Že v času študija na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem je Izolanka Ana Višković večino počitnic namenila potovanjem, z izjemo nekaterih skandinavskih in jugovzhodnih, recimo Makedonije, je obiskala že vse evropske države, pa tudi Turčijo in Maroko. Če je bilo le mogoče, je v tujino odšla prek katerega od mnogih razpisov, ki jih je sofinancirala Evropska unija v svojem obširnem programu Erasmus+.

V okviru programa Youth in action (del Erasmusa+), katerega cilj je vzgoja aktivne evropske identitete, solidarnosti in strpnosti pri mladih Evropejcih, z namenom, da se vključijo v oblikovanje prihodnosti Unije, je bila na Sardiniji, v Turčiji in na Poljskem. V času prve bolonjske stopnje je opravljala tudi študentsko delo kot vodja projektov v okviru Študentske organizacije Univerze na Primorskem, kjer je vodila aktivnosti za tuje študente pri nas.

Ana Višković. FOTO: osebni arhiv

Na študentski praksi, ki je bila v določenem delu tudi financirana s strani Erasmusa+, je bila tudi štiri mesece v Berlinu na Inštitutu za kulturno diplomacijo, kjer je pomagala pri organizaciji in oglaševanju mednarodnih konferenc: pripravljali so marketinške vsebine in vabili diplomate na konference. »V Berlinu sem bila prvič s prijateljico in mi je bilo res zelo všeč, zato sem se, ko sem videla priložnost za prakso, takoj prijavila in bila izbrana.« A njena prva delovna praksa jo je nekoliko razočarala. »Glede na to, da marsikdo idealistično gleda na možnosti, ki so študentom danes dostopne, da si tako doma kot v tujini nabirajo izkušnje, je treba biti realen. Možnosti za študentsko prakso v tujini je res veliko, a velikokrat gre za vključitev v proces dela, kjer so študentom dodeljene najbolj enostavne naloge, nimajo mentorjev in se v resnici ničesar novega ne naučijo,« opozarja sogovornica in dodaja, da pa je kljub temu to enkratna priložnost za mlade, da se naučijo živeti na svojem, spoznajo način življenja tudi v drugih državah in opravijo vaje za šolo samostojnosti. »Poiskati si moraš stanovanje ali sobo, se logistično znajti v velikem mestu, ves čas komunicirati v tujem jeziku, navezovati nove stike in tako dalje.«

Intenzivno učenje nemščine

V času magistrskega študija, ki ga je nadaljevala na ljubljanski filozofski fakulteti na smeri antropologija, je celoten drugi letnik opravila na Dunaju, kjer živi še danes. »Gre za študij, ki je enak na šestih univerzah v šestih državah in omogoča študentom, da lahko teoretično vsak semester opravijo v drugi državi. To bi bilo sicer logistično in finančno precej zahtevno, zato sem se odločila, da dva semestra opravim na Dunaju. Erasmusova štipendija krije zgolj en semester, pri plačilu drugega so mi pomagali moji starši.« Za Dunaj se je odločila, ker je prvotno želela pisati magistrsko nalogo o Slovencih, živečih na Dunaju, a jo je v vmesnem času začela antropološko zanimati tehnologija. »Zanimalo me je, kako pametni telefoni vplivajo na naš potek življenja, na naše razmišljanje in odločitve.« Opravila je nekaj tečajev o uporabniški izkušnji (UX dizajn), v magistrski nalogi pa raziskala vpliv aplikacij za načrtovanje poti na odločitve in doživljanja posameznikov. Upala je, da ji bo dokončana izobrazba prinesla zaposlitve v smeri, za katero se je izobraževala, a ni bilo tako preprosto.

»Ker je življenje na Dunaju, brez avstrijskih dohodkov, finančno veliko breme, sem že v času študija opravljala priložnostna dela. Od baristke do prodajalke v trgovini s spominki, nikoli pa nisem želela službe, kjer bi govorila angleško, saj je bil moj primarni cilj odhoda na Dunaj, da se naučim nemškega jezika. Moja izobrazba mi pri iskanju službe ni ravno pomagala, zato sem bila obsojena na storitvene dejavnosti. Po nekaj letih sem bila zelo izčrpana, ne tako fizično, ampak psihično. Imela sem občutek, da trošim svoj potencial in ne izkoriščam svojih sposobnosti in zmožnosti. Poleg tega ti tudi neznanje jezika oziroma pomanjkljivo znanje postopoma nažira samozavest. Ne dobiš zaposlitve, ki bi jo, če bi znal jezik, ne moreš se tako polno izraziti, kot bi se v maternem jeziku. Če se ne moreš polno izraziti, se tudi predstaviti ne moreš na način, kot bi se želel.«

Kljub temu je vztrajala; se intenzivno učila jezika, obiskovala tečaje, se družila z nemško govorečimi znanci … Sčasoma se je počutila dovolj samozavestno, da je začela oddajati prošnje tudi na zahtevnejša delovna mesta. »Zadala sem si cilj, da če v enem letu ne dobim zaposlitve, ki pritiče moji izobrazbi in sposobnostim in bo zadovoljevala moje intelektualne sposobnosti, se vrnem v Slovenijo.«

Razvoj programske opreme

Tako je dobila prvo zaposlitev v IT-podjetju, kjer je delala na oddelku za pomoč uporabnikom (uporabniki so strokovni delavci, ki so uporabljali programsko opremo, ki jo je razvijalo njihovo podjetje) in pri delu uporabljala tako italijanščino kot tudi nemščino, ki jo poleg angleščine zdaj aktivno govori, in slovenščino. »To, da lahko uporabljam vse tri jezike, me zelo veseli,« doda iskriva sogovornica. Kmalu je znotraj podjetja postala vpletena tudi v projekt, kjer je lahko izkoristila svoje znanje o uporabniški izkušnji. »Moja naloga je, da poskušam razumeti uporabnike, kako uporabljajo aplikacije, ki jih razvijamo, ter kako razumejo programsko opremo, to pa potem prenesem programerjem, da jo izboljšajo v smeri lažje in učinkovitejše uporabe.« V podjetju izdelujejo programe za načrtovanje delovnega časa v specifičnih panogah, v proizvodnem, zdravstvenem sektorju, za gasilce … »Razvijamo tudi programsko opremo za spremljanje emisij, komunikacijske sisteme za nadzor železniškega in zračnega prometa, programsko opremo za opozarjanje in rešitve za reševalne enote, programsko opremo za demokratično sprejemanje odločitev z neomejenim številom udeležencev po načelu sistemskega soglasja.«

Sogovornica živi na Dunaju in pravi, da »večje mesto ponuja neprimerno več obilja, priložnosti za izobraževanje in kulturno udejstvovanje«. FOTO: Shutterstock

A podjetje ni locirano na Dunaju, ampak v Gradcu, zato je svoje življenje preselila v manjše mesto. »Na srečo – če se pošalim – je prišlo obdobje epidemije, ki je pospešilo procese dela od doma, zato sem lahko odšla nazaj na Dunaj, kajti večje mesto ponuja neprimerno več obilja, priložnosti za izobraževanje in kulturno udejstvovanje.«

Kljub temu pa je bilo obdobje epidemije težko. »Obdobje epidemije je bilo za priseljence še veliko težje, ker nimamo toliko socialnih vezi. Še bolj smo bili izolirani od življenja kot domačini. Tudi jaz, ki sem zelo družabna, moram vložiti kar nekaj truda, da sklepam in vzdržujem socialne vezi v popoldanskem času. To je po mojem mnenju eden od večjih izzivov življenja na tujem, kjer si vedno tujec, ne glede na to, kaj v življenju počneš, stiki, ki jih vzpostaviš, so veliko bolj površinski, neznanje jezika te vsaj nekaj prvih let močno frustrira, tako kot tudi urejanje vse birokracije. V tujini nimaš sorodnikov, ki so vse to že dali skozi, da bi ti svetovali, za vse se moraš pozanimati sam. Za vse si sam.« Prav zaradi tega, kot pravi, še veliko bolj ceni Slovenijo in vse stike, ki jih ima od otroštva. »Z veseljem se večkrat na leto vrnem.«