Razočarani Vukovar v šahu nacionalističnih strank
Ivo Josipović je vrhunski pravnik, profesor na zagrebški pravni fakulteti in aktivni član levosredinske SDP ter nekdanji predsednik Hrvaške. Venomer je bil optimist. Realni optimist. O dogajanju v Vukovarju, mestu na vzhodu države, kjer nikakor ne morejo umiriti napetosti med Hrvati in Srbi, ve zelo veliko. Zdaj, kot je zatrdil v pogovoru za Delo, »Vukovar držijo v šahu nacionalistične sile.«
Jutri bo tam še ena v vrsti kolon spomina na dogajanje v vojni, ki v tem mestu še vedno traja. Le da tokrat tudi še na ideološkem polju, saj so delitve med Hrvati in Srbi še kako očitne. Iz mesta, v katero je država vložila milijone za razvoj, se je v zadnjih letih izselil vsak peti prebivalec. Predvsem mlajši. Mesto pa kljub vsemu ohranja status svete nedotakljivosti.
Pred dobrega pol leta ste obiskali Vukovar, da bi podprli kandidata SDP na lokalnih volitvah. Vaša izjava, da je »Vukovar talec nekaterih strank,« je odmevala. Zdaj, ko se bliža dan spomina na žrtve domovinske vojne in trideseta obletnica krvavega padca Vukovarja, je izjava vnovič aktualna. Kaj ste z njo želeli sporočiti?
Vedeti je treba, da stranke z desne strani političnega spektra, še donedavno na čelu s HDZ, danes pa so HDZ zamenjali odpadniki iz HDZ, kot tudi Samostalna srbska demokratska stranka (SDSS) in še nekatere, ki se imajo za »srbske«, svojo politiko delovanja utemeljujejo na nacionalnem. Zato tudi trdim, da so nacionalistične. Saj na tem temelji tudi njihovo delovanje; večinoma na nacionalistični podlagi in daleč od družbeno odgovornega. In v Vukovarju prav te stranke delujejo skupaj.
Od kod pa napetosti?
Vse omenjene stranke delujejo skupaj, vsaka posamično pa nenehno ustvarja napetost v odnosu do »tiste druge«, s čimer stopnjujejo napetosti. Po volitvah pa delujejo z roko v roki. Če tega političnega ustvarjanja napetosti med strankami ne bi bilo, se tudi stranke ne bi obdržale. Navsezadnje sta HDZ in srbska SDSS čvrsta zaveznika tudi na državni ravni, v parlamentu.
Pa saj se tudi prepirata?
Seveda se, vendar le ko govor steče o ustaših ali pa ko gospod Pupovac (Milorad Pupovac je vodja stranke SDSS; op. a.) malce »zajoče« v Jasenovcu, ko ga zmoti zgodovinski revizionizem in negiranje zločinov nad Srbi v Jasenovcu. Že naslednjega dne pa v saboru HDZ in SDSS složno dvigujeta roke. Bi si skoraj upal trditi, da sta eni najbolj složnih strank, partnerjev na hrvaškem političnem prizorišču.
Navsezadnje pa je dobro, da hrvaška in srbska stranka delujeta tako složno?
V načelu je to seveda dobro, vendar je treba vedeti, da to sodelovanje, ki temelji na »biti in ostati« na oblasti, na političnem nepotizmu in ozkih finančnih interesih, ne pa na vrednostni podlagi, ne prinaša nobenih rezultatov. Še posebej, ko je govor o strpnosti, spravi, še manj pa o položaju srbske manjšine na Hrvaškem.
Torej je Vukovar, tri desetletja pozneje, še vedno bolj politično vprašanje kot pa povsem običajno hrvaško mesto?
To je več kot očitno. Vojno dogajanje v Vukovarju so venomer zlorabljali v politične namene. Povsem človeško je spomniti se žrtev in sočustvovati s sorodniki umrlih, napačno pa je ves Vukovar, nekoč nemara eno najbogatejših mest v nekdanji Jugoslaviji, spremeniti v muzej. Vukovar potrebuje gospodarstvo, mlade, kulturo, šport, življenje. Ne pa zgolj spomin na prejšnje, strašne in težke dni. Ne glede na težko preteklost bi moral biti Vukovar mesto prihodnosti, ne pa togega in nespremenljivega trpljenja, ki se nemalokrat zlorablja v politične namene.
November je mesec, ki je na Hrvaškem v veliki meri povezan z Vukovarjem. Mediji že na veliko napovedujejo dogajanja ob 30-letnici dogajanja v tem mestu. Vi ste se še kot predsednik Hrvaške močno zavzemali za spravo med Hrvati in Srbi v tem mestu. Zakaj mesto ostaja tako silno sveto in nedotakljivo?
Nihče ne more pozabiti na trpljenje, umrle v Vukovarju, ki je bil takrat dobesedno zravnan do temeljev. V mestu so Hrvati resnično trpeli. V začetku vojne tudi Srbi. V Vukovarju se še danes srečujejo ljudje, ki so se takrat gledali čez muhe na puškah. Sprava pa je vseeno nujna, če kdorkoli želi, da bo mesto normalno funkcioniralo.
Je sobivanje sploh mogoče?
Danes se je vnovič treba učiti skupnega življenja. Grozljivo je videti delitve na ene in druge celo v vrtcih in šolah, da obstajajo hrvaški in srbski lokali, da se ljudje nenehno preštevajo in delijo med seboj. Vse to je rezultat politike in tudi zato se Vukovar nikakor ne more izviti iz objema preteklosti.
Pred dnevi je »počil film« publicistu Borisu Dežuloviću, ki je za spletni portal hrvaškega dela televizije N1 napisal kolumno »Je*o vas Vukovar«. Kaj hujšega. Sledil je pogrom na avtorja in plaz brez primere. Kako komentirate ta pogrom, ki se je vsul na avtorja svojevrstne analize dogajanja v svetem mestu?
Dežulovićev bridki in provokativni stil je nemalokrat povod za nezadovoljstvo in odpor. Celo zgražanje dela javnosti, še posebej, če se dotakne kake hrvaške tako imenovane svetinje. Osebno sem povsem razumel prispevek avtorja o zlorabi Vukovarja v politične namene, kar ima za posledico nazadovanje v razvoju mesta in izseljevanje.
Degradiral vojne zločince
V vlogi predsednika in vrhovnega poveljnika Oboroženih sil Republike Hrvaške si je Ivo Josipović nakopal bes, ko je 9. septembra 2010 izdal ukaz o degradaciji (odvzem čina in častniških pravic) več častnikov, takrat še nedotakljivih zaradi vloge v sveti domovinski vojni v devetdesetih letih prejšnjega stoletja: generalmajorja Branimirja Glavaša, generalmajorja Mirka Norca, polkovnika Tihomirja Oreškovića in majorja Siniše Rimca (vse zaradi vojnih zločinov med vojnami na območju bivše Jugoslavije) ter generalmajorja Vladimirja Zagorca (zaradi zlorabe položaja in pooblastil ter kraje dragocenih draguljev iz MORH). Na predsedniških volitvah 2015 je doživel poraz, vendar politiko še intenzivno in analitično spremlja.
Enajst let mineva od vašega srečanja s srbskim kolegom Borisom Tadićem. Srbski predsednik se je takrat opravičil za zločin nad Vukovarjem, vi, kot hrvaški predsednik, za zločine nad Srbi v Paulin dvoru. Dan se je pravzaprav zapisal v meddržavno zgodovino. Je tako srečanje mogoče v zdajšnjih časih, ko so odnosi med Hrvaško in Srbijo napeti kot struna in na najnižji ravni?
Težko. Danes so odnosi med Hrvaško in Srbijo slabši, kot so bili pred desetimi leti. Najvišji predstavniki oblasti se obstreljujejo s težkimi besedami, mediji jim pri tem pomagajo. Res pa je, da v vsem tem daleč pred vsemi prednjači srbski predsednik Aleksandar Vučić s svojo ekipo.
Zgodba o Vukovarju je do neke mere podobna zgodbi Hrvaške v celoti. Nikakor se ne more odmakniti od preteklosti in prostor prepustiti sedanjosti in prihodnosti. Kot vas poznam, ste bili vedno realni optimist, vendar vas moram vseeno vprašati, ali menite, da bi se Hrvaška lahko kmalu rešila teh okovov preteklosti?
Optimist sem, da! Vendar za spremembe nikakor ne bodo poskrbeli zdajšnji politični igralci. Tu mislim na desnosredinski blok HDZ in na srbsko SDSS. Oni preprosto živijo od nestrpnosti in konfliktov, nemalokrat zaigranih, nenehno pa navzočih. Ob vsem tem pa so zelo pozorni, da vse skupaj ostane na meji sprejemljivosti. Meja mora biti tako natančna, da pač ne privede do hujšega spora, ki bi jih zrušil s trona oblasti, hkrati pa jim mora omogočiti, da ogenj nacionalizma in nestrpnosti nenehno tli in da razdor med ljudmi obstaja. Njihovo sporočilo je venomer enako: volite nas, saj smo ogroženi. Volite nas, saj smo edini, ki se borimo za nacionalne interese. Žal pa je slaba opozicija, tako na levi strani spektra, kot tudi tako imenovana centristična, sredinska, sokriva za take razmere.
