Zakaj sem proti zakonu o vladi
Glasovalni stroj Roberta Goloba je konec junija v parlamentu potrdil spremembe zakona o vladi, s katerimi so se zmagovalci državnozborskih volitev namenili povečati število ministrstev in reorganizirati vladne resorje. Tako so jih pač pokupčkali na pogajanjih za sestavo koalicije oziroma vlade.
SDS je uresničitev teh namer blokirala z referendumom (tudi) o zakonu o vladi in zanj zbrala več kot 52.000 podpisov volivk in volivcev.
Od koalicijskega dogovora in sprejetja zakona o vladi pa se je koordinator Levice in minister Luka Mesec premislil in povedal, da ministrstva za solidarno prihodnost ne bo, ne glede na rezultat referenduma. Tako da se je odločil sam in se s predsednikom vlade o tem že pogovoril. Minister je očitno govoril v prazno, saj zdaj spet velja, da novo ministrstvo za solidarno prihodnost bo, ni pa jasno, kdo ga bo vodil.
Koalicija, ki s takšnimi prigodami vnaša zmedo v volilno telo, ki bo v nedeljo odločalo o usodi zakona o vladi, je v svojih argumentih, zakaj na referendumski glasovnici o zakonu o vladi obkrožiti za, težko verodostojna.
Seveda je mogoče zapisati, da je pravica zmagovalca volitev, da si vlado organizira tako, kot si je zamislil, ter da je treba takšno politično odločitev spoštovati. Še lažje pa se je strinjati s tistimi, ki opozarjajo, da se potemtakem število ministrstev z vsako vlado lahko širi v nedogled.
Še zlasti pa se zdi neprepričljivo govorjenje o vitkih ministrstvih, ki bodo delala hitreje in učinkoviteje. In ne bodo stala več. Od izkušenih menedžerjev, kot sta premier Robert Golob in finančni minister Klemen Boštjančič, bi pričakovali, da bi ob napovedih vitkih resorjev govorila o tem, da bo manj ljudi naredilo več, da bo produktivnost večja. Dosedanja praksa bohotenja javne uprave kaže, da ministrstvo, enkrat ko ga ustanoviš, težko ukineš, z leti pa potem kadrovsko in stroškovno samo raste. Tudi če domnevamo, da bo število birokratov po ministrstvih ostalo enako bodo zaradi dogovorov o višanju plač zaradi inflacije, draginje in odprave anomalij ter poračunu regresa stali več. Stroški delovanja vlade ne bodo enaki, kot napovedujejo zagovorniki zakona. Še manj pa nižji, kar bi naivni morda pričakovali ob napovedih nižje gospodarske rasti in osebne potrošnje ter posledično nižjih prilivov v proračun.
