Mesta so prav tako raj za čebele, a tudi pri čebelarjenju je treba biti zmeren
Nikjer drugje med ni tako globoko zasidran v nacionalno kulturo kot v Sloveniji, kjer je čebelarstvo nacionalna strast že več generacij, je v New York Timesu zapisal novinar David Segal. Eden od njegovih sogovornikov je bil Gorazd Trušnovec, predsednik društva Urbani čebelar, ki praznuje deseto obletnico ustanovitve. In če se je na samem začetku ukvarjal z razbijanjem napačnih prepričanj o tej dejavnosti v mestih, zdaj opozarja, da je treba biti tudi pri čebelarjenju zmeren. Čebele namreč niso edini opraševalci.
Zimski meseci so čas zatišja za čebelarje, čas, ko čebele hibernirajo, zato so se prav v tem obdobju pred desetimi leti trije ali štirje urbani čebelarji zbrali in ustanovili društvo. Pobudnik in tudi njihov idejni vodja je Franc Petrovčič, začetnik urbanega čebelarjenja pri nas – če sploh lahko temu rečemo začetek. Gorazd Trušnovec namreč rad spomni, da je urbano čebelarjenje morda še starejše od tistega običajnega. Dokaz za to so lončeni panji z arheološkega najdišča naselbine Tel Rehov (dolina reke Jordan) iz desetega stoletja pred našim štetjem, menda
Razbijanje predsodkov in nova spoznanja
Petrovčič, ki je panje na strešno teraso Cankarjevega doma pionirsko postavil pred kakimi 12 leti, je bil tudi sogovornikov mentor. Ko se je Trušnovec, sicer arhitekt in dotlej filmski kritik ter urednik revije Ekran, znašel na profesionalni prelomnici, razočaran nad potjo, po kateri gre publicistika, je začelo v njegovem življenju brenčati. V resnici nima racionalnega pojasnila, kaj ga je gnalo k panju. »Zdelo se mi je, da imam nekaj talenta, tudi čudovito se mi je zdelo ukvarjati s čebelami. Pravzaprav se je zgodilo povsem spontano.«
S Francem Petrovčičem se tudi začenja fotografska razstava, ki jo je društvo ob desetletnici delovanja postavilo na Krakovskem nasipu v Ljubljani. »To, kar počnemo, je vizualno zanimivo, ker je drugačno od tipičnega, podeželskega čebelarjenja. Naši nakladni kvadratni panji sredi betonskega okolja so za fotografe zelo privlačni,« pravi predsednik društva Gorazd Trušnovec. Med njimi so serija fotografij Luke Dakskoblerja, ki je društvo in njegove člane za National Geographic spremljal vse leto in bi mu, kot pravi Trušnovec, že lahko podelili naziv čebelarskega začetnika, pa fotografije Cirila Jazbeca za New York Times in Primoža Predaliča, ki je s svojim posnetkom zmagal na mednarodnem natečaju. Razstava je na ogled predvidoma do 12. marca, pripravili bodo tudi vodene oglede.
Čebelarstvo ga je tako prevzelo, da je poiskal Petrovčiča, ga obiskal na strehi Cankarjevega doma in se mu kar malo vsilil za vajenca, kakor prostodušno pripoveduje. Ker se je tudi njegov mentor spomnil svojih težkih začetkov, je padla zamisel, da bi ustanovili društvo, v katerem bi si delili izkušnje. Prav tako so želeli preveriti, koliko je urbano čebelarjenje v Ljubljani sploh razširjeno. »V desetih letih smo ugotovili, da je znotraj obvoznice skoraj 800 panjev. Vsak panj mora namreč biti registriran zaradi veterinarskega nadzora,« pove Trušnovec. Podatek seveda ni povezan z društvom in ni nič novega; ljudje so imeli po dva ali tri panje na vrtu, le da se niso povezovali oziroma tega imenovali urbano čebelarstvo.
Društvo Urbani čebelar ima zdaj kakih 60 članov in skrbi za okoli 150 panjev. Vsi člani niti niso aktivni čebelarji, med njimi so tudi takšni, ki le podpirajo njihovo dejavnost. Trušnovec, pri katerem je tudi mogoče najeti panj, skrbi za 50 čebeljih družin. Začel je z dvema na domačem balkonu, potem pa začel iskati možnosti na ljubljanskih strehah, kot je na hotelu Park na Taboru ali Petrolovi stolpnici ob Dunajski. Do danes se je tako nabralo zanimivih pripovedi, denimo o muhavosti čebel v času, ko se bliža slabo vreme. Zlasti tiste starejše čebele menda dan pred tem raje ostanejo v panju in so takrat tako nasršene, da se jim ni dobro približati. Podobno doživeto opisuje, kako ta drobna bitja spretno uporabljajo zračne sile in se kdaj tako hitro dvigajo na stolpnice, da se zdi, kakor da morajo na vrhu zavirati, da pridejo do panja.
Več panjev, a količina medu ostaja enaka
Urbano čebelarstvo je bilo sicer najbolj v trendu prav pred desetletjem, morda dvema. Za začetnika pogosto navajajo scenografa Jeana Pauctona, ki je panje že na začetku osemdesetih let postavil na strehi Opére Garnier v Parizu. Glavno mesto Francije je pred desetletjem že veljalo za prestolnico mestnega čebelarjenja, v Londonu je to postalo celo tako priljubljeno, da je začelo zmanjkovati paše za čebele, z vnosom tujih čebel pa so čebelarji ogrozili domače vrste, kot je pred dvema letoma pisal Guardian. V desetih letih se je v glavnem mestu Združenega kraljestva število čebelnjakov podvojilo in preseglo število 7000.
Trušnovec pa opozarja tudi, da čebele niso edini opraševalci, ampak si prostor delijo s čmrlji, metulji, čebelami samotarkami … »V tem prostoru ni neomejene količine hrane. Če pretiravamo s čebelarjenjem, lahko izrivamo druge opraševalce in škodimo biotski pestrosti,« navaja pomislek. »Če smo na začetku spodbujali postavljanje panjev in se borili s predsodki proti urbanemu čebelarjenju, skušamo zdaj malo brzdati prenaseljevanje čebel v mesta in tudi druga okolja.« V društvu so sicer s sodelovanjem z Mestno občino Ljubljana sprejeli smernice o urbanem čebelarjenju, ki priporočajo, da na enem mestu nimajo več kot deset panjev in da so lokacije oddaljene med seboj najmanj 400 metrov.
Na območju celotne MOL je okoli 3500 panjev, po vsej Sloveniji približno 213.000. »V desetih letih se je število podvojilo, število sadovnjakov pa ne. Zato tudi količina medu pada. Treba je vedeti, da čebelja družina v enem letu porabi od 60 do 80 kilogramov cvetnega prahu in medu samo zase, preden se ustvari kakršen koli presežek, ki ga lahko vzame čebelar.«
Vzroke, da je čebelarjenje tako globoko zapisano v slovensko podzavest, vidi v načinu življenja v preteklosti in samopreskrbi. »Čebele imajo v primerjavi z drugimi opraševalci to prednost, da lahko zanje poskrbimo, lažje jih je upravljati. Za prednike je bil med do 19. stoletja edini vir sladkorja, lahko so prodali tudi vosek za sveče. Zlasti če so živeli na razpršenih kmetijah, so ugotovili, da sadje lepše rodi, če imajo čebele. Pozitivnih učinkov je torej več in mislim, da je zato v Slovencih čebelarjenje tako močno zakoreninjeno in tako neločljiv del našega izročila,« razmišlja.
Stres za čebele in čebelarje
Popularizacija v zadnjih letih ima sicer pozitivne plati pri ozaveščanju o skrbi za okolje, vendar je treba imeti v mislih tudi ravnovesje v naravi in navsezadnje dejstvo, da to ni dejavnost za vsakogar. »Čebela je zahtevna žival, ki terja veliko časa in pozornosti. Če se nisi pripravljen odreči kakšnemu poletnemu dopustu in nisi pripravljen na stres zaradi morebitnih bolezni in drugih težav, je bolje, da se s tem ne ukvarjaš, saj lahko delaš škodo sebi in sosednjim čebelam, ker se tako širijo bolezni,« pravi Trušnovec.
Ključ do odgovornega čebelarjenja je nenehno izobraževanje, tudi na področju klimatskih sprememb, ki neizpodbitno vplivajo na naravni ritem. Primer so že zdajšnji precej topli dnevi sredi februarja, zaradi česar so zacveteli že prvi znanilci pomladi. »Če bo šlo tako naprej, bo kmalu vse ozelenelo, sredi aprila pa bo zavel polarni zrak in bo vse pomrznilo. Po takem travmatskem šoku si čebele ne opomorejo mesec ali dva. Naše sezone pa so zelo kratke. Kar narediš, narediš od aprila do junija, julija in avgusta že moraš misliti na zimo.« Naša avtohtona kranjska sivka (Apis mellifera carnica) in edina, s katero je formalno dovoljeno čebelariti pri nas, je prilagojena ravno na daljše zime in nizke temperature in potrebuje daljšo hibernacijo, pravi. Ta vrsta je znana tudi po mirnosti in krotkosti in je zato najprimernejša za mesta.
Zelo slabo je bilo, denimo, lansko leto, ko je bilo zelo deževno. Slovensko povprečje je bilo približno dva kilograma medu na panj, a Ljubljana je nekoliko izstopala: Trušnovec je kljub vsemu pridelal od pet do osem kilogramov, v običajni sezoni je sicer bera od 10 do 12 kilogramov na panj. »V Ljubljani je še vedno veliko biodiverzitete, drevoredov kostanjev, lipe, javorjev ... Tudi ljudje imajo veliko sadnega drevja in cvetočih rastlin. Predvsem pa smo tu med Tivolijem, Golovcem, Rožnikom in Grajskim gričem, kar je zelo bogato zaledje za čebele,« opisuje življenjski prostor na Krakovskem nasipu, kjer se ob Ljubljanici vleče dolg drevored.
Prav tam je do 12. marca postavljena fotografska razstava, ki prikazuje ključne projekte in dogodke v razvoju društva, njihove cilje, prigode, kakršne so reševanje pobeglih rojev čebel, in navsezadnje njihove člane. Med njimi je Monišankar Singha, menda prvi prebivalec Bangladeša, ki je pridobil slovensko državljanstvo. Na vrtu družinske hiše v Šiški je postavil stojišče za panje in za čebelarjenje navdušil tudi sina, 13-letnega Šana Kirona Singho. Na vprašanje, kaj ju je tako pritegnilo pri tej dejavnosti, ni preprostega odgovora. To je kot nekakšen notranji klic, pravi Trušnovec.
Navdušenje prenašata naprej, zdaj že na vnuke, tudi Marija in Ljubo Struna iz ljubljanskih Murgel. Legendarni slovenski filmski producent, ki se je podpisal pod desetine domačih in tujih filmov, čebelari že več kot 80 let, zdaj je častni član društva Urbani čebelar, za zasluge na področju slovenskega čebelarstva je leta 2018 prejel odlikovanje Antona Janše I. stopnje. »Imel sem tri družine: svojo družino, čebeljo družino in filmsko družino,« je pred časom dejal v pogovoru za Val 202.
