Nagrada za ekonomijo Bernankeju, Diamondu in Dybvigu
Nagrado švedske centralne banke v spomin Alfreda Nobela so tokrat prejeli trije ameriški ekonomisti, Ben Bernanke z institucije Brookings, sicer nekdanji predsednik ameriške Federal Reserve, Douglas Diamond z univerze v Chicagu in Philip Dybvig z univerze v St. Louisu, in sicer za raziskave s področja bank in finančnih kriz.
Kot so zapisali švedski akademiki, je njihovo delo »ključno za raziskave, ki so izboljšale naše razumevanje bank, bančne regulacije, bančnih kriz in upravljanja finančnih kriz. Raziskave letošnjih nagrajencev so zelo koristne za vse nas, saj zmanjšujejo tveganje, da se finančne krize razvijejo v dolgoročne depresije z resnimi posledicami za družbe.«
Za delovanje gospodarstva je treba prihranke usmeriti v investicije. Vendar pa tu nastopi konflikt: varčevalci želijo takojšen dostop do svojega denarja v primeru nepričakovanih izdatkov, medtem ko morajo podjetja in lastniki stanovanj vedeti, da ne bodo prisiljeni predčasno odplačati svojih posojil. Diamond in Dybvig v svojih raziskavah pokažeta, kako banke ponujajo optimalno rešitev tega problema. Če delujejo kot posredniki, ki sprejemajo depozite številnih varčevalcev, lahko vlagateljem omogočijo dostop do svojega denarja, kadar ti želijo, hkrati pa posojilojemalcem ponudijo dolgoročna posojila.
Njuna analiza pa je tudi pokazala, kako kombinacija teh dveh dejavnosti naredi banke ranljive za govorice o njihovem skorajšnjem zlomu. Če veliko število varčevalcev hkrati pride v banko, da bi dvignili svoj denar, lahko govorice postanejo samouresničujoča se prerokba – zaradi navala na banke te lahko propadejo. To nevarno dinamiko je mogoče preprečiti tako, da vlada zagotovi zavarovanje vlog in deluje kot posojilodajalec v skrajni sili za banke, še piše v utemeljitvi nagrade.
Diamond je pokazal, kako banke opravljajo še eno družbeno pomembno funkcijo. Kot posredniki med številnimi varčevalci in posojilojemalci lahko ocenjujejo kreditno sposobnost posojilojemalcev in zagotavljajo, da se posojila uporabljajo za dobre naložbe.
Ben Bernanke pa je analiziral veliko depresijo v tridesetih letih prejšnjega stoletja, najhujšo gospodarsko krizo v sodobni zgodovini. Med drugim je pokazal, kako so bili navali na banke odločilni dejavnik, da je kriza postala tako globoka in dolgotrajna. Ko so banke propadle, so se dragocene informacije o posojilojemalcih izgubile in jih ni bilo mogoče hitro znova ustvariti, še piše v utemeljitvi nagrade.
Pomembna skupna ugotovitev njihovih raziskav je, zakaj je ključno, da se izognemo propadom bank. »Nagrajenci so postavili temelje sodobnih raziskav, ki pojasnjujejo, zakaj imamo banke, kako jih narediti manj ranljive v krizah in kako sami zlomi bank poglobijo finančne krize. Njihove analize so imele velik praktični pomen pri urejanju finančnih trgov in obvladovanju finančnih kriz,« je še zapisano v utemeljitvi nagrade.
Nujnost bančne stabilnosti
»Pomembno sporočilo je, da so v aktualnih razmerah inflacije in dolgoročne, lahko tudi dramatične recesije tokrat nagrajenci ekonomisti, ki se ukvarjajo s pomenom in nujnostjo bančne stabilnosti. Zlasti Ben Bernanke, ki je doktoriral iz velike depresije v 30. letih, velja za enega najbolj poglobljenih specialistov, ki je dokazoval, zakaj je bila tista kriza tako odločujoča,« pravi ekonomist Bogomir Kovač z ljubljanske ekonomske fakultete.
»Tudi danes je sporočilo enako: moramo reševati banke, da ne poglobimo recesije ali krize. Banke so eno od žarišč in so lahko vzrok za krize, saj sama bančna kriza pogosto onemogoča zagotavljanje likvidnosti in prenos prihrankov do investicij. Treba je vzbuditi predvsem zaupanje v tržnem gospodarstvu. Normalna likvidnost in solventnost finančnega sistema je temelj in pogoj za reševanje kakršnegakoli problema, danes tudi inflacije in prihajajoče morda zelo trde recesije,« poudarja sogovornik.
Nagrajenci so svoje glavne teoretske prispevke dali v 80. letih prejšnjega stoletja, ki so, tako Kovač, »morda najbolj primerljiva z razmerami in obratom v ekonomski politiki, ki nas morda zdaj čakajo. Poudarek v letošnjem izboru je na tem, da so banke tiste, ki kreirajo denar, imajo v rokah monetarna sredstva in najbolje nadzirajo, kaj se dogaja v realnem gospodarstvu. V celotnem zahodnem svetu imamo zdaj dobro in zelo robustno bančno strukturo, a poudarek na tem, da je stabilnost bank eden najpomembnejših vzvodov za reševanje inflacije pa tudi razvojnega ravnotežja in gospodarske rasti, je ključna zgodba. Ne sme se nam zgoditi tisto, kar smo tudi v Sloveniji zelo dobro čutili, da se banke v nekem kritičnem obdobju same zapeljejo predaleč, odrečejo pomoč gospodarstvu, kar pripelje do množičnega propadanja podjetij in množičnih težav bank, ki jih morajo tako ali drugače sanirati države.«
Tehnično ne gre za Nobelovo nagrado, saj je Alfred Nobel ni omenil v svoji oporoki, a jo podeljujejo v njegovem imenu in skupaj s preostalimi Nobelovimi nagradami. S tem se bo sklenil teden razglasitve letošnjih Nobelovih nagrad.
Nagrado za ekonomske znanosti v spomin Alfreda Nobela je leta 1968 ustanovila švedska centralna banka ob svoji 300. obletnici. Prvič so jo podelili leta 1969 Ragnarju Frischu in Janu Tinbergenu. S tem je ta nagrada precej mlajša od pravih Nobelovih nagrad, ki jih podeljujejo od leta 1901 iz sklada, ki ga je ustanovil švedski industrialec in izumitelj dinamita Nobel.
Lani so bili prejemniki Nobelove nagrade za ekonomijo Kanadčan David Card za empirični prispevek k ekonomiki dela ter izraelsko-ameriški znanstvenik Joshua Angrist in nizozemsko-ameriški znanstvenik Guido Imbens za metodološki prispevek k analizi vzročnih razmerij. Vsi trije so naredili korak naprej na področju naravnih poskusov.
Letošnji teden razglasitve Nobelovih nagrad se je začel prejšnji ponedeljek z razglasitvijo nagrajenca za medicino ali fiziologijo. Nagrade bodo vsem nagrajencem tradicionalno podelili 10. decembra – na obletnico smrti Alfreda Nobela, švedskega izumitelja in ustanovitelja Nobelove fundacije.
