V nadaljevanju preberite:
Moja šola je bila ulica. Na začetku nisem nič vedel o umetnosti. Leta 2012 je bila v Galeriji Škuc razstava z naslovom 4.4., morda ni naključje, da je to datum, ko imam rojstni dan. Tam sem prvič predstavil fotografijo, na kateri so trije goli moški, moji prijatelji, postavljeni v piramido. Odziv nanjo je bil zelo dober. Spomnim se, da je nekdo iz »stroke« prišel do mene in me je vprašal, ali sem se s fotografijo morda referiral na skupino OHO in njihovo znano delo Triglav ali pa sem morda imel v mislih skupino Irwin. Nisem vedel, o čem govori, jaz sem bil lik iz Dravograda (nasmešek).
Ta fotografija je bila samo ena sekvenca iz mojega življenja, a ljudje so jo interpretirali po svoje. Začetna praksa me je utrdila. Ves čas imam občutek, da šele začenjam. Tudi zdaj, ko svoja dela predstavljam v tujini. Slikarska dela ustvarjam dobra tri leta, nikoli nisem vedel, zakaj, pač delal sem jih, in zdaj vidim, da so nekakšen blue print, kot skice za nadaljnja fotografska dela. In vse skupaj ima totalen smisel.
Stojiva pred zidom, na katerem snuje novo razstavo. Črno-beli avtoportreti, kolaži, veliko platno, na katerem so plasti bele barve, na njem je naslikal oranžne valove, črke a, štiriperesne deteljice. V času intervjuja sva se ves čas vračala pred ta zid.
To, kar vidiva, so simboli, ki me prizemljijo, me obdržijo v normalnem stanju. Črke so povezane s sinom Vincentom, ki bo kmalu star tri leta in je v nekem obdobju povsod opazil črko a. Ko jih pogledam, naslikane na platnu, se mi zdi, da se lahko vrnem na pravo pot v trenutkih, ko nekatere stvari postanejo preglasne, preveč napete.
Štiriperesne deteljice je zbiral dedek. Na steni garaže je imel obešene gole ženske iz koledarjev in nanje je lepil deteljice. Vsako leto za božič ali za rojstni dan mi je dal tole. (Vstane in gre po doma narejeno kuverto, na katero so nalepljene deteljice in fotografije rož, izrezane iz revije.) Vanjo je vedno dal kaj denarja. Bil je zidar, tipični moški; nisva se veliko pogovarjala, čeprav sva si bila zadnja leta zelo blizu, saj sem odraščal pri starih starših. In to je ta estetika, ki sem jo že kot mulc posvojil. Knjigo fotografij Grandheroes sem posvetil babici in dedku. Naredil sem jo kot družinski album zato, da se bom spominjal, kaj se je nekoč zgodilo.
Skejterska scena bi se mi zdaj verjetno smejala, ampak mene inspirirajo tudi valovi, navdihne me šum vetra. Ni pravil, ni predalčkov. Dovolim si, da me inspirira karkoli (se smehlja) – zakaj ne družina?
