Pogled v intimni svet kraljice Marije Antoanete
Štiristo let mineva, odkar je francoski kralj Ludvik XIII. lokacijo ene poznejših največjih francoskih znamenitosti vseh časov izbral za svojo lovsko kočo. Gozdove, polne divjadi, pri skromnem zaselku Versailles, je cenil že njegov oče kralj Henrik IV., sin pa je lastništvo 800 hektarov velikega območja prevzel leta 1623 in dal zgraditi udobnejšo in okrašeno palačo. Ob letošnjem visokem jubileju na ogled postavljajo obnovljene prostore dvorca, za podobo katerega je bil najbolj zaslužen njegov naslednik Sončni kralj Ludvik XIV.
Da bi Evropi pokazal veličastnost svoje monarhije, je Sončni kralj leta 1661 prevzel skromno palačo svojega očeta in jo spremenil v eno najveličastnejših na svetu. Leta 1682 je vladal od tod, z dvorcem sta bila tesno povezana tudi njegova naslednika Ludvik XV. in Ludvik XVI., s čigar obglavljenjem se je končala francoska absolutistična monarhija. Prav žena Ludvika XVI., hči avstrijske vladarice Marije Terezije Marija Antoaneta, ki je v Versailles prišla kot bodoča kraljica, stara komaj 14 let, je v dvorec vnesla še več prestiža in dekoracije.
Širša javnost lahko po petih letih prenove od danes ponovno občuduje njene osvežene zasebne sobane, kar v Versaillesu razglašajo za vrhunec praznovanja 400-letnice palače. V teh najbolj intimnih prostorih se je zadnja francoska kraljica igrala s svojimi otroki in sprejemala prijatelje in prijateljice ter ljudi, s katerimi si je bila blizu. V teh prostorih za skrivnimi vrati iz njene uradne spalnice je našla svoj mir in zatočišče.
Te prostore je začela opremljati sredi 70. let 18. stoletja. »Med drugim budoar, knjižnica, jedilnica in soba za že v 17. stoletju zelo priljubljen biljard, ki je bila spremenjena v sprejemnico, ter nekaj sob osebja so povsem novo odkritje,« je za France24 povedal direktor Narodnega muzeja dvorcev Versailles in Trianon Laurent Salomé.
Bogastvo in skladnost ženstvenega apartmaja na 100 kvadratnih metrih v dveh nadstropjih in s pogledom na skromno notranje dvorišče so obudili po več letih raziskav in restavriranja, pri čemer jim je primanjkovalo zgodovinskih virov, na novo so jih opremili z novimi pridobitvami pa tudi s kosi restavriranega pohištva ter uporabne umetnosti.
Celo z arheološkimi metodami
Šele po obsežni raziskavi so lahko reproducirali tudi tekstilno dekoracijo v lila barvi, dopolnjeno z različnimi odtenki kraljici ljube zelene barve, ki je krasila sobo, znano kot Méridienne. Dekor te sobe, opremljene leta 1781, je med najdragocenejšimi v palači in naj bi kazal na veselje kraljevega para ob rojstvu prvega sina. Sedem let pozneje je umrl za tuberkulozo.
Kot so zapisali pri reviji The World of Interior, je bila soba v lila barvi tretja in zadnja barvna različica po okusu Marije Antoanete, pravi odtenek barve pa so iskali z arheološkimi metodami; analizirali so mikroskopsko majhne vijoličaste delce, ki so jih našli pod oblazinjenimi nasloni za roke, in se tako dokopali do njihove sestave.
Ugotovitve so primerjali s fotografijami pohištva iz Compiègna, kosov, ki so prestali revolucijo in jih hranijo v Ermitažu v Sankt Peterburgu. Ogledati si je mogoče tudi obnovljeno zlato sobo, opomniti gre na dekorativne tkanine z motivi ananasa, ki slovijo kot ena najdragocenejših stvaritev manufakture iz Jouy-en-Josasa v 18. stoletju.
Septembra bodo v palači odprli še prenovljeno galerijo zgodovine te turistične znamenitosti, ki jo je lani obiskalo skoraj sedem milijonov ljudi. V Versaillesu se delo nikoli ne konča. Pravkar je bil namreč obnovljen vodnjak Buffet d'eau, v zadnjem desetletju med drugim tudi sobane najljubše ljubice francoskega kralja Ludvika XV. Jeanne du Barry. V filmu, ki je odprl letošnji canski filmski festival, jo je upodobila kar režiserka sama Maïwenn Aurélia Nedjma Le Besco, znana kot Maïwenn, kot kralj pa je zaigral ameriški igralec Johnny Depp.
