Kar spodkoplje jaz, daje novo možnost subjektivnosti
Alea latinsko pomeni kocka, zato ni naključje, da že na naslovnici v ponazoritev aleatoričnega mišljenja stojita dve kocki. Teza je, da življenje teče po zakonitostih, podobnih metu kocke, da je človek bitje, ki se steguje po svobodi, a je hkrati na to svobodo obsojen. To pomeni, da ga zamejuje ogromna količina dogodkov, ki jih je nemogoče vse vzeti nase (kot kamela), zato nam je postavljena meja, ki jo postavlja koncept naključja. Problem, ki ga avtor pri tem izpostavi, je v vprašanju, zakaj si človek svet podreja glede na kriterij nujnosti naše svobode. Toda tu je moment nujnosti, kakršne ni mogoče krotiti, človeka postavlja v nemogoč položaj, kajti kot kamela si nalaga breme, uveljavlja se tam, kjer ga ni, kjer ga lahko tudi ne bi bilo. V tem avtor vidi potencialni vzrok naše obremenjenosti, zato v uvodni predstavitvi svoje knjige medetapno pove: »Ne človek človeku volk – še prej je človek samemu sebi kamela.«
Med materializmom in idealizmom
Obdelava problema aleatoričnosti v zgodovini misli in filozofije ni nova, je pa bila donedavna izjema. Na koncu 19. stoletja bi jo nadrobno (posebej pri metaforah o kameli in o metu kock) lahko zasledovali pri Friedrichu Nietzscheju, v 20. stoletju pa pri njegovem sledilcu Gillesu Deleuzu. V Deleuzovem času so se z naključjem ukvarjali tudi Lacan, Badiou, Derrida, Serres, Malabou, Meillassoux in Althusser. Mendiževec se je odločil, da bo liniji tovrstne argumentacije sledil predvsem prek Louisa Althusserja.
Knjigo je razdelil na dva večja dela. V prvem je raziskal naključje in strukturo, natančneje, raziskal je prostor kontingence (prigodnosti) in aleatorične strukture, ki to prigodnost teoretsko izzove in pojasni. V drugem delu pa se je posvetil razmerju med naključjem in subjektom, problemu smisla.
Kar to delo dela zanimivo, je dejstvo, da se, ko izzove problem smisla, spoprime tudi s filozofskim razmerjem med materializmom in idealizmom. Na to meri že uvodno vprašanje, namreč, kaj je težje, nujnost ali naključje. Človeški ustroj nas napeljuje k nujnosti tega, da bi se samouresničili, da bi zgrabili, utemeljili in realizirali svojo izvirnost. Nujnost se izkaže za nemogočo, spoznanje o tem človeka pripelje v depresijo, izprazni mu voljo, spravi ga v tesnobo, znajde se v odtujenem sistemu, ki ga ne more več nadzorovati.
Tovrstna spoznanja so avtorja pripeljala do pomembnosti govora o naključju. Pove, da gre za labilno področje, zato si pomaga s, kot pravi, »izmuzljivim« avtorjem, z Luisom Althusserjem, bralcem in interpretom Karla Marxa, Rousseauja, Machiavellija in drugih. Če kje, zapiše, je Althusserja mogoče utemeljiti in si z njim pomagati pri afirmaciji naključnega srečanja, ki ga je treba »popolnoma sprejeti in ga prek tega narediti vredno za koncept«.
Avtor popotovanje z Althusserjem vpelje z vzorčnim vprašanjem: za koga pada dež? Z njim namreč pokaže na neko pojmovanje reda sveta, nujnosti v njem, kajti »naključje je le epifenomen nujnosti, ki se ji ne moremo kar tako odreči«. V dvoboju naključja in nujnosti razsodi Althusser, pozove namreč k afirmiranju naključja zoper nujnost, toda formula izida da še en vzporeden rezultat: nujnost kontingence.
Ključ česa je naključje
Tako avtor po Althusserju pride v kaskado razmišljanj in utemeljevanj, kar nas, kot knjiga posrečeno ponudi, pripelje k spremni besedi in študiji filozofa Mladena Dolarja in njenemu naslovu: Ključ česa je naključje?
Naključje, zapiše Dolar, se kaže kot sovražnik filozofije, kot antipojem in kamen spotike. Izmika se opredelitvi pojma, smisla, celotnemu Aristotelu, njegovim kategorijam, celotni platonsko-aristotelski paradigmi, tudi Kantovim kategorijam. Dolar izpostavi natanko to, kar je v Mandiževčevi knjigi ves čas prisotno in bralcu, kot smo že nakazali na začetku, ponujeno v kritičen razmislek: gre za antagonizem principa materializma proti principu idealizma. Proti platonsko-aristotelski paradigmi se spet postavlja Epikurjev atomizem, ki mu je čez dve stoletji sledil Lukrecij. Ideja je jasna: v izhodišču ni kakega prvega načela (prapočela), ni metafizične danosti, temveč odklon od izvora, naključni trk atomov.
Klasična filozofija se je nad tem konceptom škandalizirala stoletja. Vse do Karla Marxa, ki je spet uveljavil materialistično stališče. Sam je namreč doktoriral iz Epikurja, raziskal je razliko med demokritsko in epikurejsko filozofijo. Tako pridemo do Althusserja, ki je Marxu sledil in na tem ozadju vzpostavil idejo aleatoričnega materializma oziroma materializma srečanja, kar je natanko jedro knjige Aleša Mendiževca. S tem, namreč pod pojmom »clinamen« (Epikurjev odklon, deklinacija, skrenjeni vir celotnega univerzuma), je pokazal Dolar, so se, kot smo spet zapisali že v uvodu, ukvarjali tudi Deleuze, Lacan, Badiou, Derrida, Serres, Malabou in Meillassoux, kar pomeni, da se je poslej pojem naključja dodobra usidral v filozofijo.
Althusser pa je zaslovel s teorijo subjekta, ki je proizveden skozi interpelacijo, s prepoznavanjem v klicu in pozivu Drugega, torej interpelirajoče instance. Teorija interpelacije, ki ji po Althusserju v knjigi sledi tudi Mendiževec, pokaže, da je »subjekt nekaj proizvedenega«, to pa se zgodi skozi naključje. To je ozadje srečanja, ki ga vzpostavljena subjektivnost nato skuša zamegliti, izbrisati, pozabiti za nazaj, skladno z lastno iluzijo, da je bil subjekt od nekdaj že subjekt, da je (bil) neodvisen od zunanjih opor in naključij. Skozi interpelacijo proizvedena subjektivnost torej pomeni zator naključja, zabrisuje materialistični vir subjektivnosti. Althusser subjekt pozna le kot ideološki subjekt, zgrajen na iluziji, ideologija je tista, ki poskrbi, da so naključja na koncu zatrta.
Že Lukrecij je pokazal na subjekt svobodne volje kot odklona, Althusser, kot smo videli, govori o zabrisu naključja. Dolar v svoji analizi Mendiževčeve knjige vidi nadaljnjo, celo drugačno mogočo pot razmisleka o subjektu in naključju: vir subjektivacije je namreč mogoče videti »v tistem momentu, ki se izmika avtonomiji in jazu«. Tako izpostavi Mendiževčevo tezo o sprejemu odgovornosti za natanko to, za kar ne moremo biti odgovorni: »Biti subjekt pomeni biti odgovoren za aleatorično,« zapiše Mendiževec.
Kar to delo dela zanimivo, je dejstvo, da se, ko izzove problem smisla, spoprime tudi s filozofskim razmerjem med materializmom in idealizmom.
Tako se v človekovem življenju lahko sprosti prostor za naključje. Še drugače povedano, heterogenost, nenujnost, aleatoričnost, anonimnost, pozaba smisla, vse to je v tej shemi lahko izpostavljeno kot razprtje nove razsežnosti svobode, kot vzgib subjektivacije.
V razmerju med naključjem in jazom (kar je tudi naslovna tema knjige) gredo stvari torej takole: naključje je moment, ki spodkopava jaz, toda prav s tem odpira novo možnost subjektivnosti.
Idealizem svobode proti aleatoričnosti
Vrednost dela, ki ga opisujemo, je tudi v hoteni ali nehoteni izbiri trenutka. Živimo namreč v času, ki na ozadju neoliberalizma potencira iluzije, in v slovenskem okolju, v katerem atavistični momenti nacionalnega poslanstva, novega političnega populizma, utrjujejo vero v vedno že določen, a ne še spoznan cilj in smisel. Princip naključja, aleatoričnosti, o kateri piše Mendiževec, v z iluzornim smislom preobremenjenem času razbremenjuje trenutek in mu daje upanje, kjer ga sicer ne bi pričakovali.
Na drugi strani bi kritiko dela lahko videli tam, kjer jo je hote ali nehote v svoji študiji Ključ česa je naključje? zastavil Mladen Dolar. Heterogenost, nenujnost, aleatoričnost, anonimnost, pozaba smisla in podobno, skratka vse, kar se kaže kot meja subjekta, kot njegovo nasprotje in zdaj postaja moment nove razsežnosti svobode, je mogoče videti (kar umanjka) tudi kot subjekt psihoanalize, skratka, drugače kot pri Althusserjevem ideološkem subjektu, čeprav gre za vzporedno pot.
Pri obeh smereh gre za odčaranje idealizma svobode, ki je, kot pravi Mendiževec, »potlačil aleatoričnost« in jo denegiral s koncepcijo smisla. Verjetno zato, ker se je z Althusserjem bolje postavil v razmerje do humanizma, se je avtor nemara oprl bolj na tega filozofa kot na teoretske psihoanalitike. Kot pove Mendiževec, je Althusser »zaslovel in postal kontroverzen« tako, da je omogočil vrnitev antihumanizma kot pravzaprav (edini) pravi projekt aleatoričnosti.
K vprašanju identitete torej sodi tudi vprašanje, zakaj v modernem času ne moremo več imeti niti minimalne anonimnosti. Država stroj namreč ne dopušča več anonimnosti v afirmaciji naključja.
Mendiževec je v Delu (18. 1. 2023), v pogovoru s kolegom Mirtom Bezlajem, pokazal na bistveno nerazvezljivost nujnosti in naključja. Povedal – takšen je bil tudi naslov intervjuja – je tudi, da nujnost in naključje že od začetkov filozofije nastopata v tandemu. Od tam naprej je po Althusserju, Foucaultu in Balibarju glede na današnji trenutek in v velikem finalu razdelal materializem imaginarnega in razmerje do političnega, torej do stvarnosti, v katero smo potopljeni tukaj in zdaj. Do vloge politike, v kateri, pove Balibar, politika upravlja naše identitete, upravlja tudi proces identifikacije in dezidentifikacije.
K vprašanju identitete torej sodi tudi vprašanje, zakaj v modernem času ne moremo več imeti niti minimalne anonimnosti. Država stroj namreč ne dopušča več anonimnosti v afirmaciji naključja. V dolgi kaskadi argumentacije Mandiževec postavi zaključno trditev, da je treba afirmirati možnost anonimnosti, kajti moment političnosti materializma imaginarnega, in ker je človek ideološka žival, je, »da ni subjekta brez države«.
Materializem imaginarnega, kot rečeno, namreč govori o individuumu, ki je (po Althusserju in Mendiževcu) interpeliran v subjekt. Pri tem ne gre za genezo subjekta, temveč dejstvo, da je individuum »vselej že subjekt« in je individuum le v funkciji naključja.
V tem, in priporočamo jo v branje, je iskati temeljno sporočilo knjige, ki v zavesti bralca in v človekovem življenju hoče sprostiti prostor za naključje, kajti: »heterogenost nezavednega je meja in pogoj reprodukcije subjekta, ki v človekovo življenje vpeljuje možnost afirmiranja aleatoričnega«, torej aleatoričnega mišljenja in delovanja.
