Obletnica mobilizacije v nemško vojsko
Na dan, ko sem pisal to zgodbo, 24. aprila 2024, je bila 80. obletnica, kar sem vstopil v taborišče počasne smrti. Med drugo svetovno vojno sem bil namreč prisilno mobiliziran nemški vojak.
Rojen sem bil leta 1927. Še ne polnoletni smo bili 20. junija 1944 odpeljani iz Maribora v nemško deželo. Najprej v »Reicharbetsdienst« v mesto Bregenz ob Bodenskem jezeru. Tam smo bili štiri mesece, nato pa v redno nemško vojsko.
Po končanem vojaškem usposabljanju so nas 20. aprila 1945 poslali na zahodno fronto, kjer so se bojevali ameriški vojaki. Še istega dne sem bil ujetnik pod ameriško komando. Proti koncu druge svetovne vojne je bilo sedem milijonov nemških ujetnikov, od katerih jih je en milijon umrlo zaradi lakote. Jaz sem bil ujet v dobri osebni kondiciji v 17. letu starosti in sem lažje prenašal lakoto kot kolegi, ki so bili prej že po dve ali tri leta v vojski.
Čez nekaj časa so nas razdelili po nacionalnostih; Slovenci smo bili transportirani v Francijo, v taborišče v Marseillu, kjer je bil pravi pekel za človeka! Avgusta 1945 smo bili odpuščeni in 17. avgusta z vlakom pripeljani v Slovenijo. Tu smo bili en teden zaprti Celju, en teden pa tudi v Ljubljani, kjer so nas zasliševali, zakaj smo šli v nemško vojsko. Od tam smo bili izpuščeni na prostost. Ko sem prišel domov, me domači niso poznali, saj sem bil tako dehidriran, da sem tehtal le 57 kilogramov.
V Jugoslaviji so nas imeli za »švabske vojake«! Imeli smo težave s službo. V samostojni Sloveniji pa smo imeli pametne in poštene vladarje, ki so poznali naše razmere: dobili smo status žrtev vojnega nasilja in s tem vse pripadajoče pravice. Hvala, slovenski voditelji!
O strahotah v teh ameriških taboriščih, kjer so vojni ujetniki umirali od lakote, lahko beremo v knjigi Druge izgube, ki jo je napisal kanadski pisatelj in založnik James Bacque. Obogatimo naše obzorje duha!
