Kalifornija, prihajam!
»Imeti slog,« je nekoč dejal Gore Vidal, »pomeni vedeti, kdo si in kaj želiš povedati, in se pri tem ne ozirati na to, kaj si mislijo drugi.« Če ta definicija drži, je bil Vidal cesar sloga, zbadljivo prefinjen in v svojih napovedih ameriške usode preroški – in ni dovolil, da bi ga pri tem v čemerkoli določali ostali. Ker vsi ostali so bili – ostali. Bil je sam sredi Atlantika, mornar, z lastnim kompasom, lučjo in drugimi pripomočki, ki so mu pomagali čez oceane – a večinoma je bil vse, kar je vedel in znal, že akumuliral, postavil v svoj algoritem. /…/ Tako je o Goru Vidalu, ki velja za enega imenitnejših premišljevalcev, esejistov 20. stoletja, pred časom imenitno zapisala novinarska kolegica Patricija Maličev.
O tem razmišljam po nedavnem pripetljaju, nenavadnem izbruhu visokoizobražene osebe, s katero se nikdar nisva srečali. A si je – v navalu lastne prestrašenosti – drznila po nemarnem omeniti moje ime.
Odnosi se nam gotovo ves čas dogajajo. Raznoteri. Partnerski, prijateljski, kolegialni. Tudi naključni. Dostikrat jih razjedajo ljubosumje, posesivnost … V resnici pa je zadeva preprosta. Gre za nezadovoljstvo s samim seboj. Za izgubljen kompas. Dejanje v obupu. »Užaljenost od rojstva,« kot je takim primerkom v svojem slogu rad rekel izjemni režiser Tomaž Pandur, ki ga tako kot Vidala ni več med nami. Oba sta premogla neponovljivo duhovitost.
Čeprav ne maram besede ljubosumje, zdi se mi, da je kot zatočišče strahopetcev, verjamem, da se vsak od nas pred stvarjo, ki bi utegnila boleti, ščiti na različne načine. Zato dotični osebi pravzaprav ne zamerim pikrega sredstva, ko ji je kompas zdivjal.
Pa še to: Ko je pred leti, v Los Angelesu, v neki družbi debata namigovala na opravljanje, je ameriški prijatelj Mark presekal namero: »Hey, we don't judge in California!« Prevod ni potreben, Kalifornija, prihajam!
