev oziroma prekinitev stika med otrokom in starši zaradi smrti starša, zapustitve in podobno. V zadnjih letih kot dodatne obremenjujoče izkušnje merimo tudi negativne izkušnje z vrstniki, šolo, izkušnjo revščine …
Otroštvo je zelo formativno obdobje, ko se možgani, živčni sistem, duševnost in strategije soočanja z obremenjujočimi okoliščinami šele razvijajo. Zato lahko te pustijo zelo intenziven pečat, še zlasti, če ni varnega, uglašenega, ljubečega, predvidljivega in spodbudnega okolja. Od zgodnjih izkušenj, zlasti odnosnih, je zelo odvisno odzivanje na stres v vsem življenju, kako hitro se pomirimo, kako pomirimo lastna čustva. Posledica zgodnje travme se pogosto kaže kot fiziološka vznemirjenost, ko se človek težko pomiri navznoter, saj je po malem ves čas prisotna. Ko govorim o zgodnjih izkušnjah, imam v mislih izkušnje od spočetja dalje. Pomembno je na primer že, kako se zarodek ugnezdi v maternico: ali je mati takrat v sproščenem stanju ali zarodek že takrat zaradi napete maternične stene dobi prvo izkušnjo zavračanja, težavnosti … Ker gre pri obremenjujočih izkušnjah za res obsežen, dolgotrajen stres, t. i. toksični stres, ta lahko negativno deluje na psihično odpornost, pa tudi na telesni ravni: na organe, imunski sistem, možganske funkcije. Lahko vodi do različnih oblik zasvojenosti in drugih nezdravih vedenj, prispeva lahko tudi k slabšemu uspehu v šoli in posledično nižje doseženi izobrazbi, slabši zaposlitvi in dohodku …
Kombinirani učinki naštetih posledic povečujejo tudi tveganje za zgodnejšo umrljivost. V izvorni ameriški študiji so udeležence raziskave longitudinalno spremljali in tisti s šestimi ali več slabimi izkušnjami so umrli v povprečju skoraj dvajset let prej kot tisti brez njih.
Če primerjamo podatke držav EU - edine tri panelne študije na vzorcih podobnega starostnega ranga so nemška, angleška in madžarska – s slovenskimi, Slovenci beležimo nadpovprečne rezultate. Največji delež fizičnega nasilja, 14,3-odstotnega, denimo, izpričuje angleška študija (nemška 12- in madžarska 5-odstotnega), prav tako najvišji, 17,3-odstoten delež čustvenega nasilja (nemška 15- in madžarska 5-odstotnega), največ spolnega nasilja nad otroki pa naj bi se dogajalo v Nemčiji. O njem se je izreklo 12,6 odstotka vprašanih, v angleški študiji 6,2 in v madžarski en odstotek. V naši raziskavi je fizično nasilje v otroštvu potrdilo kar 43 odstotkov vprašanih, čustvenega dobrih 55, spolnega šest odstotkov.
Večina, 76,5 odstotka, je v otroštvu doživela vsaj eno obremenjujočo izkušnjo od desetih. V povprečju so doživeli 2,4 slabe izkušnje, dobrih 27 odstotkov pa celo štiri ali več. V povprečju o več slabih izkušnjah poročajo nižje izobražene ženske med 46. in 55. letom, ki so živele v revnejših družinah in ocenjujejo, da tudi zdaj materialno slabše živijo.
Največje tveganje za slabše fizično ali duševno zdravje in druge neugodne izide je pri posameznikih s štirimi ali več obremenjujočimi izkušnjami. Največ vprašanih v slovenski raziskavi poroča o kroničnih bolečinah v hrbtenici in sklepih, povišanem krvnem tlaku in alergijah, od psihosomatskih težav pa jih največ omenja nespečnost in utrujenost kljub spanju. Na primer, tisti, ki so v otroštvu doživeli štiri ali več obremenitev, imajo v primerjavi s tistimi brez njih skoraj šestkrat večje tveganje, da zbolijo za sindromom kronične utrujenosti. Hkrati imajo približno dvakrat višje obete za razvoj alergije, astmo, bolezni ščitnice, ginekološke bolezni in do štirikrat večje tveganje za debelost, kronične bolezni kože, dihal, prebavil, ledvic, srca, migrene … Pri tistih, ki so v otroštvu doživeli štiri ali več obremenjujočih izkušenj, je tudi od štiri- do šestkrat več tveganj za diagnosticirane duševne motnje, na primer za anksioznost, depresijo, motnje hranjenja, motnje pozornosti, hiperaktivnost, zasvojenost, pa tudi za rabo drog, uspaval in protibolečinskih tablet ter celo devetkrat več za poskus samomora.
Presenečenje raziskave pa je, da je alkohol pri nas očitno »kulturna« droga, ki jo uživamo ne glede na travme v otroštvu, saj tveganje za prekomerno pitje pri posameznikih z obremenjujočimi izkušnjami ni tako zelo visoko kot za že naštete bolezni. Podobno je pri kajenju, kjer je tveganje prav tako relativno nizko.
Pomemben blažilni učinek zlasti na duševno zdravje odraslih in na določena tvegana vedenja pa imajo pozitivne izkušnje v otroštvu. Analiza, ki sva jo opravili s kolegico doc. dr. Gajo Zager Kocjan, je pokazala, da v povprečju zmanjšujejo tveganja denimo za depresijo in anksioznost za tretjino.
Absolutno. To je eden od ključnih ukrepov ki prispeva h krepitvi psihične odpornosti oseb z obremenjujočimi izkušnjami – poleg zgodnjega prepoznavanja le-teh, preoblikovanja zdravstvenih, šolskih, socialnih kazenskih in drugih relevantnih institucij, da temeljijo na razumevanju travme ter ustrezno ravnajo z njo, poleg podpore, vezane na starševstvo, podpore ranljivim družinam in seveda tudi rednega spremljanja pojavnosti teh izkušenj. Že krepitev zavedanja širše javnosti o tematiki pa po mojem mnenju lahko vodi do postopnih korakov, ki preprečujejo in zmanjšujejo škodo. Sistemsko gledano imamo še ogromne možnosti izboljšav. V južni Kaliforniji, denimo, pediater za vsakega otroka s prepoznano vedenjsko težavo sestavi nekakšen opis, v katerega poleg morebitne diagnoze duševne motnje vključi razlago simptomov, stresnega odzivanja, z navodili za ukrepanje in pomoč, z navodili za odrasle, bodisi starše ali učitelje, glede spanja, prehrane, vadbe, čuječnosti, zdravih odnosov, tudi morebiten seznam zdravil, ki naj jih jemlje (še zdaleč pa ni poudarek le na tem) …, da otrokov stresni odziv ne podivja, po potrebi pa vključi tudi psihoterapevtsko obravnavo, ki temelji na razumevanju travme, za otroka oziroma družino. V Sloveniji smo to tematiko, ki je medtem prerasla v pravo gibanje, žal doslej bolj ali manj spregledali.
Kaj je definicija obremenjujočih izkušenj v otroštvu v sodobnih raziskavah?
Obremenjujoča situacija je tista, ki je za človeka preintenzivna, prehitra, s katero se ne zmoremo soočiti, nimamo strategij, kako se spoprijeti z njo. O travmatični izkušnji pa govorimo, ko ostane zapisana v nas, ko so posledice tudi na telesni ravni, na ravni živčnega sistema, kadar nismo zmogli sami predelati izkušnje oz. nismo imeli dovolj podpore za to v okolju, odnosih. Skratka, vsak šok, vsaka zelo težavna situacija ne obležita v nas nujno kot travma. Travma pa tudi ni dosmrtna obsodba, saj jo je mogoče tudi predelati in lahko postane celo vir naše moči. Obremenjujoče izkušnje v otroštvu pa se nanašajo na potencialno travmatične dogodke v prvih osemnajstih letih življenja, pri čemer jih merimo skozi deset kategorij. Od teh je pet osebnih, to so psihično, fizično, spolno nasilje ali zloraba ter psihično in materialno zanemarjanje. Drugih pet izkušenj je povezanih s člani družine: nasilje med odraslimi v gospodinjstvu, zasvojenost ali njihove duševne težave, kriminalno dejanja ter ločitev staršev oziroma prekinitev stika med otrokom in starši zaradi smrti starša, zapustitve in podobno. V zadnjih letih kot dodatne obremenjujoče izkušnje merimo tudi negativne izkušnje z vrstniki, šolo, izkušnjo revščine …
Travma ni vedno dosmrtna obsodba, mogoče jo je tudi predelati in lahko postane vir naše moči.
Nekateri travme nikoli ne predelajo. Kakšne so posledice?
Otroštvo je zelo formativno obdobje, ko se možgani, živčni sistem, duševnost in strategije soočanja z obremenjujočimi okoliščinami šele razvijajo. Zato lahko te pustijo zelo intenziven pečat, še zlasti, če ni varnega, uglašenega, ljubečega, predvidljivega in spodbudnega okolja. Od zgodnjih izkušenj, zlasti odnosnih, je zelo odvisno odzivanje na stres v vsem življenju, kako hitro se pomirimo, kako pomirimo lastna čustva. Posledica zgodnje travme se pogosto kaže kot fiziološka vznemirjenost, ko se človek težko pomiri navznoter, saj je po malem ves čas prisotna. Ko govorim o zgodnjih izkušnjah, imam v mislih izkušnje od spočetja dalje. Pomembno je na primer že, kako se zarodek ugnezdi v maternico: ali je mati takrat v sproščenem stanju ali zarodek že takrat zaradi napete maternične stene dobi prvo izkušnjo zavračanja, težavnosti … Ker gre pri obremenjujočih izkušnjah za res obsežen, dolgotrajen stres, t. i. toksični stres, ta lahko negativno deluje na psihično odpornost, pa tudi na telesni ravni: na organe, imunski sistem, možganske funkcije. Lahko vodi do različnih oblik zasvojenosti in drugih nezdravih vedenj, prispeva lahko tudi k slabšemu uspehu v šoli in posledično nižje doseženi izobrazbi, slabši zaposlitvi in dohodku …
Kombinirani učinki naštetih posledic povečujejo tudi tveganje za zgodnejšo umrljivost. V izvorni ameriški študiji so udeležence raziskave longitudinalno spremljali in tisti s šestimi ali več slabimi izkušnjami so umrli v povprečju skoraj dvajset let prej kot tisti brez njih.
Kaj pa je pokazala slovenska raziskava? Katerih travmatiziranih izkušenj je pri nas največ?
Če primerjamo podatke držav EU - edine tri panelne študije na vzorcih podobnega starostnega ranga so nemška, angleška in madžarska – s slovenskimi, Slovenci beležimo nadpovprečne rezultate. Največji delež fizičnega nasilja, 14,3-odstotnega, denimo, izpričuje angleška študija (nemška 12- in madžarska 5-odstotnega), prav tako najvišji, 17,3-odstoten delež čustvenega nasilja (nemška 15- in madžarska 5-odstotnega), največ spolnega nasilja nad otroki pa naj bi se dogajalo v Nemčiji. O njem se je izreklo 12,6 odstotka vprašanih, v angleški študiji 6,2 in v madžarski en odstotek. V naši raziskavi je fizično nasilje v otroštvu potrdilo kar 43 odstotkov vprašanih, čustvenega dobrih 55, spolnega šest odstotkov.
Dr. Metka Kuhar: Brez ljubečega in varnega okolja v otroškosti lahko obremenjujoče izkušnje na človeku pustijo zelo intenziven pečat. Foto Voranc Vogel/Delo
Povprečna starost 4939 udeležencev vaše raziskave je 47 let, nekaj več je v vzorcu žensk, 44 odstotkov jih ima poklicno, dobra tretjina srednješolsko in četrtina višje- ali visokošolsko izobrazbo. Koliko pa jih ima slabo izkušnjo iz otroštva?
Večina, 76,5 odstotka, je v otroštvu doživela vsaj eno obremenjujočo izkušnjo od desetih. V povprečju so doživeli 2,4 slabe izkušnje, dobrih 27 odstotkov pa celo štiri ali več. V povprečju o več slabih izkušnjah poročajo nižje izobražene ženske med 46. in 55. letom, ki so živele v revnejših družinah in ocenjujejo, da tudi zdaj materialno slabše živijo.
Slabša je tudi zdravstvena slika teh oseb, in tveganje, da fizično ali psihično zbolijo, precej večje …
Največje tveganje za slabše fizično ali duševno zdravje in druge neugodne izide je pri posameznikih s štirimi ali več obremenjujočimi izkušnjami. Največ vprašanih v slovenski raziskavi poroča o kroničnih bolečinah v hrbtenici in sklepih, povišanem krvnem tlaku in alergijah, od psihosomatskih težav pa jih največ omenja nespečnost in utrujenost kljub spanju. Na primer, tisti, ki so v otroštvu doživeli štiri ali več obremenitev, imajo v primerjavi s tistimi brez njih skoraj šestkrat večje tveganje, da zbolijo za sindromom kronične utrujenosti. Hkrati imajo približno dvakrat višje obete za razvoj alergije, astmo, bolezni ščitnice, ginekološke bolezni in do štirikrat večje tveganje za debelost, kronične bolezni kože, dihal, prebavil, ledvic, srca, migrene … Pri tistih, ki so v otroštvu doživeli štiri ali več obremenjujočih izkušenj, je tudi od štiri- do šestkrat več tveganj za diagnosticirane duševne motnje, na primer za anksioznost, depresijo, motnje hranjenja, motnje pozornosti, hiperaktivnost, zasvojenost, pa tudi za rabo drog, uspaval in protibolečinskih tablet ter celo devetkrat več za poskus samomora.
Presenečenje raziskave pa je, da je alkohol pri nas očitno »kulturna« droga, ki jo uživamo ne glede na travme v otroštvu, saj tveganje za prekomerno pitje pri posameznikih z obremenjujočimi izkušnjami ni tako zelo visoko kot za že naštete bolezni. Podobno je pri kajenju, kjer je tveganje prav tako relativno nizko.
Pomemben blažilni učinek zlasti na duševno zdravje odraslih in na določena tvegana vedenja pa imajo pozitivne izkušnje v otroštvu. Analiza, ki sva jo opravili s kolegico doc. dr. Gajo Zager Kocjan, je pokazala, da v povprečju zmanjšujejo tveganja denimo za depresijo in anksioznost za tretjino.
Tepeni in zlorabljeni običajno tudi sami tepejo in zlorabljajo. V krizah, osebnih in družbenih, se agresija poglablja. Je več blaginje in večja enakost v družbi lahko zdravilo za tovrstne tegobe?
Absolutno. To je eden od ključnih ukrepov ki prispeva h krepitvi psihične odpornosti oseb z obremenjujočimi izkušnjami – poleg zgodnjega prepoznavanja le-teh, preoblikovanja zdravstvenih, šolskih, socialnih kazenskih in drugih relevantnih institucij, da temeljijo na razumevanju travme ter ustrezno ravnajo z njo, poleg podpore, vezane na starševstvo, podpore ranljivim družinam in seveda tudi rednega spremljanja pojavnosti teh izkušenj. Že krepitev zavedanja širše javnosti o tematiki pa po mojem mnenju lahko vodi do postopnih korakov, ki preprečujejo in zmanjšujejo škodo. Sistemsko gledano imamo še ogromne možnosti izboljšav. V južni Kaliforniji, denimo, pediater za vsakega otroka s prepoznano vedenjsko težavo sestavi nekakšen opis, v katerega poleg morebitne diagnoze duševne motnje vključi razlago simptomov, stresnega odzivanja, z navodili za ukrepanje in pomoč, z navodili za odrasle, bodisi starše ali učitelje, glede spanja, prehrane, vadbe, čuječnosti, zdravih odnosov, tudi morebiten seznam zdravil, ki naj jih jemlje (še zdaleč pa ni poudarek le na tem) …, da otrokov stresni odziv ne podivja, po potrebi pa vključi tudi psihoterapevtsko obravnavo, ki temelji na razumevanju travme, za otroka oziroma družino. V Sloveniji smo to tematiko, ki je medtem prerasla v pravo gibanje, žal doslej bolj ali manj spregledali.
