Leto, ko je Spielberg izdal Jurski park in Schindlerjev seznam
Filmski uspešnici Schindlerjev seznam in Jurski park sta si po vsebini in žanru povsem različni, pa vendar sta bolj povezani, kot bi si mislili. Obe je režiral eden najuspešnejših hollywoodskih režiserjev Steven Spielberg, obe sta bili premierno predvajani leta 1993, eno poglavitnih vprašanj, na katera je moral odgovarjati, pa je bilo, kako mu je uspelo tako zahtevna in hkrati različna filma izdati v enem letu.
Zametki Schindlerja so segali dolgo nazaj, v osemdeseta leta. Ko je Spielberg posnel eno svojih največjih uspešnic, E. T.-Vesoljčka (1982), je izšla knjiga Schindlers Ark avstralskega pisatelja Thomasa Keneallyja. Kmalu je pristala v njegovih rokah in, kot je povedal v številnih intervjujih, je Schindlerjev seznam vse odtlej ostal v njegovih mislih, vendar zaradi zahtevne tematike in velike odgovornosti ni zbral dovolj poguma, da bi se lotil snemanja. Po daljšem obdobju pustolovskih in znanstvenofantastičnih filmov pa je bil vendarle pripravljen stopiti iz sveta zabavljaštva in zagristi v zahtevnejšo tematiko.
Vskočil je George Lucas
Med snemanjem Jurskega parka je scenarij za Schindlerjev seznam, film o nemškem industrialcu, ki je med drugo svetovno vojno v koncentracijskem taborišču poskušal rešiti pred smrtjo čim več Judov, že nastajal. S scenaristom Stevenom Zaillianom sta tudi odpotovala na Poljsko in si ogledala kraje grozot holokavsta. Ko je Zaillian končal osnutek scenarija, je šel Jurski park v postprodukcijo. »Osnutek Schindlerja sem bral skupaj z ženo, podajala sva si strani. Ko sva prišla do strani 167, sem vedel, da moram takoj začeti snemati, saj nisem hotel zamuditi zime na Poljskem. Nisem hotel čakati vse leto,« je povedal.
Tako je postprodukcijo Jurskega parka (in te je bilo še kar precej, vključno z urejanjem zvoka) prepustil sodelavcem, svojega prijatelja ter ustvarjalca epske sage Vojna zvezd in serije filmov o Indiani Jonesu Georgea Lucasa pa prosil, če bi vskočil namesto njega. Kot zanimivost velja dodati, da je Jurski park dobil oskarja prav za urejanje zvoka in najboljši zvok.
Film, ki so ga od avgusta do novembra 1992 snemali v Kaliforniji in na Havajih, sicer govori o izmišljenem otoku Isla Nublar nekje ob pacifiški obali Srednje Amerike blizu Kostarike, kjer je bogati poslovnež John Hammond z ekipo genetskih znanstvenikov ustvaril park s kloniranimi dinozavri. Tam se po zapletu z industrijsko sabotažo znajde v nemilosti tudi skupina obiskovalcev … Film so prvič predvajali 9. junija 1993, vseameriško premiero je doživel dva dni pozneje in v poznejših letih dobil več nadaljevanj.
Dinozavri kot živali, ne pošasti
Spielberg je sicer že v sedemdesetih letih kar nekaj strahu gledalcem prinesel z Žrelom, a za dinozavre ga je menda navdihnila godzila, zlasti japonska različica iz leta 1956 z angleškim naslovom Godzilla, King of the Monsters. In tako si je, še preden je Michael Crichton dokončal in objavil istoimenski roman, že začel prizadevati za avtorske pravice. Ni bilo lahko, kajti podobne načrte so imeli ob Universal Studios, s katerim je sodeloval, še trije drugi filmski studii.
Spielberg si je avtorske pravice zagotovil za 1,5 milijona dolarjev (ter prehitel hollywoskega kolega Jamesa Camerona), še preden je roman ugledal luč sveta, pisatelj pa si je izpogajal še pol milijona honorarja za adaptacijo. Ta sicer ni bila najbolj posrečena, scenarij je romal še skozi druge pare rok, končno verzijo pa je naredil David Koepp, ki se je podpisal pod tekste številnih uspešnic, kot so Smrt ji pristoji, Misija nemogoče, Vojna svetov, Indiana Jones, Spiderman in tudi nadaljevanje Jurskega parka iz leta 1997.
Kot je povedal v enem od intervjujev, je nanj že v mladih letih pomembno vplival film Žrelo, zato je bila najstrašnejša stvar pri tem scenariju misel, da dela za Stevena Spielberga. V Jurskem parku je omilil nekatere nasilne prizore, popestril besedilo in spremenil predvsem glavne like. Alan Grant (Sam Neill), Ellie Satler (Laura Dern), Ian Malcolm (Jeff Goldblum) in John Hammond (Richard Attenborough) se tako bistveno razlikujejo od knjižnih osebnosti. Ali kakor je pojasnil Koepp: »Prilagajanje knjige je bilo precej zahtevno. Vrsto znanstvenikov, ki se zapletejo v dolge pogovore, je težko narediti človeške, zabavne in razumljive za širšo publiko.«
Jurski park sicer ni pisal začetkov vizualnih učinkov, je pa bil prvi, v katerem si je računalniško ustvarjena grafika delila zaslon s človeškimi igralci, kar je še bolj učinkovito ustvarjalo iluzijo, da je svet dinozavrov resničen. Animatronične dinozavre je izdelala ekipa Sama Winstona, ki je svoj odtis pustil v vizualnih učinkih Terminatorja, Predatorja, Iron Mana ..., pri ustvarjanju pa je sodeloval tudi paleontolog Jack Horner, saj si je Spielberg želel dinozavre predstaviti kot živali, ne kot pošasti. Za zvočno zasnovo filma, ki je vključevala mešanico živalskih zvokov, je Spielberg investiral v ustanovitev DTS (Digital Theater Systems), podjetja, specializiranega za digitalni zvok.
Srečanje na oskarjih
A kot omenjeno, v času postprodukcije Jurskega parka, ki je trajala do konca maja 1993, je bil Spielberg že drugje, na Poljskem, kjer je snemal dolgo načrtovani Schindlerjev seznam, film, ki ima le malo podobnosti s prej navedenim – razen režiserja, avtorja glasbe in navsezadnje podelitve oskarjev leta 1994. Na njej je omenjeni blockbuster dobil nagrade v vseh treh kategorijah, za katere je bil nominiran: poleg za urejanje zvoka in zvok še za vizualne učinke. Schindlerjev seznam je bil nominiran v 12 kategorijah in slavil v sedmih, med drugim je dobil oskarja za najboljši film, režijo in scenarij.
V pretresljivi zgodbi spremljamo industrialca Oskarja Schindlerja, ki je z zaposlitvijo v svojem podjetju rešil več kot tisoč Judov. Schindlerjev Jud, kakor so jih imenovali, je bil tudi Poljak Poldek Pfefferberg, ki si je za svoj življenjski cilj postavil povedati zgodbo o svojem rešitelju in pritegnil omenjenega avstralskega pisatelja.
Film so snemali dobrih 70 dni v Krakovu v dokumentarnem slogu in črno-beli tehniki – s pomenljivim poudarkom rdečega plašča dekletca, ki se za vselej vtisne v gledalčev spomin. V glavni vlogi je nastopil Liam Neeson, ob njem ravno tako odlična Ralph Fiennes, ki je upodobil esesovca Amona Götha, in Ben Kingsley v vlogi Schindlerjevega judovskega računovodje Itzhaka Sterna.
A v filmu je bilo pravzaprav malo igranja, je Spielberg ob 25. obletnici filma povedal v intervjuju za ameriško televizijsko hišo NBC. Številne igralce, ki so uprizorili nekatere od najbolj pretresljivih prizorov (mnogi so prišli iz Izraela), so postavili v prostor v taboriščni obleki ali celo gole, kakor v primeru žensk, ki strahoma pričakujejo, kaj bo prišlo iz prh, in preplavila jih je sama groza. »Ta film sem posnel bolj intuitivno kot kateregakoli v življenju,« je dejal.
Zmagovita glasba Johna Williamsa
Pri obeh filmih je sodeloval tudi eden največjih skladateljev filmske glasbe na svetu, John Williams. Do danes je bil 45-krat nominiran za oskarja na področju izvirne filmske glasbe, s čimer si s skladateljem Alfredom Newmanom deli drugo mesto (takoj za Waltom Disneyjem, ki je nanizal 59 nominacij). Petkrat je zlati kipec tudi odnesel, za filme Schindlerjev seznam, E. T.-Vesoljček, četrti del Vojne zvezd, Žrelo in Fiddler on the Roof. Nazadnje je s Spielbergom sodeloval pri filmu Fabelmanovi. Oba sta se spet potegovala za oskarja.
Za režiserja tipa, kakršen je Spielberg, je bilo tudi snemanje v črno-beli tehniki nekaj povsem nepredstavljivega, a je kljub pomislekom v studiu pri tem vztrajal, saj si, je povedal, holokavsta ni znal predstavljati drugače kot črno-belo. »Takšni so bili navsezadnje vsi dokumentarni filmi, ki sem jih videl o tem.« Schindlerjev seznam so premierno predvajali zadnji dan novembra 1993, do konca leta je že osupnil velik del sveta, naslednje leto je režiser ustanovil fundacijo Shoah, ki je namenjena zbiranju zgodb preživelih in drugih prič holokavsta.
Tudi finančni uspeh
Oba Spielbergova filma, čeprav zelo različna, se 30 let po tem uvrščata med največje filmske uspešnice vseh časov, tudi po finančni plati. Schindlerjev seznam, za katerega režiser nikakor ni pričakoval, da bo pritegnil tolikšno občinstvo, je bil posnet s proračunom 22 milijonov dolarjev in jih zaslužil več kot 320.
Proračun Jurskega parka je znašal 63 milijonov dolarjev, prinesel pa več kot milijardo, s čimer je postal najbolj donosen film tistega časa – na tem mestu je nasledil E. T.-Vesoljčka, izpodrinil pa ga je Titanik Jamesa Camerona leta 1997. To je tudi leto, ko je dobil prvo nadaljevanje: Jurski park: izgubljeni svet, ki ga je še režiral Spielberg, sledili so še Jurski park III (2001), Jurski svet (2015), Jurski park: padlo kraljestvo (2018) in Jurski svet: prevlada (2022).
